Kako človeka zgnesti v morilca

Davorin Lenko, Triger. Ljubljana: LUD Literatura, 2021 (Prišleki)

Klara Širovnik

Spolna nagnjenost, erotika in nagon se v literaturi ne pojavljajo zgolj kot izolirane plasti človeka, temveč mestoma tudi kot vstopne točke, ki vodijo k razumevanju bitja kot celote. Davorin Lenko se je teh vhodov posluževal že v dosedanjem pisanju, tudi v svojem (morda najbolj odmevnem) delu Telesa v temi, kjer človeku, ki fizičnega spolnega akta več ni zmožen, pisanje o spolnosti pomaga iz moreče telesne omejenosti. V s kresnikom nagrajenih Telesih je Lenko – kot poprej že Vitomil Zupan – med erotiko in pisateljevanje postavil močno soodvisnost, temelječo na predpostavki, da se človek skozi prvo in drugo upira in osvobaja. V tem kontekstu naj bi bilo prakticiranje spolnosti (in njene specifike, tudi fetiši) izjemno povedno, razkrivalo naj bi globlje duševne procese, izrisalo psihologijo posameznika.

Lenkovo sveže delo Triger gre korak dlje – roman premišljuje o tem, ali je lahko neizražena seksualnost tudi vzrok morjenja. Zatrta spolnost v teh okvirih ni več nekaj individualnega, umor pa ne dejanje, ki se odvije zgolj med morilcem in žrtvijo; če govorimo o serijskih morilcih, ki so v Trigerju rojeni tudi zaradi spolnega zavračanja s strani ženske, ima ta dogodek kolektivno težo in je naša skupna težava. Ali bolje: zatrta spolnost je sprožilec (triger) skrajnih dejanj, zatiranja pa smo krivi vsi, še posebej ženske, ki ne »sprejemajo«.

Vprašanje je, v kolikšni meri je raziskovanje psihologije človeka in (zatrtih) spolnih praks v Trigerju izvedeno skozi postopke literarne erotike in v kolikšni meri skozi pornografijo. Ali gre v Lenkovem romanu torej za globok razmislek o (nekonvencionalnih) spolnih nagnjenih kot podstati vsakega človeka ali pa se – denimo s skrajno neposrednim slogom, redundanco in zaprtimi interpretativnimi mesti – delo poigrava z mejo trivialnosti?

Lenko je Triger umestil v sočasno Ljubljano. Protagonistka Aleksandra se je izmotala iz dolgoletne zveze z Adamom, moškim, ki je ni zadovoljil v nobenem smislu, tudi njeni seksualni svobodi ni bil dorasel. Potisnjena je bila pod njega, na hrbet, on pa je bil na vrhu brez občutka in navsezadnje tudi brez zanimanja za njene potrebe in želje. Seks je bil tisto, kar je on storil njej, in ne tisto, kar bi počela drug drugemu ali skupaj. Ko je bila pripravljena preseči udobje življenja ob njem – vezano na skupno bivališče in finančno varnost –, se je odselila. Tukaj se začne viti ena od vodilnih niti romana: mlada ženska vstopi v odnos s starejšim moškim Semom.

Sem Aleksandro razume kot projekt, gnete jo in napoveduje, da se bo pod njegovim mentorstvom razvila v žensko, kakršna je lahko. Med »gnetenjem« in nanj vezanim raziskovanjem spolnosti, v kateri imajo pomembno vlogo nekonvencionalne prakse (»scat, piss, vomit« ipd.), se zgodi prelomen dogodek: 38-letni Darijan Urh[1] v Ljubljani umori dve ženski, eno od njiju zaduši med seksom. Aleksandra, sicer navdušenka nad serijskimi morilci, kot literarna eskapistka – kakor (morda pretirano dosledno) opiše pripovedovalec – najraje bere prav o teh dejanjih, zato jo dogodek pritegne že sam po sebi. In kako sta Darijan Urh in protagonistkin literarni žmaht še povezana? Urh ni zgolj »navaden« morilec, temveč tudi pisatelj – pri Lenku se spet srečamo s pisanjem kot vrednim in povednim motivom –, ki je napisal roman Cona, tudi ta pa govori o morjenju. Gre torej za zgodbo znotraj zgodbe (Cono znotraj romana Triger). To besedilo je Urh pred morjenjem razposlal medijem in založbam, okolica pa je delo, sicer žanrsko označeno kot roman, razumela kot manifest samega pisatelja – morilca. Aleksandra začne Cono kvazifilozofsko preučevati, preko nje se želi dokopati do sredice pisatelja, do njegove duševnosti. Med avtorjem in morilcem, ki nastopi v Coni, vleče močne biografske povezave. Na prvi pogled se zdi, kakor da je protagonistka Trigerja nevešča in naivna bralka (kot denimo Emma Bovary) ter da delo razume pretirano pozitivistično ali freudovsko (slednji je umetnikovo delovanje razlagal kot neposredno zrcaljenje »odrinjenih« čustev). Četudi se take interpretacije zdijo za časom, se v Trigerju izkažejo za upravičene.

V romanu se torej vzporedno razgrinjajo tri glavne zgodbene poti – Aleksandrino razmerje s Semom, raziskovanje seksualnosti ter njegovo preobražanje nje kot ženske; njeno raziskovanje Darijana Urha in počasno razvijanje njunega odnosa; manifest z naslovom Cona, ki ga je napisal morilec in literat Urh. Linearna pripoved Aleksandrinega preučevanja Cone in grajenje odnosa z Urhom in Semom je mestoma prekinjena (in podkrepljena) z odlomki iz Cone.

Manifest bojda časti žensko in napoveduje Dobo Ženske. V filozofiji Cone je ženska v odnosu do Drugega (moškega) predstavljena kot nadbitje, moški pa v novi dobi obstaja šele v odnosu do nje. Obenem se odpira vprašanje, ali moški pobijajo zato, ker jih ženske zavračajo in ker se jim posmehujejo; pisanje fiktivnega pisatelja Darijana Urha se v končni instanci vrne k moškemu kot ranjenemu subjektu, ki mori zaradi zavrnitve s strani višjega bitja – ženske. »Koliko morilcev umre v mednožju žensk, ki sprejemajo,« razmišlja Aleksandra ob preučevanju Cone. Srž Urhove frustracije je, tako domneva protagonistka Trigerja, da svobodni ljudje »seksajo kot seksajo in da jim to vse skupaj ni nič posebnega«, on pa mora svoje fantazije izživljati skozi pisanje. Ženska, ki ga je pripravila do pisanja, ženska, ki ga je z zavrnitvijo »sprožila«, je na neki način sokriva za umore. Nelagodje, ki ga vzbujata vsebina in miselnost Trigerja, lahko romanu štejemo le v dobro. Se pa tukaj pojavi prvi pomislek: pripoved je vseskozi zelo eksaktna, opisi so natančni do te mere, da ne puščajo kaj dosti praznih mest; zaupanja avtorja, da bi dobro zastavljena fabula in sugestivna pripoved zmogli opravili svoje, ni. Pogosta so skrajno zaprta interpretativna mesta in določni monologi in dialogi. Vse zapisano in videno v romanu neposredno interpretira protagonistka ali pa kdo tretji. Triger je izjava, ne pa komunikacija. Ko tekst že poskuša vzpostaviti komunikacijo, to počne s stavki in paragrafi, ki so klišejski, spominjajo na kakšne samostoječe slogane (»Večina ljudi umre pri 25, pokopljejo pa jih šele desetletja pozneje«, »Vsakega morilca žene ljubezen«, »Ljubezen v srži vsakega človeka« ipd.). Zdi se, kot da hoče Lenko slikati razkrivajoče se ljudi in njihove pogovore – ti so sproščeni, v njih posamezniki razkrivajo svojo temo, hočejo biti globoki in s svojimi uvidi celo presunljivi –, a na več mestih delujejo kot najstniški dopisi in sladkobe polne govorne izmenjave. »›Nočem biti znanstvenica.‹ ›Kaj pa bi potem rada?‹ ›Da bi ljudje razumeli Cono in Urha.‹ ›In kaj bi bilo potem?‹ ›Svet bi bil lepši.‹«

Vendar omenjene fraze v romanu vseeno ne delujejo črno-belo: ker jih je toliko in ker so ustaljene, do neke mere učinkujejo kot manipulacija. Klišeje Lenku torej očitam s pridržkom! Delujejo namreč kot zasidranost, in sicer z namenom, da bralca prepričajo v resnico romanesknih likov. Samozavest govorca je tista, ki v Trigerju opredeli resnico in laž. Smo kot bralci zmožni podvomiti o prepričanjih likov, ki se izrekajo o svoji filozofiji, kot da je ta edina možna in logična? Nas lahko »zdravo za gotovo« izjave pripravijo do tega, da podvomimo o vsem, v kar smo verjeti doslej? In natančneje: So nekonvencionalna spolna nagnjenja torej res v srži vsakega človeka, le da jih nekateri potlačijo bolj kot drugi? Ali moški res ne bi postal morilec, če bi ga ženska uslišala? Je Doba Ženske lahko tista doba, v kateri ženska ne odloča o svoji usodi in poseganju v telo, je pa čaščena kot boginja? Lenko obvlada pripovedni suspenz in je zelo prepričljiv v konstrukciji likov. Aleksandra recimo sama priznava, da o psihologiji nima pojma, vseeno pa Cono in težave Darijana Urha pojasnjuje s samozavestjo strokovnjakinje. Ona kot neki brezperspektiven, tudi kognitivno omejen karakter vseeno vliva občutek, da se lahko izreka o vsem, oziroma le redko dvomi o svojih domnevah. Kaže se, kako nas lahko besede, ki prihajajo iz ust kar nekega random človeka, prepričajo, če so le izrečene dovolj odločno in brez možnosti ugovora. Lenkovo pisanje je v tem smislu zelo učinkovito, izpeljano je aktualno, sploh ker lahko tudi v nefiktivni sočasnosti o kompleksnih pojavih, kot je morjenje, razpravlja vsak – denimo na spletu, kot je počela tudi Aleksandra. V tem kontekstu so – z vsemi zamolki in popravki, ki pritičejo govorjenemu jeziku – v romanu dobro rekonstruirane tudi govorjene izjave, ki jih protagonistka podaja občinstvu na spletu. Ravno dovolj zmedenosti in skladenjskih posebnosti govorjenega jezika je zaznati.

Cona je obenem polna nekakšnih kontradikcij – uči, da bo nastopila doba ženske, a bo, kot kaže morija v fabuli, ženska – če se ne odloči za sprejemanje moškega in za to, da ga (spolno) zadovolji – pač uničena (posiljena, umorjena). To je seveda prej ponovna doba moškega, le da ženska stoji na nekem piedestalu, ki pa je tukaj spet le za moškega in njegovo potrebo po čaščenju. Doba ženske v romanu obstaja zgolj na ravni besed. In v resnici je med Urhovo Cono (fikcijo znotraj fikcije) in med verjetji protagonistkinega moškega Sema (fikcijo) veliko vzporednic – tudi Sem pravi, da je častilec žensk, tudi njega vzburjajo vonji po znojni zadnjici in podobne scene, kar je vsekakor dobra povezava med plastmi romana. Sem govori, da verjame v svobodno ljubezen, a hkrati Aleksandri vceplja svoja prepričanja in jo »na mehko« manipulira, to pa že v osnovi ne more biti svobodno. To počne vse do točke, ko se ona čuti dovolj zrelo in podkovano, da preobraža druge, da manipulira. Če se protagonisti prej omenjenega Vitomila Zupana v ženskem telesu poskušajo »najti« in si želijo preko njega odgovoriti na vprašanje »kdo sem jaz?«, je pri Lenku to preseženo; čeprav je ženska v veliki meri prostor moškega samouresničevanja in hkrati objekt, na katerem se vrši manipulacija, ženski liki prestopajo mejo pasivnosti in tudi sami postanejo manipulatorski, v skrajni fazi tudi morilski.

Lenkov Triger se giblje nekje med filozofskim (čeprav to ni prignano do skrajnosti), družbenokritičnim, kriminalnim in erotičnim romanom, vsaj enega od svojih prstov pa pomaka tudi v pornografijo. Ta se od erotike loči po nekakšni osiromašenosti, refleksivno razdaljo pa tudi v Trigerju onemogoča predvsem natančna deskripcija. Lenko ponuja širok nabor besed za poimenovanje delov telesa (največkrat za ženske dele, za moške v manjši meri). Skrajen je recimo prizor, v katerem se Sem vrne k svoji ljubimki Adi, jo klofuta, se izživlja nad njo, na ščegetavček ji polaga nož ipd. Kaže se preobilje vsega, to pa onemogoča bližje razumevanje dejanske poante filozofske misli. Vse dokazovanje in poantiranje možnih spolnih izrazov zasenči premalo razčlenjeno filozofije Cone. Kakšnega zlaganega purizma seveda ne zagovarjam – a je pri Lenku vse razkrito in na pladnju, čeprav bi bolje učinkovalo skrito pod pokrovko.

 

 

[1] Zanimiva in ne ravno relevantna opomba: priimek Urh – v romanu rabljen pogosto, medtem ko je morilčevo osebno ime Darijan uporabljeno malokrat – je tudi dekliški priimek Lenkove matere.

 

O avtorju. Klara Širovnik (1997) je na Filozofski fakulteti diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti, na Fakulteti za družbene vede pa iz novinarstva. Trenutno zaključuje magisterij iz slovenistike na Filozofski fakulteti UL. Njena avtorska besedila so bila objavljena v reviji Outsider, na portalih MMC RTV SLO, Disenz in Membrana ter v časniku Večer, s … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

  • Bog, ime ti je ženska (mogoče)

    Sašo Puljarević

    Zdi se, da bi zadnje čase slovenska literarna scena dala karkoli za en res dober krimič. Pritisk je velik, avtorji in avtorice se potijo, slovenščina vznemirjeno trepeta, željna preizkušenj, in medtem ko se Birse in Vrenki v Medsočju tepejo z Rdečo kapico, Lenko gre in napiše Triger.

Izdelava: Pika vejica