Kliči me po imenu ali sploh ne

Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013.

Emilija Kastelic

Kliči me po imenu bi lahko sprejeli kot prijetno presenečenje. Kot odlično darilo za božič starejšemu bralcu/ki, ki se bo spominjal/a svojih mladih dni, ali mlajšemu dijaku/inji, ki bo spoznaval/a slovensko literarno zgodovino. Lahko kot znanstveno delo, iz katerega bi strokovnjaki/nje črpali/e informacije in navdih za nadaljnja raziskovanja … Kako se pa tako delo obnese v rokah bralca/ke?

Delo, sestavljeno iz 38 odlomkov različnih kratkih proznih besedil, že ob pregledu kazala nakaže neenakomerno porazdeljen predstavitveni prostor posamezne avtorice, brez jasne razlage, po kakšnem ključu oziroma merilu je bil ta tudi izbran. To nejasnost lahko urednici nekoliko zamerimo, saj dve, tri strani dolgo besedilo (Temno, deževno jutro je bilo Zofke Kvedrove, Bosna Marije Kmetove, Nedelja, 23. marec 2003 Vesne Vuk Godinove, Bog spi Lidije Gačnik Gombačeve) ne zadostuje za analizo posameznega dela. Na drugi strani pa imamo daljša, celo predolga besedila (Lisjak Silvije Borovnikove, Tako si moj Erice Johnson Debeljakove), kar nam daje občutek (ne)zavedne diskriminacije. Taka razporeditev obsežnosti predstavljenih besedil zmoti ritem branja, zato bi bil dobrodošel premislek o ustreznosti dolžine posameznih del.

Če postavimo dolžino besedil na stran, skuša urednica njihov izbor upravičiti v spremni besedi knjige: »Izbor zajema besedila vseh tistih pisateljic, ki so v razvoju slovenske krajše proze prispevale tematske, motivne in jezikovno-slogovne novosti, obenem pa so besedila izbrana tudi glede na to, kako odsevajo čas oziroma zgodovinsko obdobje, v katerem so nastala.« Argumentiranje izbora bi lahko bilo verodostojno, če motive, tematike in jezikovno-slogovne novosti obravnavamo res zgolj v okviru družbeno-političnega dogajanja v obdobju njihovega nastanka. Lahko predvidevamo, da kratko prozo, ki obravnava družino pred in po drugi svetovni vojni (npr. Družina Milene Mohoričeve), družbeno pozicijo žensk in njihovo bitko za uveljavljanje v družbi (dela Milice Ostrovškove) generacija, ki je bila bliže vojnemu času, razume na drugačen način kot mlajša. Slednja verjame v lastno interpretacijo in lahko verjetno laže ovrednoti vprašanja (počasi) detabuiziranih tem (npr. lezbična vprašanja Suzane Tratnikove v Igrah z Greto) trenutne družbene situacije. Nakaže torej, da moramo izbor razumeti skozi kontekst nastanka posameznega dela. Torej glede na zunanje vplive, ki so oblikovali avtorico posameznega dela, skozi t. i. pozitivističen pristop. Ključ, kako naj se tega lotimo, če se interpretacija ustvari v omejenem časovnem obdobju, uokvirjenem v razmišljanje ene generacije, pa v spremni besedi pogrešamo. Manjka koncept interpretacije izbranih besedil, ki predstavlja bralcu/ki metodo za razumevanje celotnega dela. Predvsem tistih besedil, ki so nastala obdobju takoj po drugi svetovni vojni. Ni dovolj le navedba nekaterih splošnih dejstev. Sicer razlaga urednice v spremni besedi o izboru avtoric v spremni besedi delno zadovoljivo odgovori na vprašanje, vendar kljub temu: zakaj ravno te avtorice?

Kategorizacija knjige kot znanstvene monografije nakazuje na to, da želi urednica, literarna zgodovinarka, skozi znanstveni raziskovalni pristop približati širšemu občinstvu sicer (precej) spregledana in premalo poznana literarna dela, ki so pomembno vplivala na spreminjanje družbeno-političnega položaja žensk. Rdeča nit izbranih besedil so različna psihološka stanja glavnih likov (največkrat žensk, marginaliziranih posameznikov in skupin, deprivilegirancev ipd.), ki so postavljeni v različne življenjske situacije, katerih nastanek je narekovala vsakokratna družbeno-politična situacija. Nedvomno so, ravno zaradi povojne družbene situacije, starejše avtorice (Zofka Kveder, Alma Karlin, Milena Mohorič idr.) pomembneje prispevale k vidnejši vlogi ženske v slovenski družbi, tudi v pisanju. Predvsem zaradi dojemanja ženske v letih po drugi svetovni vojni kot gospodinje in matere, manj kot intelektualke, je njihovo izstopanje (tako skozi pisanje kot družbene angažiranosti na vseh področjih) pomembno vplivalo na samopodobo žensk v družbi in tako počasi utiralo pot mlajšim generacijam, ki so se tako lahko lažje prebile na sicer težko dostopne družbene položaje. Morda je ravno zato urednica nekaj več pozornosti namenila ravno tem avtoricam, in sicer tako, da se je bolj posvetila njihovemu delu in življenju v nekoliko podrobnejših opisih v spremni besedi. Ta del dokaj zadovoljivo prikaže delček biti vsake avtorice in razkrije intelektualnost in družbeno angažiranost slovenske ženske z nekaterimi izjemami, avtoricami, ki niso slovenskega porekla, vendar ravno tako z vidno vlogo v oblikovanju ženske v slovenski družbi (Erica Johnson Debeljak, Mira Mihelič).

Izbor upravičimo tudi z dejstvom, da pisateljic starejše generacije ni bilo veliko, zato je bil njihov pogum toliko bolj izrazit. Kaj pa pisateljice mlajše generacije? Žal spremna beseda ni hkrati tudi spremna študija. Tako bi lahko urednica več prostora namenila raziskavi o vplivu izbranih avtoric na vlogo slovenske ženske v družbi in podrobnejši slogovni analizi, ki sta sploh v taki znanstveni monografiji nujni in nepogrešljivi. Delu lahko očitamo pomanjkljiv spremni del, ki bi skoraj nujno zahteval več raziskovalnega dela, ne le skromni dve strani opisa splošnih dejstev. Bralcu/ki mora služiti kot opora in ključ branja takega dela, če je njegov namen res predstavitev izbranih avtoric in ovrednotenje njihovega dela, torej nekakšen poklon ženski literaturi. Na drugi strani pa ga odlikuje berljivost (ki jo le na trenutke zmoti dolžina besedila) in raznovrstnost zgodb, ki bralca/ke ne (nujno) dolgočasijo.

Če je torej namen izbora predstaviti slovensko žensko, ki je ustvarjala družbene spremembe, je zanimivo tudi dejstvo, da je urednica navdih za naslov izbora dobila v kratki prozi slovenske avtorice, ki to ni oziroma ni rojena in vzgojena v slovenski družbi (Tako si moj Erice Johnson Debeljakove). Kliči me po imenu torej kot vprašanje lastne identitete, kar ime nedvomno izraža, ali morda družbene identitete, kot preboj ženske v družbeno življenje? Nedvomno se v izbranih besedilih odraža identiteta posamezne avtorice, ki je s svojo prisotnostjo družbeno odgovorna za lastni prispevek okolju, v katerem je živela/živi in ustvarjala/ustvarja. Torej združitev iskanja sebe in lastnega mesta v družbi. Kliči me po imenu je izbor, nabit z nestrinjanjem, z željo po spremembi, erotičnem osvobajanju, z upiranjem ukalupljenim vzorcem in sistemu ter moškemu svetu. Različni elementi posameznice, ki v medsebojni povezavi tvorijo upor, brez katerega ni napredka in brez katerega si ženske ne bi izborile svojega današnjega položaja v družbi.

Z vidika bralca/bralke brez predhodnega literarnega znanja tako delo predstavlja dobrodošel način spoznavanja (morda njemu/njej neznanih) imen iz slovenske literature. Bralec/bralka lahko vzpostavi odnos do celote ali do posameznega dela in avtorice, kar je v slovenski literaturi dobrodošlo in ne nazadnje tudi potrebno, če želimo ohraniti kritično misel. Kljub nekaterim spodrsljajem v spremni besedi in bolj ali manj uspešnemu izmikanju odgovornosti glede izbora lahko pozdravimo uredničin poskus priprave pričujočega izbora. Kliči me po imenu je torej lahko prijetno presenečenje in odlično darilo za božič, ne pa tudi strokovna študija. Kljub temu lahko samo upamo, da bo nastalo še več podobnih in boljših del kot poklon velikim ustvarjalcem na različnih področjih.

Kritika je nastala na Literaturini kritiški delavnici.

O avtorju. Emilija Kastelic, dipl. univ. kult., rojena 1981, je zaposlena na Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem kot raziskovalka na področju medvojne arhitekture in administratorka evropskih projektov različnih EU programov. Doktorski študij obiskuje na Fakulteti za humanistične študije na Primorskem smer Filozofija in teorija vizualne kulture. Delovne izkušnje si je pridobivala pri … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike

    Barbara Leban

    (Pomen povedi v narobni kritiki je ravno obraten od zapisanega. Izjema so knjižni citati, ta opomba in pogojno tudi naslov. Za še več zabave ob … →

  • Ko se koncept in izbor ne skladata povsem

    Pavla Hvalič

    Izbor Kliči me po imenu predstavlja kratko in skrajšano prozo slovenskih avtoric. Silvija Borovnik, podpisana pod izbor, spremno besedo in urednikovanje, je namreč besedila, ki … →

  • Seks, potovanja, prasci in neuresničene želje

    Tim Uršič

    Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je naslov pridobil iz zgodbe Tako si moj Erice Johnson Debeljak. Nemogoče se je ne strinjati s sporočilom, povzetim v spremni študiji, da … →