Kamni z Marsa na tretjem kamnu od Sonca

Teja Močnik, Kamni z Marsa. Ljubljana: LUD Literatura, 2021 (Prišleki)

Neža Vilhelm

Na Slovenskem knjižnem sejmu je bila zbirka kratkih zgodb Kamni z Marsa Teje Močnik nominirana za najboljši prvenec, pohvale pa je požela tudi v medijih. S čim je avtorici uspelo doseči navdušenje tako med bralci kot med kritiki? Vrzimo torej kamen.

Na prvi pogled zmede, na drugi navduši zgradba posameznih zgodb. Avtorica bralce vrže in medias res, premišljeno in skopo odmeri predstavljanje junakov in okoliščin. Novosti uvaja nenadoma in jih predstavi šele kasneje, tako da moramo biti ves čas pozorni in natančno slediti toku zgodbe. Zaradi takšnega načina pripovedi Močnik ustvari napetost, bralca drži v pripravljenosti in ohranja njegovo pozornost od začetka do konca posameznih zgodb in knjige. Atmosfera, ki jo Teji Močnik uspe ustvariti z zagonetnim načinom pripovedi, je osrednja značilnost te zbirke, v tem najbolj odstopa od večine sočasne slovenske kratke proze. V uvodni zgodbi »Kamni z Marsa« na primer spoznamo profesorja Matthewa. Njegova žena Isla se ukvarja z astronomijo in se počasi oddaljuje od njega. Tolažbo najde Matt v Kobby. Ljubica? Zdi se že tako, a resnica je precej daleč od prvega vtisa. Zgodba »Izkrcanje« nam predstavi junakinjo, ki v vetrovnem vremenu stoji na robu klifa in se spominja druženja s fantoma, s katerima so bili v mladosti nerazdružljivi. Kako so povezani? Kdo so? Gill je njena mladostna ljubezen, Roy pa njen brat. Sta bila onadva kaj več kot prijatelja? Gotovo, saj sta jo izključevala iz številnih skupnih aktivnosti.

Pri protagonistih bralci najprej opazimo njihova imena, ki so angleška, italijanska, francoska, nemška. S tem avtorica zgodbam vdihne mednarodni kontekst. Poleg že omenjenih Matthewa, Isle in Kobby ter Gilla, Roya in Fione srečamo Leopolda Mayerja in njegovo varuško Sofijo (»Hiša«), družini Thurn in Hallerstein (»Grad«), Gianfranca Riccija in Filippa Martinija ter Giulio (»Terasa v Rimu štiri stoletja kasneje«), Jacka W. (»Zgodbe, ki jih ne želim zapisati«) in Nadège Jardin (»Slika za Nadège Jardin«). Kraji dogajanja geografsko (z eno izjemo) niso določeni, nanje kažejo imena protagonistov, ki dajejo zgodbam pridih univerzalnosti.

Liki se znajdejo v večinoma zapletenih odnosih, ki so tudi glavna tema dela. Lepa ponazoritev tega so zgodbe v ciklu »Očetje«. V prvi zgodbi hčerki ne povedo, da je njen oče umrl. Kako in kdaj otroku povedati neprijetno novico? Mu sploh povedati? Podobna dilema se pojavi v drugi zgodbi. Kako in kdaj povedati otroku, da ima polsestro, polbrata? Takoj ali počakati na pravi trenutek (kot da je kdaj pravi trenutek za tako novico)? V naslednji oče sinu mimogrede navrže (po tekmi, ki sta jo prvič gledala v prvi vrsti, in med čakanjem na vlečno službo), da ima hčerko iz prejšnje zveze. Se vse družinske drame odvijajo na izogibališčih? In ali lahko na to sin sploh kaj odvrne? Sploh obstaja odgovor na tako novico? Avtorica odgovorov na ta vprašanja ne ponuja, prepušča jih samim bralcem. Protagonistov tudi ne sodi, njihova dejanja zgolj opisuje kot dejstva.

Odnosom v paru se posveča že omenjena zgodba »Kamni z Marsa«, pa tudi »Podaljšane kave«. Sploh v slednji se avtorica ukvarja s preteklimi razmerji, s spomini nanja. Opazuje, kaj je danes drugače, kako so se liki spremenili, kakšne spremembe opažajo pri drugem … Ali pa morda tudi pri sebi. V teh zgodbah – v nasprotju z mnogimi drugimi v tej zbirki – protagonisti komunicirajo, hitro se dogovorijo o vsem, o čemer se je treba, in gredo svojo pot naprej. Avtorica se ne zadržuje pri starših, pri očetih, temveč je usmerjena v prihodnost, k otrokom.

V knjigi so poleg posameznih zgodb trikrat po tri združene v celoto. Poleg že omenjenih »Očetov« in »Podaljšanih kav« še »Lepi zapuščeni kraji«. V tej trilogiji je še najmočnejša zgodba z naslovom »Grad«, v kateri brat želi mlado dekle poročiti, a se ta dogovorjenemu zakonu silovito upre in prekrši marsikatero normo, ki je veljala pred 300 leti. Če so druge protagonistke in protagonisti običajni ljudje, ki nimajo izstopajočih značilnosti, je glavna junakinja upornica, močna mlada ženska, ki odločno pove, česa noče; o svoji usodi bo torej odločala sama. Pogumno za čas, ko ženske niso imele nobene besede ne doma ne v družbi.

Kamen tudi ne pade daleč od naslova, pade namreč v veliko zgodb, naj bo pravi kamen ali pa oni v prenesenem smislu. V zadnjem delu triptiha o očetih nastopi konkretno kamenje v puščavi. Kamenja v zgodbi »Samostan« je čedalje manj, rastlinja pa čedalje več. Luisa v zgodbi »Grad« je morala vreči stran ta kamen, nekdo je moral zbrati ta pogum in se upreti. Očetove besede (»Drobiž«) so bile kamnite in težke. Preigravanje naslova je domiselno, posejano ravno prav pogosto, da doseže namen. In kako je s simboliko teh kamnov? Kamni z Marsa so lahko resnični kamni, ki so jih prinesle odprave nazaj na Zemljo, simbolizirajo pa lahko tudi oddaljeno, neznano, še neraziskano. Za to pa nam ni treba na Mars, veliko neznanega in neraziskanega je tudi v nas in v naši neposredni okolici. Kamni lahko simbolizirajo tudi trdoto, nepopustljivost, brezčutnost besed, terena, usod (»Samostan«), Luisin (»Grad«) kamen pa bi bil lahko njena usoda, njeno breme, ki ga vrže proč in zaživi po svoje. V delu so opisane zgodbe posameznic in posameznikov, ki se njim samim gotovo zdijo pomembne, tragične, krivične, morda vesele … Ampak če teleskop postavimo na Mars, je Zemlja le tretji kamen od Sonca, usode Zemljanov pa nepomembne in minljive.

Pa postavimo še zadnji kamenček v mozaik te kritike: Zgodbe v prvencu Teje Močnik so na vsebinski ravni vsakdanje in običajne. Fine, ampak nič posebnega. Bralce prepričajo zaradi izbrušenega načina pripovedovanja in premišljenega doziranja novosti. Če kaj, je Močnik mojstrica ustvarjanja skrivnostne atmosfere, ki vabi k večkratnemu branju.

O avtorju. Neža Vilhelm je profesorica latinskega in grškega jezika. Kot svobodna prevajalka največ časa posveča prevajanju filmov, knjig, pa tudi pesmi. Najpogosteje čepi za računalnikom, tiči v kakšni kinodvorani ali tišči nos med platnice knjig. Če odpove vse to, pa gotovo v pasji družbi lovi sončne žarke in riše nasmehe na … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

  • Bog, ime ti je ženska (mogoče)

    Sašo Puljarević

    Zdi se, da bi zadnje čase slovenska literarna scena dala karkoli za en res dober krimič. Pritisk je velik, avtorji in avtorice se potijo, slovenščina vznemirjeno trepeta, željna preizkušenj, in medtem ko se Birse in Vrenki v Medsočju tepejo z Rdečo kapico, Lenko gre in napiše Triger.

Izdelava: Pika vejica