Kaj bi naredili, če bi se nekega dne prebudili kot hrošč?

Gregor Kosi, Celica št. 2. Založba Litera, Maribor 2016 (Zbirka Piramida)

Miša Gams

Romaneskni prvenec Gregorja Kosija, avtorja, ki se sicer lahko pohvali z dvema izdanima knjigama – Fragmenti odseka B: primer Stalker, v kateri so izdani izseki iz radijske oddaje Stalker, in pesniško zbirko Mik Mik – predstavlja potovanje v osrčje travm, frustracij in razočaranj, ki jih doživlja protagonist Gregor Samsa, ki kot svetovalec vstopi v svet javne uprave, natančneje v urad novoizvoljenega mariborskega župana. Videti je, da se Gregor Samsa, ki se tako kot istoimenski protagonist Kafkove groteske Preobrazba nenadoma prebudi v povsem drugačnem svetu kot ga je vajen, skozi ves roman počuti kot hrošč, ki je obtičal na hrbtu. Poleg njega se nenehno sprehajajo različne skupine birokratov in županovih asistentov, ki prisegajo na te ali one vizije, ki bi lahko pripomogle k razvoju mesta, ter moralizirajo o prednostnih nalogah, vrednotah, evropskih strategijah, razpisih in drugih pogruntavščinah iz zakladnice birokratskega aparata, a Gregorja kvečjemu le malce požgečkajo po nožicah v smislu »saj bo bolje, nekoč boš zbral dovolj moči, da se obrneš in se nam pridružiš«, ter odhitijo naprej preštevati svojo plačo in sanjariti o fantazmogoričnih vizijah »mesta prihodnosti«. Bralcu se na trenutke zazdi kot da je glavni junak ujet v nadrealistični zgodbi Dogodek v mestu Gogi, le s to razliko, da do dogodka nikoli ne pride, saj se vsi eminentni uradniki na čelu z županom trudijo, da bi obdržali status quo v mestu: »Daj no! Problemov se ne rešuje. Reševanje razkriva šibke plati vpletenih, resnično naravo človeških živali, obenem pa odpravlja razloge, da se ljudje sploh s čim ukvarjajo. Reševanje je za slaboumneže, družbene skopljence, tiste, ki ne uvidijo, da šele problem nudi razloge za obstoj velikanskega aparata, kjer vsakdo sladkorček zase najde, mašina pa le vztrajno melje, lepljiva zmes se mu sipa iz drobovja. Zaposluje, hrani, združuje, zabavlja. Kratkočasi ob pomikanju v smrt.«

Položaj, v katerem se čez noč znajde Gregor Samsa, ki za nameček postane svetovalec županu, ki ga je na vodilno mesto v mestecu Srednjega Poevropljenja prinesel val vstaj in protestov, je v nekem smislu protisloven oz. ambivalenten – vsakič znova ugotavlja, da novoizvoljeni predstavniki ljudstva niso več tisti kritični ljudje kot so bili pred nastopom položaja, obenem pa postane vsaj teoretično gledano tudi sam eden izmed njih. Prav dvolična narava »izobražencev«, ki v isti sapi opozarjajo na brezperspektivnost v mestu in obenem trkajo na moralni čut, mu ne gre v račun: »Poslušal sem filozofe, šolane ljudi, ki so donedavnemu prekarcu odrekali pravico do zakonske zaščite, moralizirali o prejemanju plače: če ti ne zaupa šef, se umakni, odstopi, ne nažiraj javnega sektorja, obenem pa so ti isti toliko nakladali o stanju nenehne negotovosti in brezperspektivnosti ter drugih dejstvih v času zmanjševanja vsakršnih pravic.«

Gregorju Samsi tako ne preostane drugega kot da vso energijo, ki mu je še ostala, usmerja v ohranitev zdravega kritičnega uma, ki mu pravi, da se shizofrena pozicija, v katero je postavljen, ne bo dobro končala. In res se ne – medtem ko drugi lahko za vsakimi novimi zaprtimi vrati puščajo eno od prejšnjih plasti osebnosti, Gregor vrata kvečjemu odpira in se vsak dan znova čudi zakaj se z njegovo poklicno vlogo svetovalca vsi po vrsti žogajo kot da so na nogometnem igrišču. Na koncu gre samemu županu v nos dejstvo, da se Gregorjeva pisarna nahaja v istem hodniku kot pisarne ostalih uslužbencev, ki jih med seboj veže ista ideologija, zato ga premesti na dislocirano lokacijo, kjer prideta njegova osamljenost in izoliranost še bolj do izraza. Z izbiro naslova romana Celica št. 2 nam tako avtor daje vedeti, da je pozicija svetovalca župana, h kateri stremi marsikateri državljan v veri, da gre za častitljivo, neodvisno in neobremenjeno funkcijo, v bistvu zaporniškega značaja. Kakšen smisel je v tem, da si svobodomiselni, kritični in »nevtralni« svetovalec, če nihče noče slišati tvojega mnenja, kaj šele da bi ga upošteval?

Če bi zadevo analizirali iz psihoanalitičnega oz. strukturalističnega vidika, bi lahko rekli da Gregor predstavlja Lacanovo Realno, tj. tisto neubesedljivo jedro, ki postavlja pod vprašaj imaginarno mrežo, ki nastaja okrog njega in je stkana iz nekih simbolnih funkcij in označevalcev, ki za svoj obstoj potrebujejo svoje označence, zato jih z brezpredmetnim govoričenjem vsak dan na novo ustvarjajo, s tem pa ustvarjajo ideologijo, v katero vsi brezpogojno verjamejo. Ni čudno, da je takšno travmatično jedro v podobi Gregorja Samse, ki že s svojo prisotnostjo ostalim nastavlja zrcalo njihovi bedi, nezaželjeno, in da ga je treba na takšen ali drugačen način odstraniti. Ni čudno, da se tudi Gregor Samsa nenehno počuti kot da je pri živem telesu ujet v nočni mori, iz katere se ne more zbuditi. Saj je nenazadnje nočna mora realnost sama, ob kateri se lahko protagonist kvečjemu vpraša: »Sem se mar res ponovno prerekal s kletkami in zvermi rojstnega mesta? Sem mar res ponovno preigraval tragikomični kanon prejšnjega stoletja? In stoletja, ki ga živimo? V vsej njegovi grandioznosti, uničevalnosti, kratkomiselnosti, pretiranosti in bedi?«

Če pogledamo roman iz narativnega vidika, lahko vidimo, da v njem prevladuje protagonistov monolog, ki se na določenih mestih prelije v dialog, takoj zatem ponikne v stanje transa, sanj, metafor in simbolov, citatov iz italijanskih popevk, prebranih knjig in prevedenih filmov (en del govora je vzet iz filma Nostalgija Andreja Tarkovskega) ter se »zbudi« v realnosti svoje celice, kjer se krog življenja in smrti lahko na novo začne. Pisatelj se ne trudi stilistično približati svoje refleksije bralcu, temveč kvečjemu s poševnimi črkami označi prehod iz enega stanja v drugega. Tu in tam lahko uzremo njegove pesniške utrinke: »Razmaknem platnice, zapišem v belino: / stopili bomo iz senc / preorali kosti mrtvih / naše roke bodo topile / zlivale v objem / zrasli smo iz obrazov molčečih / … / Adesso, musica!« In na nekem drugem mestu: »Drget kot preverjeno opravilo in zdravilo v enem. Preko njega smo napeljali ponjavo kozmične pravičnosti, genitalno utopijo zatekali med štiri stene, si lizali rane. / Neznosnosti iztrgane temneče človeške živali.«

Ni naključje, da se nam ob branju pričujočega romana zazdi kot da beremo dramo absurda. Čeprav bi glede na formo lahko govorili kvečjemu o »romanu absurda«, lahko pozorni bralec v njem najde odlomke iz drame Šest oseb išče avtorja italijanskega dramatika Luigija Pirandella, s katerimi začne Gregor Kosi nekatera svoja poglavja. Na tak način še potencira groteskni svet, v katerega je vpet protagonist, obenem pa po pirandellovsko zabriše mejo med resničnim in imaginarnim, med avtorstvom in plagiatom, originalom in glumaštvom, saj je v končni fazi vse možno, a nič ni resnično. Celica št. 2 je kljub tovrstnim pomožnim alegorijam nedvomno drzen, neposreden in brutalen prikaz neživljenjske politike, na kateri temeljijo občine in država, predvsem pa je odlična odslikava čustvenega stanja in nemoči posameznih samotnih volkov iz »izgubljene« generacije, ki ne morejo pristati na to, da so prepuščeni h koritu zgolj zato, da osivelim alfa samcem prikimavajo in jim pomagajo ohranjati iluzije. Verjamem, da roman ne bo hitro utonil v pozabo, saj gre za enega redkih primerov konkretnega razgaljanja družbenih mehanizmov in opozarjanja na to, da se za avtoritativnimi vzvodi moči nahaja en velik Nič, okrog njega pa spektakel, ki je sam sebi namen.

O avtorju. Miša Gams je magistra antropologije vsakdanjega življenja, vendar ji ta študij koristi iz povsem drugih razlogov, kot je sprva domnevala. Z veseljem se namreč loteva vsakdanjih opravkov, kot so čiščenje, pospravljanje in popravljanje, delo na vrtu, skrb za otroka, pogovor z namišljenim prijateljem itd. V prostem času kdaj napiše tudi … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nazaj k naravi

    Zarja Vršič

    Prvenec mlade švicarske pisateljice Noëmi Lerch je kratek roman z za sodobnega bralca nekoliko nepričakovano tematiko: zgodba namreč opisuje kmečko življenje v neki gorski vasici v švicarskih Alpah.

  • Družinska tragedija na Divjem vzhodu

    Nika Mušič

    Adijo, kavboj, romaneskni prvenec hrvaške pesnice in pisateljice Olje Savičević Ivančević, premakne Divji zahod proti Vzhodu, v nekakšno dalmatinsko »usrano predmestje«, kot ga označi (fiktivni) legendarni kavboj iz ameriških vesternov.

  • Sprehodi po labirintih spomina

    Domen Slovinič

    Ne glede na to je roman Vse moje Amerike doslej najboljše delo Štefana Kardoša. Nedvomno je v knjigi veliko avtobiografskih referenc, zgodovinski izseki so napisani prepričljivo, zatorej bo knjiga nedvomno zanimiva že z vidika slovenskega priseljevanja na začetku dvajsetega stoletja.