Kdo je kriv za trenutno stanje kulture?

Debatni večer Drugačna kultura za drugačno družbo. Ljubljana, DSP, 13. 2. 2013.

Aljaž Krivec

Debatni večer z donečim naslovom Drugačna kultura za drugačno družbo je drugi iz serije  tovrstnih dogodkov, ki so se in se še bodo odvijali pod okriljem Slovenskega centra PEN v dvorani DSP na Tomšičevi 12 v Ljubljani. Gre za niz večerov, ki bi naj vzpostavljali prepotreben javni dialog in obenem odkrivali vzroke za trenutno stanje kulture, predvsem pa kulturne politike.

Na vsakem od večerov bi naj za debatno mizo sedelo nekaj slovenskih intelektualcev. Na zasnežen večer 13. februarja so to bili sociologinja in urednica Neda Pagon, pisatelj in publicist Aleš Čar, profesor in predsednik Nacionalnega sveta za kulturo Miran Zupanič ter urednica in publicistka Manca G. Renko. Pogovor je moderiral eden od pobudnikov niza omenjenih dogodkov, pisatelj in urednik Jani Virk.

Trenutno obdobje je bilo na območju kulture in kulturne politike zaznamovano predvsem s kopico protestov, ki so kaj radi prerasli v skupinsko pritoževanje brez pravih rešitev in dodelitve vlog, ki bi jih naj opravljala kritizirana oblast, pa tudi sami protestniki. Na tem mestu lahko z veseljem rečem, da je skupinica »debaterjev« opazila ta trend in se je tako zelo kritično ukvarjala z vzroki za trenutno stanje.

Tako je Aleš Čar celoten večer zelo živahno udrihal čez medije (in opozarjal, da so ti ravno tako del kulturne sfere), v katerih prevladujejo uveljavljeni protagonisti brez novih idej, ki v svojo bližino ne pustijo nikogar. Čeravno se je večina prisotnih z njegovim mnenjem strinjala, pa so preostali sogovorniki poudarili, da mlajši kader »ni več tisto, kar je bil«. Neda Pagon je tako poudarila, da rada dela z mladimi, a hkrati opaža, da so ti v okviru njenih projektov (govora je predvsem o Studii Humanitatis) večkrat nerodni in ne vedo, kaj bi sploh naj počeli. Temu mnenju se je pridružil tudi Miran Zupanič, ki je poudaril, da mora svojim študentom pred resnim delom razširiti obzorje, ki so ga prejšnje generacije že imele. Piko na i pa je dodala Manca G. Renko, ki je kot predstavnica mlajše generacije za debatersko mizo jasno povedala, da iz njene generacije skoraj nihče ne zna ničesar zares delati. In to še ni vse: nemalo humanistov niti ne zna slovenskega jezika v pravem pomenu besede. Sporočilo je jasno: krivi smo vsi.

Negativne sodbe trenutne družbe so se vrstile skozi celoten večer. Pagonova je v nostalgičnem duhu izrazila razočaranje nad družbo, ki veliko govori in malo razmišlja, predvsem pa nima takšnega posluha za kulturo in ni zmožna polemik, kot so bile tiste le nekaj desetletij nazaj. Zupanič je preudarno izpostavil, da so zdajšnje generacije zaprte v nekakšno zlato kletko, saj je tudi pri svojih študentih opazil, da imajo vse, kar potrebujejo in bi nekatere stvari radi počeli, ampak jih »ne morejo«. Čar je k temu dodal problem samozadostnosti medijev in pomanjkanje odgovornosti, Renkova pa ni mogla mimo neprofesionalnosti medijev, ki poleg tega, da odstopajo prostor slabim kolumnistom, kot resno referenco navajajo »tvite«. Tako se je lepo izslikalo platno našega časa: črno kot kakšna slika Ada Reinhardta.

A navkljub našemu plavanju v bazenu obupa so gostje vseeno navajali mnoge rešitve problemov, ki so zvenele preproste in bi bržkone lahko bile tudi učinkovite. Čar je tako poudaril, da je eden od prostorov javnega dialoga vsekakor internet, ki pa se ga še moramo naučiti uporabljati in ga moramo tako razumeti kot nekakšen peskovnik. Renkova je dodala, da bi morale starejše generacije mlajši dajati smernice, saj sicer težko računamo na svetlo prihodnost. Tej izjavi sta pritrdila tako Zupanič kakor tudi Pagonova in dodala še pomen dialoga, ki ga dandanes več nismo sposobni gojiti.

Možnosti za izhod iz trenutnega stanja je po mnenju debaterjev torej obilo, vendar pa morajo te možnosti naleteti na prava ušesa. Teh ušes pa očitno ni bilo v bližini, saj je skupinica debaterjev skozi celoten večer kljub temu, da je šlo za akterje, ki so v okviru slovenske kulture naredili relativno veliko, posegala po samoobtoževanju. Seveda, samorefleksija je prvi korak k rešitvi problema, vendar pa bi ta morala zavladati tudi v množici, ki se na omenjenem debatnem večeru ni zbrala in se verjetno z izjavami omenjene četverice tudi ne bi strinjala, tako kot so z njimi – po mojem občutku – strinjali vsi prisotni.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s poezijo, urednikovanjem in prevajanjem. Kot kritik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Eno leto, ki sem ga posvetil dialogu, je bilo predolgo

    Mojca Pišek

    Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.

  • Najbolj me veseli, ko se iz množice idej izloči najboljša, ko veš, da je to to

    Mojca Pišek

    Umetnost je del družbe, ki ne sme biti definiran. Družba potrebuje sfere, v katerih se lahko pojavi nekaj, česar v družbi še ni, nekaj, kar družbi odpira potencial za nadaljnji razvoj.

  • Ministrstvo za kulturo potrebuje temeljito kadrovsko prenovo

    Mojca Pišek

    Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.