Kaj naj storimo s presežki Krajnčeve poezije?

Matej Krajnc, Kaj naj storim z ostanki tvojega telesa? Ljubljana: KUD Lema, 2012. (posebna zbirka)

Diana Pungeršič

Kakšnemu literarnemu proizvajalcu ali porabniku bi se ob ošvrku Krajnčeve produkcije kaj hitro utrnilo, da je avtor poetično inkontinenten, morebiti celo kronično. O njegovi hiperprodukciji priča preko petdeset samostojnih knjižnih naslovov, od tega vsaj polovica avtorskih del, zato naj mi bo odpuščeno, da je pričujoča ocena obremenjena s svojim časovnim zamikom. Kakopak ne govorimo o ostarelem književniku na koncu svoje poti, temveč se zdi, da je Krajnc (1975) svoj besedni stroj komaj dobro zagnal na polne obrate. Količina izdanih del sama po sebi morda še ni tako problematična (razen omenjenega suma na diarejo), težavneje se v taki množici recepcijsko znajti, sprotno in adekvatno odzivati.

Medtem ko avtor dvojno slavi – izdajo svoje jubilejne tridesete pesniške zbirke in po četrt stoletja tudi reedicijo svojega davnega prvenca Moja pesem je moje življenje (1988), se je meni pod rokami torej znašla predpredzadnja, se pravi, osemindvajseta Krajnčeva pesniška zbirka, ki se od ostalih njegovih znatneje razlikuje po tematiki, ki jo navdihuje partnerska ljubezen, bolje rečeno, zakonsko življenje: »Na prst sem ti z veščim sunkom / nataknil prstan 26. 6. 2010«. Posvečena je ženi, katere glava v biografsko podkrepitev celo krasi naslovnico. In prav glava je tisti del telesa, ki se znajde v uvodni pesmi, zanjo je lirski jaz edino poskrbel, jo »nežno posadil na okensko polico / v lep, čisto nov lonček, / in zraven dal še nekaj / semen z Nizozemske.« V nadaljevanju zbirke pa se nato skorajda v obupu sprašuje, kaj naj stori z njenimi anatomskimi preostanki.

Takšnale grotesknost v tej knjigi (kakor tudi v Krajnčevi poeziji nasploh) ne bo izjema, temveč eden temeljnih načinov soočanja s svetom in umeščanjem sebe vanj. Zakaj resničnost lirskega subjekta se ne slika rožnato, najsi jo krasi ljubezensko čustvo ali ne. Zlasti težaven je socialni položaj; vprašanje materialnega, zlasti gmotnega preživetja, je tako prisotno v domala vsaki pesmi. »Z enim prekajenim lososom / ne bom rešil vprašanja revščine.« Novost v Kranjčevi poeziji ni niti podtalna temina, vendar avtor še tolikšno bedo sproti skrbno zakamuflira v (samo)ironijo, (obešenjaški) humor. »Kaj, / bom nosil pa ogrinjalo, to bo nova moda, vpije uradnik / in počijo mu žile na čelu.«

Naslovni verz torej odzvanja kot lajtmotiv zbirke, s čimer uteleša (!) nekakšno stisko lirskega subjekta, ujetega v napetosti med vsakodnevnim bojem za obstanek ob dostojnem življenju (tu je pričujoča tudi neka tradicionalna odgovornost, zaščitništvo moža do žene), ustvarjanjem in preprostim predajanjem ljubezni, odnosu. Obenem se verzi, kakršen je »Pridem gledat film, / poezija pa stoji,« sem ter tja zagorijo kot rdeča luč na semaforju, ki ga upravljajo zakoni sodobne kapitalistične družbe in subjekt silijo v izbiro, ali ljubezen ali preživetje in tako rekoč sooblikujejo, zlasti odmerjajo subjektovo intimno sfero, toda vanjo dokončno (torej zares) vendarle ne morejo prodreti: »z menoj pa žena igra prvi del Monopolyja, / dokler si kdo od naju ne priigra hotelov. / Potem najin zakon zadobi / materialistične razsežnosti.« In še: »Z ženo bereva med vrsticami. / Tako uideva civilizaciji. / Civilizacija med vrstice ne zna, / preozko je.«

Tesno speta z izpovedovalčevo eksistenco pa je kakopak tudi poezija, ki se ji je bil zapisal že kot 13-letnik v naslovu prvenca – umetnost in njen nezavidljiv položaj v sodobni družbi. Tudi tega avtor neprizanesljivo obdela s (samo)ironijo, dovtipnostjo, ki navdušenje nad poezijo prisoja le še »gromski pojati«, torej nekakšnemu izrodku, Frankensteinu za lastne potrebe, groteskni pojavi – iz možnega položaja muze degradirani v nekakšno tehnično urednico zbirke, ki »pomaga mi razvrščati / pesmi za ženo.«

Krajnc ostaja tudi izdatno medbesedilen, kar njegov pesniški glas dela že na daleč prepoznaven in izrazit. Nanašalnice (natančneje jih v spremnem zapisu obdela Lučka Zorko) si avtor še nadalje izposoja v slovenski in svetovni leposlovni, filmski, stripovski zapuščini, še najpogosteje pa pesnik notranje dialogizira z vrsto glasbenikov. Ti dvodomni pesemski gradniki učinkujejo kot nekakšen avtorjev osebni abecednik, s katerim zajema totaliteto občutja, ki bi zgolj s suhim čutenjskim opisom učinkovalo prozorno, enoplastno. Pesem avtor na ta način interpretativno odpira, njegov uspeh pa se zdi močno odvisen od skušenjske razprtosti in (stanovske) posvečenosti bralca. Z navedbo nanašalnice, najpogosteje z imenom avtorja, pevca stvaritve nepoučenega bralca vabi k raziskovanju, vabeč ga, da vozlič odvozla, odstre plast, koliko ga je pač volja. Tudi t. i. zabrisana medbesedilnost, ki se v zbirki pojavlja redko (denimo v pesmi XXIII., ki aludira na Kajuhovo Bosa pojdiva dekle obsorej …), se nanaša na zelo znane citate oziroma umetniška dela, vendar pri takšnih pesmih nepoznavanje aluzije doživetja pesmi v temelju ne okrni.

Najdevamo tudi nekaj t. i. veznih pesmi (zlasti VIII., XIV. XII., XXI.), ki bi samostojno slabše funkcionirale, v sobesedilnosti zbirke pa pripomorejo zlasti h karakterizaciji žene, ki jo lirski subjekt riše kot odločno, samozavestno, skorajda brezkompromisno, a tudi navihano, naposled zgoščeno v posodobljenem liku lady Godive. »Ko jezdiš, / jezdiš oblečena.« Z njo besedno in v svoji logiki nekoliko aludira na Shakespearovo: »ko ona stopa, hodi kot ljudje.« A Krajnc tukaj sentiment zgrabi za roge in fokus prestavi na njene občudovalce, katerih »zavest je tekoči trak, / vidijo zgolj stereotipno.« Tudi sicer se njun odnos ne kaže romantičen, žena v pesmih najpogosteje zaživi kot subjekt, in ne kot objekt občudovanja. Značijo jo zlasti njene replike, bralec jo namreč spoznava skozi drobne dialoške utrinke iz vsakodnevnega življenja, značilno denimo v tejle pesmi:

XII

Pridi gor,
kličeš,
mene pa zanima, zakaj,
saj sem vendar
sredi verza! Pridi jebemti gor,
ponoviš čez pol ure,
pa grem.
Odločnost
sem vedno nagrajeval.

Tudi v seštevku pesmi zbirke Kaj naj storim z ostanki tvojega telesa? zatorej ne preseneča, da v njej bralec prej kot čisto ljubezensko izpoved najde iskrivo premišljevanje ljubezenskega (partnerskega) odnosa, ki ga na preizkušnjo postavlja eksistenčna gonja. Vendar sorazmerno z zajetnostjo njenega izziva v pesniku kot obrambni zid zrasteta zlasti ironija in obešenjaški humor (na lasten račun), s katerim se v slovenski poeziji srečujemo le redko in katerega blagovestniki so pri nas neredko še Roza, Jesih, Kravos … In ja, presenetljivo je, da pri taki pesnikovi kvantiteti krajšega konca ne vleče kvaliteta. Kaj torej storiti? Najbolje, da si kar postrežemo, preden nas spet ne prehiti …

O avtorju. Čeprav jo privlači jug z obilico sonca, se rada ozira tudi severneje. Enkrat je bil severni ozir pač tako silovit, da je študiju slovenščine in sociologije kulture dodala slovaščino. Ob slovenskih knjigah, ki jih rada kritizira, tako že lep čas prebira tudi slovaške, ki jih po možnosti tudi prevaja ali … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vileniški dnevnik

    Andrej Hočevar

    I   Zakaj je pred oknom opečnat zid? Terasa spominja na dno velikega dvigala, ki se je v svojem jašku spustilo pregloboko. Tla so tukaj porozna. Mogoče se … →

  • Antijunak našega časa

    Sandra Krkoč

    Če bi glavnega junaka kratkega romana Balada za bencinsko s sirom, ki ga je med platnice ujel prekaljeni prozaist in pesnik srednje generacije, Matej Krajnc, … →

  • Odprt za smrt

    Tim Uršič

    Ker gre pri tej pesniški zbirki ne le za izbor, temveč vsaj toliko tudi za zbir, z avtorjem prehodimo več različnih pesniških jezikov, stilov in … →

Izdelava: Pika vejica