Kako biti in ne biti pesnik svojega časa

Muanis Sinanović, Štafeta okoli mestne smreke. Ljubljana: KUD France Prešeren, 2011. (Besedilo je razširjena in predelana različica utemeljitve za nagrado za najboljši knjižni prvenec)

Andrej Hočevar

Nekatere generacije se ukvarjajo bolj s temeljnimi vprašanji, druge z dokončnimi odgovori. Nasprotno pa si generacija, ki ji pripada tudi Muanis Sinanović, očitno ne dela več toliko iluzij o relevantnosti prvih in pravilnosti drugih. Ta generacija je s pesniško zbirko Štafeta okoli mestne smreke dobila svoj do zdaj najbolj prepričljivi glas, v katerem so na eni strani svobodno izraženi dvomi glede lastne identitete, te pa, na drugi, spremlja tudi nezaupanje do širšega družbenega stanja in vsega, kar se ima za preveč pomembno.

Muanis Sinanović, rojen leta 1989, v lastni pesniški avtobiografiji jasno pove, kako je zaznamovan s svojimi sandžaškimi koreninami, vendar je to izročilo problematizirano s preprostim, a življenjskim dejstvom, da o njem pravzaprav nima nobenega spomina. Zato Sinanovićev pesniški glas raje govori o izkušnji mlade generacije, ki jo najprej določa neposredna urbana izkušnja, bolj kot ne omejena na preživljanje vikendov, odkrivanje odtenkov ljubezeni, mešetarjenje s sodobnimi referencami iz popularne glasbe (ta zanj sploh predstavlja bistveni stik s svetom) in neobveznim reflektiranjem prostega teka, v katerem se je kot eden izmed mnogih znašel tudi Sinanovićev govorec. Pesmi Štafete okoli mestne smreke imajo osišče v vsakdanjem, ki je pri Sinanoviću združeno z nekakšno beatniško hlastnostjo in splošnim občutkom metafizične praznine – toda ta ni toliko stvar govorca kot sveta, v katerem se je pač znašel, del izročila, ki ga določa mimo njegove volje.

V tem svetu se na avtobusu srečuje z drugimi pesniki, poljublja svoje dekle, spet posluša glasbo in pri vsem tem ne piše o tistem, za kar ve, da je menda pomembno, čeprav (danes bolj kot kadarkoli) neulovljivo. Ker pa ga to zavedanje vendarle po svoje tangira in celo teži, ga združi z ironijo in občasnim cinizmom, zato lahko, hkrati resno in šaljivo pripomni, da je resnično “pesnik svojega časa”. In pesnik tega časa “globoko v sebi ostaja klovn z okroglim nosom”, njegova identiteta je konglomerat, preveč zmedena, da bi se mogla ali hotela pokazati v svoji dokončni, popolni izoblikovanosti.

Poezija se Sinanovićevemu govorcu vedno znova kaže kot vnaprej obsojena dialektika med življenjem in ustvarjanjem. “Čudno je, / Živ ne morem pisati / Pesmi, / Ker takrat živim,” pravi v neki pesmi. To seveda nikakor še ne pomeni, da je spoznal resnico življenja, temveč bolj to, da jo vidi kot neskončen proces približevanja. Poezija jo sicer lahko reflektira, vendar govorec vedno znova naleti na nezdružljivost obeh diskurzov – “nikoli ne ujamem bistva. / ko pišem, / se odmikam od njega”. Do sveta, kot pravi, ne nazadnje čuti celo strah: “kadim na balkonu, / imam flashbacke / in strah pred življenjem.” To življenje in svet sta zaznamovana z neko jasnino videza, vendar zgolj kot obljuba nečesa novega, bolj resničnega, a popolnoma nejasnega.

Velik del Sinanovićeve prepričljivosti je tudi v tem, da se tega zaveda in v mladostnih približevanjih svojemu bistvu ni in nikakor noče biti brez napak: njegova poezija je polna sugestivnih šumov in post-punkovskih motenj, s katerimi nas (nemara pa tudi samega sabe) Sinanović vedno znova spretno spelje na led. Kadar omenja “končno resnico”, je noče izreči, kadar ponudi videz zaključka, ga razvrednoti z učinkovitim razkrinkanjem njegove citatnosti. Ne nazadnje, Sinanovićeva poezija je poezija neke mladosti, ki se odpira nečemu novemu. Prehodna pozicija njenega govorca temu pesniškemu prvencu zagotavlja to prednost, da niti mladost niti njena naslednica nista postavljeni kot nekaj trdnega, nespremenljivega.

V zbirki Štafeta okoli mestne smreke je tako zbrana samosvoja, neposredna in po svoje iskrena – četudi nekoliko zaletava – poezija, ki dvomi tako v druge kot vase. Ne nazadnje, kdo drug kot izbrani pesnik svojega časa bi lahko najprej razgalil patetično nemožnost lastne geste in jo nato še enkrat trmasto izvedel? Povedano s citatom, “Fuck off, Muanis, pesnik.” To je poezija, ki ne naseda metafizičnim obremenitvam poezije, temveč gre neposredno v življenje, da bi lahko nanj ob polnem zavedanju lastne zlaganosti vsaj posredno odgovorila. In to bo v bodoče gotovo počela še bolj samozavestno.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je bil glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno. Od 2020 je zaposlen na Založbi Goga.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Magični realizem Zenice v kafkovskem noirju

    Muanis Sinanović

    Roman Sedem strahov Selvedina Avdića je v več kot desetletju, ki je minilo ob objave, obveljal za nekakšnega tihega klasika sodobne bosanske in širšeregionalne književnosti. Tihega v smislu, da ga kritiki in profesorji upoštevajo, bralci berejo, pa vendarle velja za nekakšen unikum, za nekaj, kar se omenja v drugačnem kontekstu – in zato bržkone v manjši meri – kot dela nekaterih najbolj izpostavljenih avtorjev tega področja.

  • Zadnji ples z rožami (v poklon Josipu Ostiju)

    Muanis Sinanović

    Tokratna kritiška obravnava Ostijeve zadnje, posthumne zbirke bo najbrž nekoliko posebna. Kljub temu da gre za enega bolj uveljavljenih sodobnih slovenskih pesnikov, kljub številnim nagradam, ki jih je prejel, in kljub njegovi medijski prisotnosti je Panova piščal za podpisanega prvi vstop v avtorjevo poezijo.

  • Sodobni vodmatski stečki

    Muanis Sinanović

    Poezijo Esada Babačića od samih začetkov zaznamuje posebno občutje. Na eni strani imamo navidezni nihilizem in na drugi vitalizem, ki drug drugega pogojujeta; na eni strani praznino in na drugi polnost, ki sta ena brez druge nepogrešljivi in se medsebojno prežemata; na eni strani svetlobo in na drugi temo.

Izdelava: Pika vejica