Kako blizu, kako daleč smo si?

Dobrososedska literatura: Italija. Tretji bralno-pogovorni večer iz niza osrednjih spremljevalnih dogodkov projekta Mesto bere Mestne knjižnice Ljubljana. Trubarjeva hiša Literature, 29. marec 2013.

Gabriela Babnik

Bralno-pogovorni večer, ki se je pod budnim očesom organizatorjev projekta Mesto bere Mestne knjižnice Ljubljana odvil 28. marca 2013 v Trubarjevi hiši literature pod naslovom Dobrososedska literatura: Italija, potrebuje določen uvod. Uvod o opijanjenem starcu sredi Čopove, ki se kot v počasnem posnetku zavrti okoli droga ulične svetilke in s težo svojega telesa gravitira proti tlom. Pri tem tudi sama s skoraj upočasnjeno kretnjo naslonim kolo ob steno in se spustim k njemu. “Gospod, me slišite?” Pomežikne. Nato mu iz glave, zakrite s kapuco, počasi začne mezeti kri.

Ne glede na to, kako duhovit je bil eden najuglednejših prevajalcev italijanske literature Vasja Bratina v Trubarjevi hiši literature, ne glede na to, kako doživeto je pripovedoval o romanu Praško pokopališče (slovenski prevod 2012) proslavljenega pisatelja Umberta Eca, ki se je znašel na seznamu knjig projekta Mesto bere, skozi misli mi je ves večer švigala podoba starca, ki se ni mogel pobrati s tal in katerega obnošene kavbojke so bile premočene od urina. Zgodilo se je prvič, da sem v Trubarjevo hišo literature stopila s krvavimi rokami.

“Preden preidemo na Eca, bi rad poudaril, da je v slovenščini po petdesetih letih končno izšel Družinski besednjak Natalie Ginzburg,” je dejal Bratina in s tem nekoliko omilil težnjo po malikovanju težkokategornika v sodobnem romanopisju. Govoriti o Umbertu Ecu na večeru, posvečenemu italijanski književnosti, se namreč na prvi pogled zdi več kot predvidljivo. In še posebej če ima poznavalec italijanske književnosti, kar Vasja Bratina vsekakor je, za sogovornico prevajalko Anito Jadrič, ki se ekskurzov v italijansko literarno krajino loteva le stihijsko.

Natalija Ginzburg je bila v Sloveniji ves čas prezrta avtorica, čeprav enako pomembna kot Moravia ali Calvino, torej klasika italijanske književnosti,” je komentiral Bratina. “Kar pa se Umbera Eca tiče, je treba poudariti, da ima ta italijanski pisatelj svojo specifiko.” Prva je ta, da se Eco z romani ukvarja predvsem ljubiteljsko. Podobno kot nekateri rešujejo križanke, Eco piše romane. “Vseeno pa imajo vsi Ecovi romani močno poanto,” je dejal Bratina. Ecov zadnji roman, Praško pokopališče, tematizira, podobno kot že njegovi istoimenski eseji, ustvarjanje sovražnika.

“Dolgo časa sem se spraševal, zakaj je Eco za obravnavanje tovrstne teme odpotoval v devetnajsto stoletje,” je dejal Bratina. Skozi proces prevajanja se mu je to menda izkristaliziralo. Vse, kar se je zgodilo z Judi v dvajsetem stoletju, je bilo postavljeno že v devetnajstem stoletju. Sovraštvo do Judov je namreč v devetnajstem stoletju obstajalo na ljudski ravni, v dvajsetem stoletju pa se je sovaštvo začelo organizirati na institucionalni ravni. “Določeni voditelji so še posebno v času med obema vojnama odkrili, da je sovražnik lahko zelo koristen. Na ta način so ustvarjanje sovražnika začeli jemati zelo dobesedno,” je dejal prevajalec z nasmeškom in s tem na neki fluiden način sugeriral, da so v književnost zajeta vsa pretekla in morda celo prihodnja dejanja.

Jadričeva, ki je pred nedavnim prevedla roman mladega italijanskega pisatelja Paola Giordana (Samotnost praštevil, slovenski prevod 2010), je bila v tolikšni meri osredotočena sama nase, da sem se morala nagniti nekoliko naprej in mi je za hip celo ušlo iz glave, kako se mi je napol sedeči starec nasmehnil (šele čez čas so na pomoč priskočili ljubljanski mladci). “Sem že umrl?” me je vprašal, ko je robček na njegovih sencih intenzivno absorbiral kri. “Ne, ne še. Verjetno niti ni tako lahko umreti,” sem mu odvrnila.

Po mnenju Jadričeve je Giordanova moč v dinamiki snovi. Čeprav roman nima poudarjene fabule, je po njenem izjemno empatično branje. Nekaj več besed je prevajalka namenila Robertu Savianu, prav tako italijanskemu pisatelju mlajše generacije. Njegov roman Pojdi z mano stran, seveda prav tako vključen na seznam projekta Mesto bere, nosi naslov po istoimenski oddaji, ki se je odvijala na italijanski televiziji RAI 3 in ki je menda dosegla večjo gledanost kot resničnostni šov Veliki brat. “Čeprav je Saviano ves čas zazrt v italijanske družbene rane, je Pojdi z mano stran nekoliko svetlejši od Gomore,” je dejala prevajalka.

Pisateljico in prevajalko Veroniko Simoniti, sicer pa tudi moderatorko večera, so bolj kot sodobni in pretekli duhovno-zgodovinski tokovi v italijanski literaturi zanimali prevajalski triki. Bratina se je še enkrat vrnil k Ecu in poudaril, da je pri “tem postmodernistu” treba biti skrajno previden. “Kar Eco rad počne, je, da vzame zgodovinske osebnosti, jih postavi v peskovnik in se igra z njimi,” pri čemer pa nikoli ne veš, kdaj bo pisatelj vključil določen citat. Prevajalcu torej ne preostane drugega, kot da preveri osnovne podatke o literarnih junakih, ki največkrat niso izmišljene osebe – glavni junak navadno je, stranski liki pa so zastavljeni dokumentaristično – in na ta način poskuša ugotoviti, s čim se je Eco igral.

Toda ker je Vasja Bratina očitno čutil, da mora odgovoriti tudi na nezastavljena vprašanja, je še posebno v zvezi z romanom Gomora Roberta Saviana, ki ga je prevedel, komentiral, da so bili vzdevki posameznih mafijskih družin še najbolj problematični. Toda podobni odnosi podrejenosti in nadrejenosti – skratka hierarhična struktura, ki se uveljavlja med italijanskimi mafijskimi družinami – bi po njegovem mnenju lahko bili preslikani tudi na Slovenijo. “Poglejmo samo Ljubljano in smo tam,” je dejal na skorajšnje zgražanje publike. Pri tem me je spreletelo, da je bilo tudi občinstvo, ki se je po krajšem času zgrnilo okoli padlega starca na Čopovi, pripravljeno sodelovati samo do določene mere. Gospa, ki je v torbi imela steklenico vode, in jo je nekaj minut zvesto ponujala, jo je v zadnjem hipu skrila nazaj v torbo. Vsakršen fizičen stik z alkoholiziranim propadležem jo je vidno spravljal v obup. Nekdo iz publike se je nato domislil, da starec ne bi smel piti vode.

“In vi, Alenka, kako ste vi reševali zagate glede prevoda?” je v nadaljevanju vztrajala Simonitijeva. “Nič posebnega, pomagala sem si s prevodom že obstoječe Gomore. Nekaj stvari pa sem preverila tudi na internetu,” ji je odvrnila Jadričeva.

Vasja Bratina je po daljšem intemezzu o romanopisju Umberta Eca na vprašanje, kakšen se mu zdi izbor Mestne knjižnice glede italijanske književnosti, odvrnil, da se mu zdi izbor dober. “Če gledamo na obdobje zadnjih desetih let, se mi zdi, da pobere nekaj vrhov.” Veronika Simoniti je dodala, da bi si sicer želela kakšnega dodatnega italijanskega pesnika, Jadričeva pa se je zopet opravičila, češ da je bolj stihijska bralka italijanske književnosti in da zatorej njeno mnenje o slovenskem izboru italijanskih piscev ne more biti merodajno.

Bratina, očitno nosilec večera, je nekoliko pikro dodal, da slovenski založniki italijansko književnost jemljejo bolj ob strani. “Na prvem mestu je angleška, ameriška književnost, nato francoska in nemška, in le če kakšna uspešnica ravno zašrtli ven, pride do prevoda italijanske knjige.” Glede na to, da italijanščino govori približno sto milijonov ljudi, je po njegovem mnenju težko ohranjati pregled nad celotnim literarnim dogajanjem. Je pa seveda dobro slediti mladim piscem, čeprav bi bilo potrebno prevajati tudi starejše pisce, kot je na primer Carlo Emillio Gadda. “Štrideseta in petdeseta leta v italijanski književnosti so obdobje, ki v slovenščini še ni povsem pokrito. V šestdesetih se je v Sloveniji začelo loviti klasike, v sedemdesetih še malo bolj in predvsem v osemdesetih,” je dejal Bratina. V devetdesetih je po njegovem vladala praznina, od leta 2000 pa se prevajalsko spet sledi vrhovom italijanske književnosti.

Za zaključek večera se je organizatorjem zdelo smiselno počastiti prvo obletnico smrti pisatelja Antonija Tabuchija. V ta namen so interpreti prebrali odlomek iz njegovega romana Indijski nokturno, ki preigrava nekatere očitno še vedno aktualne metafikcijske postopke v italijanski književnosti. Predvsem pa se ukvarja s temo tujstva. Ne toliko z ustvarjanjem sovražnikov kot s strahom pred tujim in drugačnim. “Da skušaš razumeti drugega, pomeni, da razbiješ klišejsko predstavo o njem, ne da bi zanikal njegovo drugačnost ali jo izbrisal,” zapiše Eco v še kako aktualnem eseju “Ustvarjanje sovražnikov”. V njem pokaže ne samo na smiselnost vračanja v arhive, predvsem z namenom, da bi bolje razumeli lastno sedanjost, temveč na središčno, univerzalno in predvsem živo vlogo književnosti v italijanski hemisferi. Že to, da smo ji prisluhnili tudi v Trubarjevi hiši literature, kaže, da smo tudi sami na dobri poti. Ali kot bi dejal Vasja Bratina: pravzaprav si naše misli in struktura delovanja niso tako zelo daleč vsaksebi.

O avtorju. Avtorica treh romanov (Koža iz bombaža 2007; V visoki travi 2009; Sušna doba 2012). Magistrirala iz modernega nigerijskega romana na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sicer pa tudi literarna kritičarka in občasna obiskovalka Afrike.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Najboljši sosed južno od Kolpe

    Ana Geršak

    Medtem ko se je Linhartova dvorana po dolgem in počez polnila z državotvornimi predlogi, se je skupinica alternativcev vendarle odločila za obisk Trubarjeve hiše Literature, … →

  • O prečiščevalni vlogi nestbeschmutzerjev

    Gabriela Babnik

    Na petkovi razpravi o knjigah Thomasa Bernharda, Maxa Frischa in Herte Müller je v zraku viselo nekaj evolucionističnega. Ne samo da je bila razprava usmerjena v … →

  • Šah ali opij za ljudstvo?

    Žiga Rus

    Zanimiva bi bila naslednja anonimna anketa: s katerimi žanri se kot bralci dejansko srečujejo udeleženci simpozija o literarnih žanrih? Podvprašanje: katere od teh žanrskih preferenc … →

Izdelava: Pika vejica