Kar te ne ubije, pusti brazgotine

Alec S. Patrić, Črna skala Belo mesto. Prevod: Tadeja Spruk. Dob pri Domžalah, Miš, 2017.

Veronika Šoster

Zadnja platnica knjige Črna skala Belo mesto obljublja lirični triler, v katerem se protagonista »znajdeta v vrtincu umorov«, vendar pa bodo ljubitelji klasičnih kriminalk razočarani, če ne celo zmedeni. Zasnova romana je res zgrajena na trilerju, saj spremljamo zgodbo Jovana, ki v avstralski bolnišnici opravlja dolgočasno delo čistilca, dokler se ne začnejo pojavljati čudni grafiti, ki jim kmalu sledijo sumljive smrti. A to je res samo zasnova, saj gre predvsem za družbeni roman o begunstvu, izgnanstvu, vojni in ranah, ki jih ljudje nosijo s seboj, ne glede na to, kako daleč so pripravljeni zbežati. Jovan in njegova žena Suzana prihajata iz Jugoslavije, ki sta jo zapustila zaradi vojne v Bosni, Suzanino rojstno Belo mesto (Beograd) pa sta zamenjala za avstralsko Črno skalo (Black Rock). V domovini sta učila na univerzi, Jovan je bil tudi pesnik, v tuji deželi pa sta pristala na dnu.

Začetni zaplet je sicer res filmsko bizaren, saj nori grafitar najprej po stenah bolnišnice piše filozofsko navdahnjene zapise v stilu »tako sem poln tvoje smrti, da lahko zdaj diham le tvojo trohnobo«, kar kasneje nadgradi celo z vrezovanjem zapisov v trupla. V klasični kriminalki bi na prizorišče takoj po tem stopil ekscentrični detektiv, Patrić pa se odloči za drugačen pristop in ohrani fokus na Jovanu. Tako vidimo vandalizem in kasnejše umore skozi oči čistilca, ki mu grafitar predvsem otežuje delo in ga hkrati spravlja v obup, saj ga zla dejanja in podobe nehote spominjajo na grozote, ki jih je preživel pred selitvijo v Avstralijo. Na trenutke se celo zdi, da je grafitar simbol za Jovanove vojne travme in potlačitve, kar je zelo pretanjeno. Začetni kriminalni del se izpolni v šokantnem koncu, ki kar malo vrže iz tira, saj ne dobimo veliko pojasnil, ampak le Jovanovo grobo obnovo in prizore, ki mejijo celo na blodnje. Glede na vmesno razdelanost in umirjen ritem je konec nedvomno prenagljen.

Ker je bil Jovan v prejšnjem življenju pesnik, kratki lirični odstavki pripovedi ne zmotijo, ampak jo bogatijo, hkrati pa nakazujejo na še eno Jovanovo travmo – jezikovno oviro. Jovan namreč angleško govori zelo slabo in ima pomanjkljiv besedni zaklad, o čemer Suzana razmišlja, »da gre pri njem za neko čudno stvar ponosa. Da se močnega naglasa […] noče znebiti. Da zna tvoriti popolnoma pravilne slovnične povedi, a angleščino raje drži na razdalji. […] Vse, kar je kdaj koli jemal resno, svoje delo, je izgubil s svojim maternim jezikom.« Čisto drugačen pristop pa ubere Suzana, ki se angleščine zavzeto uči, saj je »srbščina, njen materni jezik, prepletena z vsem, kar je bila, in z vsem, kar je že mislila in storila«, angleščina pa je v tem oziru nova, nedotaknjena, polna presenečenj. Spomini na lepše čase se razkrivajo v mnogih referencah na Jugoslavijo, ki so zaradi izobrazbe zakoncev predvsem literarne (Ivo Andrić, Meša Selimović, Danilo Kiš, Miloš Crnjanski), a včasih je te sprehode v preteklost težko ločiti od sprotnega dogajanja, ker niso posebej ločeni, ampak se dogajajo kar iz odstavka v odstavek.

Tudi vsebinsko včasih ni jasno, kaj bi avtor želel najbolj izpostaviti, saj v precej kratkem romanu odpira ogromno tematik, kar kaže na pomanjkanje osredotočenosti. Poleg vsega že omenjenega problematizira tudi samomorilnost, ki je prikazana pretresljivo lirično: »Ljudje, ki so razmišljali o tem, da bi se ubili, s črnimi baloni, ki lebdijo nad njihovimi glavami, z vrvico, ki visi z njih in jih zateguje okrog vratu.« Za povrh odpira nekatere zgodbene linije, ki so prehitro zaključene ali pa odrinjene na stran in nepotrebne za razvoj likov, kar ga včasih stane napetosti in pozornosti. Takšno je recimo Suzanino pisanje knjige, ki se pojavi precej od nikoder in prevzame dogajanje, a ni speljano tekoče, zdi se bolj vrinjeno – kakor da se avtor ne bi znal odločiti, katere od prvotnih idej bo zavrgel, zato uporabi kar vse, tudi če bodo izstopale. So pa tematike vsaj nekako povezane – vse so zelo temačne, zato je primerno težek tudi roman. Vseeno pa Patrić niti za trenutek ne moralizira, dolgočasi in pridiga, ampak razvije dovolj kompleksna lika zakoncev, da lahko nosita vse nianse tega, kakšne rane lahko človek nosi s sabo in kakšno bolečino bi rad prelil v druge, čeprav je ne zmore.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dr. Wertham je imel prav

    Iztok Sitar

    Enega stripov, s katerim bi bil dr. Wertham vsekakor zelo zadovoljen, smo pred kratkim dobili v podobi lično oblikovanega 80 stranskega albuma scenarista Žige X. Gombača in risarja Ivana Mitrevskega Zgodovina Slovenije v stripu.

  • Zbogom in hvala za vse ribe

    Veronika Šoster

    Neki deček, ki v strašni nesreči izgubi svoje starše, živi v omari pri teti in stricu, a sčasoma ugotovi, da je pravzaprav nekaj posebnega, saj je bil izbran, da … →