»Kapitalizem ni nič manj in ne zaostaja!!«

Marcel Štefančič, jr., Črna knjiga kapitalizma: Kako je Zahod izživljal svoje stalinistične fantazije. Ljubljana: UMco, 2017 (zbirka Angažirano)

Matej Bogataj

Štefančič ml., ki ga v zadnjem času poznamo bolj kot medijsko eksponiranega naspidiranca in skribomana, v časih pred ekologijo in pred internetom so takšnim znalcem in zapriseženim zapisovalcem rekli eruditi, mišljenjsko izhaja iz kritične trde teorije, ki je imela svoj vrh in največji obseg v osemdesetih in devetdesetih. Spomnimo za tiste, ki jih v osemdesetih ni bilo zraven (tisti, ki so bili scela, pa se ničesar ne spomnijo, pravi ponarodela): struja, ki se je imenovala trdo teoretska in bila v ostrem, včasih svetovnonazorskem, včasih v kadrovskem, personalnem sporu naperjena proti literaturi (kot analnemu izcedku, kot slepemu potniku na vlaku zgodovine etc.), je v nekem trenutku z neomarksističnih in lacanovskih pozicij prevzela troedine Probleme in Marcel je bil urednik Esejev, Literatura pa se je osamosvojila. Mlajša generacija literatov se z odhodom starševske na svoje ni politizirala, vsaj ne znotraj Literature, razen posameznikov, ki so objavljali tudi v reviji starejše, pretežno heideggrovske generacije; ta je želela prijaviti novo revijo z imenom Ampak, samo so na formular za registracijo pod rubriko ime zapisali kar Nova revija in so se zato registrirali pod tem imenom in Ampak kot prilogo realizirali šele tik pred bankrotom in zalitjem. Eseji in Razprave so ob punku, Mladini, ZSMS, Novi reviji in DSP in podobnimi civilno družbenimi gibanji, ki se zdaj še bijejo po prsih, kdo je bolj zaslužen za osamosvojitev (čeprav ta ni več zgodba o uspehu in je Bruselj bolj aroganten kot je bil Beograd, ECB pa bolj država v državi kot je bila SDV), v vsakodnevni praksi sestopajoče Zveze komunistov najdevali žlahtne tarče svoje refleksije. Razmahan in razmajan ideološki voziček je že močno škripal in stari partijski ideologi in njihov našpičen in ideološko retardiran leninistični podmladek iz obramboslovno-miličniških kadrov (Igor Bavčar je urejal študentsko Tribuno, ki je imela nadnaslov Naj živi proletarska revolucija!, sredi osemdesetih!!) ni več uspeval vračati udarcev. Zdaj so se karte premešale, vloge prerazdelile in posamezniki preoblekli (kot od znotraj obrnjena rokavica, bi rekli v tistih časih): nekdanji najbolj trdi partijci, takšni, ki v demokratičnih osemdesetih v Sloveniji niso več prosperirali, na jugu in v Armadi pa je bilo podobnikov vse polno, so danes najtrši zagovorniki kapitalizma in zanj in njegove prakse zastavijo tudi telo (Bavčar, recimo). Zagovorniki in praktiki v njegovih najbolj surovih in izkoriščevalskih oblikah, najbolj polnih ust o demokraciji in hkrati njeni vsakodnevni kršilci. Enkrat radikalec, vedno radikalec, lahko rečemo na vse to.

Nič čudnega torej ni, da je Štefančič jr., ki se je takrat z ostalimi (Žižek, Močnik, Dolar, Mastnak, Saksida, Kovač, Zlobec jr. etc) pri pisanju obilo kritično napajal iz razlike med dejanskim in zapovedanim, kljub svoji nedvomni fasciniranosti s Hollywoodom in množično kulturo in morda tudi Ameriko kot proizvodnjo mitov, znašel na drugi strani. Prej je napadal tisto, kar je bilo nagnitega pod ideološko pokrovko v loncu na pritisk in se je kot ognojek samo razpočilo, zdaj pa spet: hočem reči, da je enako dosleden kot tisti, ki so prej pritrjevali odhajajočemu režimu in pritrjujejo enako odločno tudi temu zdaj, z enako vnemo in komformizmom.

Nova esejistična zbirka Črna knjiga kapitalizma je še ena v nizu Štefančičevih kritičnih; nisem – nihče, ki mora delati še kaj drugega, tega verjetno ne zmore – prebral vse njegove esejistike, recimo tiste o Hitlerju in kakšne o filmariji, v zadnjih dveh prebranih zbirkah, v Zakaj življenje zasluži, da ga izgubimo ali v Počnite kar hočete, samo ubogajte, pa je kritičen, načitan, jaha na paradoksu in turbonašpičen, torej z dodatnim vbrizganjem. Včasih slutimo, da so posamezna poglavja povzetki knjižnih uspešnic tipa Doktrina šoka Kleinove ali Chomskega, ki jih nekateri zlepa ne bomo prebrali; če bi jih, nam morda ne bi bilo treba Štefančiča. Vendar se v teh zbirkah esejev, posvečenih aporijam sodobnega kapitalizma, zaveda, da je pristajanje na zaprtost in samozadostnost teorije že tudi kolaboracija; v prvi, Zakaj življenje, si vzame zglede iz ameriške kontrakulture in politične nekorektnosti, v Počnite kar hočete je še bolj direkten. Z nekaj sodobnimi misleci kot kijem in mesarico se loti aporij kapitalizma, recimo prepričanja, da lahko najbolj pokvarjeni ljudje počnejo najbolj pokvarjene stvari v korist drugih, recimo večine (Trump se Štefančiču očitno nastavlja in skoraj preriva, da bi prišel na vrsto).

Tokrat, v Črni knjigi kapitalizma kot da hoče Štefančič vzklikniti, da ni kapitalizem nič manj. Da si zasluži, če ima komunizem svojo Črno knjigo, ki jo radi citirajo ljubiteljski zgodovinarji in vojaški kontraobveščevalci, torej bivši likvidatorji za zunanjepolitične zadeve, ki so od angažirane literature prevzeli štafeto pri razgaljanju preteklih nepravilnosti, zdaj na popreproščen način in kot zgodovinopisje, tudi kapitalizem svojo črno knjigo. In potem iz raznih virov in študij in celo spletnih zapisov in kolumn – a se temu reče blog? – postavi kapitalizmu spomenik, izpiše njegovo črno knjigo. Torej, kapitalizem ni nič manj od komunizma in Štefančič skleplje svojo številko njegovih žrtev iz raznih virov, od imperializma kralja Leopolda v Kongu do genocida nad ameriškimi staroselci ali zlodel nad sindikalnimi gibanji. Vendar Štefančičeva zbirka, nominirana tudi za rožanca, ki ga je seveda dobila konkurenca z izkustvenim pisanjem o duši, ni nabor zablod kapitalizma, ni partija kart, kjer na vsako žrtev stalinizma v vseh azijskih oblikah in podvrstah postavlja žrtve z druge strani; tudi ni nabor kapitalističnih občepriznanih goljufij in nategov, o tem je pisal v Počnite kar hočete. Bolj je poskus, da bi soočil dva ideološka konstrukta, v brezno katerih so padali živi ljudje: o približevanju komunistični brezrazredni družbi in tistega o ameriškem snu. Zato ga fascinirajo ekscesi in praske na spolirani podobi, recimo obisk Hruščova v Ameriki, Steinbecka v SZ, zanima ga, kako so z navidez različnih ideoloških pozicij v praksi svinjarili na Vzhodu in kako je to sočasno počel Zahod. Pri tem ga seveda – saj je filmski kritik – fascinira performativnost, tvorba mitskih in ikoničnih posameznikov, zgledov in zvezdnikov, ki postanejo večji od življenja. Tako zelo, da piše o Hruščovu v ZDA kar dvakrat, z zelo podobnimi detajli in iz podobnih pozicij. Za razliko od prejšnjih knjig je ta mestoma bolj nametana in stilsko surova, kermaunerjevska, če omenimo prejšnji domači sinonim za eruptivno turbo esejistiko, ki raje tipka kot (pre)misli: Štefančič je hlasten mislec in do kapitalizma strasten in je zato v tem ljubezenskem disputu tudi nekaj repeticije. Nudi pa Črna knjiga dober uvid v senčno stran realnosti, kot je bila pri sami realizaciji nemogočega močna tudi senca tistega Oktobrskega sija. Zdaj se tudi v knjigi, ne samo v realnosti na svetli strani Meseca pokažejo luknje in kraterji, sence in osenčenja pri montaži te Potemkinove vasi in njenih postavljalcev.

A gremo stavit, da bo Trump naslednji na esejistovi tapeti?

O avtorju. Matej Bogataj je literarni in gledališki kritik, občasni dramaturg, tudi prozaist. Študiral primerjalno književnost in angleščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, prvo objavljeno besedilo v Teoriji in praksi, sicer od leta 1989 samozaposlen in težak na področju kulture. V devetdesetih letih zunanji urednik za leposlovje pri DZS, obsežen in nepregleden opus literarnih kritik na Radiu Študent in Radiu Slovenija, v skoraj vseh slovenskih časopisih in revijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mehiška melanholija

    Iztok Sitar

    »Znanstvena fantastika ja out. Zgodovina je in,« je januarja 1987 zapisal Ivo Štandeker v članku Preteklost je pred nami, s katerim je v Mladini odprl rubriko XX. stoletje in začel … →

  • Knjiga o nas samih

    Irena Jakopanec

    Medtem ko je Boštjan Videmšek preživel več kot desetletje pritajeno smukajoč se na izvornih področjih migrantskih tokov, sem ga jaz v deželi polnočnega sonca, Norveški – torej v njihovi … →

  • Nadžanrski »roman« skozi optiko filozofije, prava in (ne)zdravega razuma

    Miša Gams

    Andraž Teršek je pravnik, filozof, kritik, publicist, kolumnist, predavatelj, obenem pa tudi »[a]ngel, rabelj, zdravilec, bolnik, iztirjenec pregnanec, manipulator, mislec, uravnovešenec, surrealec, poenostavljenec, triumfator, običajnik, … →