Kaj je ameriškega v Ameriški trilogiji?

Rok Vilčnik, Ameriška trilogija. Maribor: Litera, 2013. (Maribor)

Aljaž Krivec

Zbirka dram Roka Vilčnika (znanega pod psevdonimom rokgre), ki so nastale med letoma 2007 in 2010 pod naslovom Ameriška trilogija, združuje z Grumovo nagrado ovenčano dramo Smeti na luni ter še neobjavljeni drami naslovljeni Učinek kobilice in Serum resnice. Ravno naslov pričujoče zbirke je tisti, ki zaznamuje naše branje. Sam pojem ameriške trilogije je v ameriški kulturi globoko vsidran, najsigre za pesem Mickeya Newburyja, ki jo je populariziral Elvis Presley, ali serijo treh knjig ameriškega pisatelja Phillipa Rotha. Po drugi strani pa se pojavi reminiscenca na Balkansko trilogijo Dušana Jovanovića in njegov (sprva s psevdonimom O. J. Traven podpisani) dramski tekst Ekshibicionist, ki si ga je slovenski prostor zapomnil po vpeljavi likov z angleškimi imeni, ki s tem takorekoč potujitvenim učinkom še močneje posežejo v naš prostor. Ravno ambivalenca med slovenskim oziroma evropskim in ameriškim prostorom pa je tista, iz katere moramo pri obravnavi Vilčnikove zbirke tudi izhajati.

Dram na prvi pogled ne druži posebej veliko. V vseh se pojavljajo ameriška imena, edina izjema je lik Vasilke v Smeteh na luni, ki je hkrati tudi edini lik otroka, ki ga v zbirki srečamo. Razen tega pa se teksti razlikujejo tako po svojem ritmu kakor tudi tematikah, ki jih obravnavajo, in razen angleških/ameriških imen ne ostane prav veliko vidnih vzporednic. Dela namreč ne druži niti pripovedni slog. Smeti na luni so tako na trenutke poetičen tekst z nekaterimi dialogi, ki želijo dajati vtis skrivnostnosti in podajanja višje resnice, a na žalost vsebujejo mnogo puhlic, ki bralca težko zadovoljijo. Serum resnice je, po drugi strani, skrajno realistična drama z živim in tekočim jezikom, ki ne bi mogel biti dlje od poetičnega. Gre za neke vrste dramatizacijo velikega korpusa teorij zarot, ki z vpeljevanjem velikega števila faktografskih podatkov izgublja učinek dramatičnosti, ki ga sicer spretno napisani dialogi vsekakor nudijo. Učinek kobilice se, vsaj po živem jeziku in dobro napisanih dialogih, od Seruma resnice ne razlikuje bistveno. A kljub temu gre za tekst, ki – zavoljo nekaterih ekscesnih dogodkov, kot je recimo neželena operacija spremembe spola, in dobre tekstovne prečiščenosti, ki ne dopušča balasta – učinkuje neprimerno bolje.

Teksti bi ravno tako različno stopali na gledališki oder. Smeti na luni je tako delo, ki lahko, če ne upoštevamo nekaterih odmikov od tekstovne predloge, polno zaživi kvečjemu v filmu. Režiser se tako sooči s problemom, kako vpeljati zunanji grič, na katerega se mora lik Lawrencea zapeljati z motorjem in na njem zreti v zvezde. Mnogo bolje je avtor rešil problem s kinodvorano – prostorom, katerega atmosfero si lahko, že zaradi tradicije filma, zlahka predstavljamo v umetnosti gibljivih slik, nekoliko teže pa na gledališkem odru –, saj je z natančno opredelitvijo dvorane in premikov po odru uspel zgraditi kinodvorano, ki sodi ravno na gledališki oder.

Tovrstnih problemov režiser ob uprizarjanju Učinka kobilice in Seruma resnice ne bi mogel srečati. V slednjem tekstu je komponenta prostora sicer pomembna, saj se dogaja v eni od pisarn ameriške obveščevalne službe CIA, torej na prizorišču, ki za gledališko uprizoritev ni problematično, hkrati pa tekom drame ugotovimo, da pravzaprav niti ni dinamično, tako da bi tekst lahko služil celo kot predloga za radijsko igro. Najbolj gledališko pa deluje tekst Učinek kobilice, ki pogosto menjuje prostore (slačilnica, bolnišnična soba, stanovanjska hiša …), napolnjene s simbolnimi vrednostmi, a hkrati ostaja v interieru in upošteva tudi vse njegove značilnosti.

Nekoliko laže je iskati vzporednice med idejnimi osnovami obravnavanih tekstov. Drama Smeti na luni tako izhaja iz predpostavke, da je resnica izmuzljiva, kar se dobro kaže v poskusu odgovora na vprašanje, ali je lik Lawrencea pedofil. Lika Vasilkinega očeta Paula in uslužbenec kinodvorane v to brezpogojno verjameta, a sta sama Vasilka in njena mati Martha prepričani v nasprotno ter vzroke za njegovo skrivnostno obnašanje, ki vključuje zahajanje v samotno kinodvorano s polnimi žepi bonbonov, iščeta predvsem v ljubezni do otrok. Na ta način avtor postavi tudi drzno vprašanje, če ni tisto, kar včasih označimo kot pedofilijo, samo prevelika ljubezen do otrok. Ne nazadnje je Vasilka tista, ki v odnosu do Lawrencea zavzame pozicijo tistega, ki prevzame pobudo v njuni morebitni zvezi, Lawrence pa tisti, ki se ji ne more upreti, saj ga nedolžno in nepokvarjeno dekletce, ki na svet zre brez predsodkov in z zvrhano mero upanja, navdušuje in privlači.

Dodatno izmuzljivost resnice tekst Smeti na luni vpelje z možnostjo simbolične razlage. Vasilka rada zahaja v kinodvorano, kjer si ogleduje risanke in s tem vzpostavlja svoj vzporeden fiktiven svet, kar pa je tako ali tako prispodoba za ameriško filmsko industrijo. Tako ni Lawrence nihče drug kot njen namišljen prijatelj, ki ga simbolično ubije ravno operater kinodvorane – tisti, ki lahko zaustavi film. Tako je Vasilka v odnosu s Hollywoodom na poziciji »drugega« in kot realna oseba tudi nosi »realno«, nam domače zveneče ime.

Tudi Serum resnice se izmuzljive resnice ne otepa, vendar pa do nje dostopa po terenu teorij zarot. Tako avtor izhaja iz resnične zgodbe novejše ameriške zgodovine, v kateri je CIA na skrivaj izvajala poskuse učinkov nekaterih halucinogenih substanc na nič hudega sluteče državljane. Poskus mladega Bena, da bi prišel do enoznačne resnice, se tekom drame sprevrže v spoznanje, da ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled. Zamaje se resnica o Benovem družinskem življenju, o poklicu njegovega očeta, o delu, ki ga opravlja CIA … Ko Ben končno ugotovi ritem, po katerem deluje okolje, in se navidez znebi nadležnega sogovornika Cooperja, pa na koncu vseeno pride do spoznanja, da je slednji vendarle imel pripravljeno še eno zaroto, s pomočje katere Bena končno ubije. Pot do resnice se torej ne zaključi niti z zadnjo repliko.

Tovrstno iskanje resnice je značilno za sokratski dialog, ki ga vpelje tudi sam avtor. A tovrsten dialog ostaja predvsem diskurz s področja filozofije, ki v območju dramatike težko deluje – to pa je tudi past, v katero se je ujel avtor, saj tekstu zavoljo tovrstne dramaturgije umanjka dramskost, hkrati pa zveni preveč umetno. Želja, da bi avtor nekoliko zajezil papirnat jezik s pomočjo vpeljave življenjskih dialogov, je očitna: Ben in Cooper prehajata med raznimi skrajnimi čustvenimi stanji, ki tekstu vlivajo življenjskost, vendar pa je emocionalne nabitosti hkrati odločno preveč, da bi tekst bralca še uspel vznemiriti in držati v pričakovanju.

Učinek kobilice v tem smislu nekoliko izstopa, resnica je sicer izmuzljiva, a pomembneje je, da je relativna. Kot idejno osnovo za ta tekst lahko mirne duše izpostavim queer študije in pri tem še posebej Judith Butler, ki v svojem delu Težave s spolom spolno identiteto označi kot performativno, o čemer v spremni besedi k Ameriški trilogiji piše tudi Eva Kraševec. Preprosto: glavni junak Maddy je pregovorno mačističen lik. Zaročen je z manekenko, obožuje svoj spolni ud in igra ameriški nogomet. Ob neželeni spremembi spola, ki nastane zaradi zmede v bolnišnici, pa se začne postopoma obnašati kot ženska, kar ob koncu teksta tudi postane. Maddy je tako razklan med moškim in žensko, ugotovi, da je njegov nič manj mačističen soigralec že imel spolne odnose z moškim in ugotovi celo to, da je spol v preteklosti menjal celo njegov zdravnik. Ustaljeno prepričanje, da poznamo dva spola, ki ju določimo ob rojstvu otroka, je torej zamajano. Naj opozorim le na to, da bi lahko bil avtor nekoliko radikalnejši, saj liki prehajajo le med binarnima nasprotjema moškega in ženskega spola brez upoštevanja teorije, da je spolov in spolnih usmeritev toliko, kot je ljudi.

Da bi tekste zbirke Ameriška trilogija res lahko dojemali kot dele nekje večje celote, nam torej do neke mere onemogoča že njihova različnost. Vpeljava angleških imen kot najočitnejša stična točka nikakor ne more biti zadosten razlog, četudi avtor večkrat upoštevageslo nomen est omen, saj je Maddy res lahko tipično ime ameriškega »frajerja«, Ben in Cooper pa zvenita kot imeni šerifov, kar se z njunima karakterjema nedvomno ujema. Tudi prostor dogajanja, ki je vsaj v primeru Seruma resnice in Učinka kobilice postavljen konkretno na ameriška tla, je težko dovolj dober razlog. Ne nazadnje si lahko predstavljamo, da bi namesto CIE napihnjene stavke, z nekoliko drugačno vsebino, izrekal nekdanji sodelavec UDBE, SOVE ali pa celo KGB-ja, pa tudi slačilnica igralcev ameriškega nogometa bi se zlahka prelevila v katero tistih, ki so bliže evropskemu prostoru.

Da bi bilo na to vprašanje torej možno odgovoriti, je pogled na Združene države Amerike treba nekoliko zožiti in se osredotočiti na ameriško umetniško produkcijo. Njena pregovorna značilnost je, da je namreč ne zanimajo finese in filozofska podlaga obravnavnih tem, temveč da se osredotočajo predvsem na zgodbo in dialoge. Če so slednji pri Vilčniku na trenutke napisani nekoliko nespretno, saj deluje, kakor, da bi bil avtor v nenehni razklanosti med pogovornim in knjižnim jezikom ter med racionalističnim in čustvenim pisanjem, pa so same zgodbe tiste, ki dajejo zbirki njen pravi pečat. Gre za dramska besedila, ob katerih nas večkrat spreletava misel, da bi jih lahko prelevili v kvalitetne pripovedne tekste. Tako se v Vilčnikovih tekstih ne srečujemo s tipično ameriško vsebino, saj problem pedofilije, spolne identitete in teorij zarot poznamo vsi, temveč s tipično ameriško podobo.

To pa je tudi razlog, zakaj ima izbira ameriškega okolja in ameriških imen smisel – gre le za fasado iz nekaterih tipičnih ameriških elementov, ki nimajo prave vsebine in nas lahko zavedejo do te mere, da v Ameriški trilogiji iščemo tisto »ameriško«, čeprav bi morali ves čas v njih iskati predvsem tisto »evropsko«.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica