Kaos svetovnih razsežnosti, ujet v pripoved

Jasmin B. Frelih, Na/pol. Ljubljana: Cankarjeva, 2013.

Nika Švab

V futurističnem romanu Na/pol mladega literata Jasmina B. Freliha spoznamo tri predstavnike različnih načinov življenja. Vsak živi na svojem koncu sveta in živi svoje življenje, čeprav so si bili nekoč, pred rezom, zelo blizu. Dogajanje je postavljeno nekaj desetletij v prihodnost in razdrobljeno širom sveta – Japonska, Amerika, Slovenija. Vsaka izmed osrednjih oseb ima svojo zgodbo, ki jih pisatelj izmenično pripoveduje, na koncu pa se združijo v eno samo dogajališče neznano kje in kdaj. Vsaka izmed zgodb je razdeljena na več delov, v vsakem se oseba pripovedovanja spreminja in niso v kronološkem zaporedju. Bralec tako postopoma razumeva dogodke, ki so privedli do trenutnega stanja in povezave med osebami. Da je svet Na/pol postavljen na temelje zgodovine človeštva, avtor nakaže tudi z vključevanjem informacij iz svetovne zgodovine – število žrtev atomskih bomb na Nagasaki in Hirošimo –, ki jih zelo prekaljeno vključi v kontekst dogajalnega prostora. Avtor (med drugim) problematizira nesposobnost biti sam, kar napove že pred začetkom romana z latinskim stavkom »Numquam minus solum esse quam cum solus esset«. 

Zaradi izmeničnega pripovedovanja treh zgodb pri nobeni ne pride do pravega razpleta, saj se že poglavja znotraj vsake zgodbe končujejo odrezano, včasih tudi sredi stavka, in nimajo nujno neposrednega nadaljevanja. S tem roman sicer deluje zmedeno in mogoče celo tudi na/pol, po drugi strani pa si pušča odprtost za interpretacijo in mističnost. Prepletajo se različne stavčne formulacije od preprostih enostavčnih povedi do refleksivnih izpovedi in končnega toka zavesti, ki v bralcu vzbudi nujo po vedno hitrejšem branju, da se prebije iz kaosa, tako kot se trudijo literarne osebe. Nekatere pripovedi stranskih oseb in njihove informacije utegnejo bralca zmesti, saj povezave z okvirnim dogajanjem niso popolnoma jasne in se zdijo malo odveč.

Nosilec prve zgodbe z naslovom Palača palačink je Evan, režiser, ki začasno biva v japonskem velemestu Edo. Tja je pobegnil pred komplicirano in na koncu propadlo ljubeznijo, ki je ne more preboleti in je spremenila njegov pogled na svet in odnose. Živi v tehnološko zelo naprednem mestu, kjer jim njihovi robotski sponzorji odmerjajo drogo, da lahko živijo. Evan se sam pri sebi sprašuje, kakšno mesto sploh to je, če mora biti človek zadet, da preživi v tem okolju. Kaotično in naglo. Nekatere odlomke pripovedovalec pusti odprte za bralčevo razumevanje časa – ali je to obujanje spominov ali dogajanje v sedanjosti. Kratki pripovedni odlomki z opisovanjem Evanovega razumevanja dogajanja umirijo kaotično naglost dolgih dialogov z enostavčnimi povedmi in dajo bralcu čas, da malo zadiha in odplava v svet nostalgije. Kot, na primer, ko opisuje staro hišo ob Mediteranu, precej primerno za (tudi bralčev) oddih. Tekom zgodbe se v Evanovem življenju pojavljajo osebe, ki igrajo zgolj bežno vlogo in so za zgodbo v vsem tem kaosu odveč, kot npr. Lefkas, eden izmed sponzorjev. Sprašujem se, če se v njihovem bežnem pojavljanju skriva metafora za številne površinske odnose v življenju. Upam, da ne, ker bi bilo to preveč »na prvo žogo«.

V naslednji zgodbi spoznamo veliko družino Volkov, na čelu katere je trenutno politik Kras, ki je tik pred svojim abrahamom izgubil volitve. Za njegov jubilej se zbere vsa družina in s seboj pripelje seveda tudi zamere in nesoglasja iz preteklosti. Abraham! je v bistvu najbolj jasna zgodba, čeprav ima največ dogajalnih in pripovedovalnih oseb. Pripoved o s kontroliranjem obsedenim in čustveno hladnim glavo družine in njegovih vedno slabših odnosih z večino članov svoje družine je postavljena v slovensko vas, kjer ne manjkata niti župnik in general, ki Krasa obtoži prodaje zaupnih informacij. Zelo slovensko. Slengizmi, beseda »fuk«, uporniška hči, versko blazna mati in njeni »za domovino s Titom naprej« neločljivi sestri ter sin, razočaranje na vseh področjih. Tipični liki slovenske umetnosti zadnjih dveh desetletij. Kljub zapleteno predstavljeni zgodbi Frelihovo pisanje še ni tako zverzirano, da Abraham! ne bi bil lahkotno branje.

Zoja je v Evropi prepovedana pesnica, v propadajoči in anarhistični Ameriki pa velika zvezda, ki kot glasnica svoje generacije pristane na branje svoje poezije na Poetrylitics. V tej zgodbi je v bistvu največ refleksivnosti in najmanj dejanskega dogajanja. Ima največ pripovedovalcev, ki trpijo za posledicami reza. Poetrylitics z ogromno pripovedovalci, stranskimi zgodbami in dolgimi notranjimi monologi je v bistvu najbolj zmeden del romana, saj z okvirno zgodbo vsa ta Ludovicova doživetja, pojav Zojinega očeta in pogled v njeno otroštvo nimajo neposredne zveze. Zaradi pomanjkanja definiranega pripovedovalca bralec mnogokrat ne ve, o kom trenutno teče beseda, in osebe, kot npr. Lupe, ki se pojavijo na zadnjih straneh romana s svojimi osebnimi izpovedmi, so bolj moteče kot karkoli drugega. Kaj se v Poetryliticsu dejansko zgodi, ali Zoja prebere svoje prepovedane pesmi in kaj se zgodi s starim pesnikom diabetikom, ki na dogodku skoraj umre, pa ostanejo nerazrešeni dogodki, ki jih avtor prekine na vrhuncu.

V končnem poglavju, X, ki je kot epilog, se stari prijatelji Evan, Kras in Zoja po dolgih letih nekomuniciranja ponovno srečajo in se z vprašanji o smislu in eksistenci in veri odpeljejo proti zarezi, kjer se združijo s pogrešanimi bližnjimi.

V tem kompleksno sestavljenem romanu bralec začne iskati vzporednice z današnjim svetom in načinom življenja, saj kljub temu, da je tema romana futuristična, ni povsem izvita iz trte. Svet Na/pol je razrezan svet, toda ne toliko zaradi reza, ki je prekinil komunikacijo med različnimi deli sveta in prerezal stike med njegovimi prebivalci, temveč zaradi notranje razrezanosti. Osebne razrezanosti. Ko izgubiš del sebe in si ne upaš ali mogoče celo ne smeš priznati, da ga pogrešaš. Ko ne priznaš svojih napak in te to počasi razjeda in te odreže. Upamo lahko le, da obstaja kakšen magičen sukanec, s katerim lahko koščke ponovno zašijemo v celoto.

Tekst je nastal na Literaturini kritiški delavnici.

O avtorju. Rodila sem se en mesec po začetku slovenske osamosvojitvene vojne. Maturirala sem na Prvi gimnaziji v Mariboru in sedaj končujem dodiplomski študij primerjalne književnosti. Sem v kompliciranem razmerju s teatrom, pišem Robne zapise in dramaturške razčlembe, želim pa si napisati še filmsko kritiko ali dve.  V mojem delu so opazna … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Svet na pol

    Erik Toth

    Zahtevna in prežemajoča knjiga. Pod kožo se prenese in nežno muči, ker tuhtaš, kaj in zakaj. In hkrati v mislih postavljaš vprašanja Jasminu B. Frelihu … →

  • Seks, potovanja, prasci in neuresničene želje

    Tim Uršič

    Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je naslov pridobil iz zgodbe Tako si moj Erice Johnson Debeljak. Nemogoče se je ne strinjati s sporočilom, povzetim v spremni študiji, da … →

  • Kliči me po imenu ali sploh ne

    Emilija Kastelic

    Kliči me po imenu bi lahko sprejeli kot prijetno presenečenje. Kot odlično darilo za božič starejšemu bralcu/ki, ki se bo spominjal/a svojih mladih dni, ali … →

Izdelava: Pika vejica