Kako … je že konec?

Andrej E. Skubic in Igor Šinkovec, Telefon ali tisoč stvari. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018 (zbirka Deteljica)

Gaja Kos

Po Skubičevem uspelem prvencu za otroke oziroma po prvih knjigah iz zbirke Trio Golaznikus, bralec od avtorja pač pričakuje dobre knjige za otroke; kaj hočemo, človek se hitro razvadi. Ilustrirana knjiga Telefon ali tisoč stvari se začne čisto obetavno, z zanimivim izborom likov, telefonom in kamnom, in presenetljivo filozofsko – telefon sprašuje kamen za kaj je, kamen odgovarja, da pač je, telefon se zmrduje, da to ni bogve kaj, na kar kamen zaključi, da je nedvomno več, kot če ga sploh ne bi bilo. “„V glavnem,» je rekel kamen, „jaz imam čas za dolgčas.»” Njegov dolgčas je seveda nekaj drugega od našega, saj je časovna perspektiva nekoga, ki se je družil z dinozavri in je še vedno tu, pač nujno drugačna od naše. Pa jih imamo – bivanjska vprašanja in prikaz različnih perspektiv, čemur se pridruži še razglabljanje o prijateljstvu in minljivosti.

Kasneje pride v igro nov lik, tokrat človeški – deček Peter, ki najde mrtev telefon in ga v igri domiselno preobrazi v „tisoč stvari». Toda napoči čas, ko stari telefon zamenja pravi in nekdanji telefon, zdaj odslužena igrača, spet konča pri kamnu. V tem delu avtor izpostavi moč otroške domišljije in se hkrati sprehodi med plusi in minusi (npr. stalna kontrola) mobitelov. Ne glede na minuse, sodobna tehnologija na koncu povozi domišljijo, kar med drugim pomeni, da bodo igro na prostem nadomestile igrice na telefonu.

Vse lepo in prav, če se knjiga tu ne bi tudi končala. Že res, da zna Skubic odnose začrtati na hitro, a dovolj uspešno, ampak likov (med katerimi se težko odločimo, kateri bi bil sploh najbolj podoben glavnemu junaku; v kolikor naj bi bil to naslovni telefon, v polovici knjige nastopa kot truplo!) vendarle ne poveže v celovito zgodbo, pač pa ostane pri nečem, kar je še najbolj podobno nastavkom za zgodbo. Zdi se, kot bi Skubic vzel določene elemente iz svoje zbirke Trio Golaznikus (telefon, prijateljstvo …) in iz njih (na hitro?) sestavil knjigo, ki žal pušča vtis zgolj stranskega produkta. Kar je škoda, ker avtor vendarle tudi tu pokaže svoje močne točke, na primer spretno povezovanje na videz lahkotnega, enostavnega dogajanja z resnimi, neenostavnimi temami in vprašanji. Z domiselnimi prizori – ognjenik, ki izbruha kamen je upodobljen kot nekaj živega, vešča v sovi, učiteljica brez glave … (in zanj značilnim, a v tem primeru morda celo nekoliko preveč umirjenim koloritom), se izkaže tudi Igor Šinkovec. V knjigi torej ne manjka tisoč stvari, nekaj pa le.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mozaično o cesarju

    Žiga Rus

    Slovenska naslovnica Williamsovega romana, ki Avgustovo podobo sestavi iz različnih izsekov njegovih kiparskih upodobitev – ali vsaj iz različnih pogledov na en sam kip – je vizualno kar dobro zadela Williamsove pripovedne odločitve. Vse do zadnje, tretje knjige, namreč Avgusta nikoli ne spoznamo skozi junakovo prvoosebno perspektivo.

  • Špehbomba … stično

    Gaja Kos

    Roman #3špehbombe se dogaja predvsem na cesti in mineva med srečanji z zanimivimi posamezniki in zapleti v obliki sabotaže, vremenskih muhavosti in raznoraznih telesnih bojkotov, a njegovo roadtripovsko lahkotnost uravnotežijo kompleksnejša vprašanja.

  • Težko je biti (mumin)očka

    Gaja Kos

    Muminočka tare občutek nekoristnosti; da bi se znova našel in osmislil, s svojo družino (pridruži se jim še mala Mi) odpluje na otok s svetilnikom, kjer naj bi začel novo življenjsko poglavje.

Izdelava: Pika vejica