Kafka po Kupru

Naslov pričujoče recenzije je povzet po avtorjevem predgovoru, v katerem bralcem uvodoma predstavi svoje prvo srečanje s Kafko in razloge, zakaj se je sploh odločil za stripovsko priredbo. Vsak risar seveda na književno delo, ki ga bo priredil v strip, gleda drugače. Eden najznačilnejših primerov so adaptacije kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, zagotovo enega med striparji najpriljubljenejših pisateljev, saj so izšle v kakšnih tristo različnih variantah. Med drugimi sta se jih včasih bolj in včasih manj drzno lotila tudi velikana devete umetnosti, Dino Battaglia (1923–1983) in Richard Corben (1940–2020), vsak v svojem značilnem slogu. Battagliev kontrastni črno-beli svet s skopo linijo in bogato teksturo, impresionističnimi zgradbami, ki se izgubljajo v meglici, vitkimi figurami in ozkimi bledičnimi obrazi je bil kot nalašč za upodobitev Poejevih gotskih pripovedi. Po drugi strani pa je bil Corbenov živobarvni univerzum z rdečeličnimi, kmečko postavnimi dekleti napetih prsi in okroglih zadnjic ter skrivenčenimi moškimi figurami, postavljenimi v romantično-fantazijski prostor z razpadajočimi dvorci, zapuščenimi pokopališči in bujnimi drevesi, popolnoma drugačen. Kljub njegovemu izjemnemu risarskemu znanju, izvirni figuraliki in odlični montaži pa v stripih ni tiste temačne in srhljive poejevske atmosfere, ki jo je sicer zelo dobro uspelo prikazati Battaglii.

Ravno tako kot pri Poeju je atmosfera izredno pomembna tudi pri Kafki. Pred dobrim desetletjem je pri Stripburgerju izšla Kafkova stripovska biografija izpod čopiča legendarnega Roberta Crumba (1943), enega od pionirjev undergrounda in vsekakor najbolj poznanega in priznanega risarja pričujočega žanra. Scenarist David Zane Mairowitz (1943) je v življenjepis povsem nevsiljivo vpletel tudi krajše priredbe vseh treh romanov in nekaterih najbolj znanih zgodb. Crumbova interpretacija pisateljevega življenja je zelo dobra, avtor je s svojo značilno šrafirano risbo pronicljivo zajel družbeni in politični duh takratne Prage in meščanstva, sploh pa svojevrstni sadomazohistični odnos med slabotnim in rahitičnim Kafko ter njegovim fizično močnim in mogočnim očetom, ki je presegel meje literature in postal obče znan kot Kafkov kompleks. Pri stripovskih literarnih vložkih pa kljub avtorjevi odlični risbi in karakterizaciji likov manjka tista značilna mračna in zatohla atmosfera, ki preveva celoten pisateljev opus.

Povsem drugače pa se je Kafke lotil Crumbov mlajši rojak Peter Kuper (1958). Ameriški stripar in ilustrator je širši javnosti znan predvsem po svojih delih v New Yorkerju in Madu, njegov knjižni opus pa obsega sedemindvajset izdaj, od stripov in antologij do ilustracij knjig. Poleg pričujočega dela je v strip prelil še Sinclairjevo Džunglo (1981), Kafkovo Preobrazbo (2003) in Conradov kontroverzni kratki roman Srce teme (2019), ki je v začetku leta izšel pri Literaturi. Crumb je sicer neprimerno boljši risar od Kuperja, je pa slednjemu uspelo v strip vnesti pravo kafkovsko atmosfero, zatohlo klavstrofobično temačnost, ki se staplja s pasivnostjo protagonistov in brezizhodnostjo položaja, v katerem se znajdejo. Vsekakor ima pri tem levji delež njegov stilizirani kontrastni risarski slog z oglato linijo in ploskovnim geometrijskim senčenjem, ki ga dopolni še s tehniko praskanke. To je oblika gravure iz 19. stoletja, pri kateri umetnik z različnimi orodji z ostro konico spraska vrhnjo ploskev, pokrito s tušem, in tako razkrije več ali manj beline, kar daje vtis lesoreza.

Dober primer različnih interpretacij je parabola o vratarju iz Procesa. Crumb se v osmih slikah osredotoči na sicer sijajno prikazano metamorfozo čakajočega moža v starca, pri čemer sta tako netipični vratar, podoben ruskemu mužiku, kot stavba, od katere vidimo samo zid in vhod, v drugem planu, ne prikaže pa kafkovske majhnosti človeka »Pred zakonom«, kot je naslov Kuperjeve zgodbe. Njegova mogočna zgradba Zakona z visokimi antičnimi stebri in velikimi železnimi vrati ter uniformirani vratar v nadnaravni velikosti pa nam že takoj predstavita nepomembnost in nemoč protagonista, prikazanega iz različnih zornih kotov, ki še potencirajo njegovo inferiornost. Poleg tega je Kuper v zgodbo vpletel še segment ameriškega rasizma. Sicer se je dosledno držal Kafkovih besedil – ki jih je v selektivni zgoščeni obliki prenesel v strip – in ni spreminjal fabule ali poante, jo je pa včasih z izbiro drugačnega protagonista posodobil in začinil z družbeno kritiko. Tako je Kafkovega gladovalca feministično spremenil v žensko in opozoril na patriarhat in neenakost spolov, »Drevesa« so z brezdomcem kot osrednjim protagonistom postala pereča socialna kritika, v omenjeni paraboli »Pred zakonom« pa v skladu s sloganom black lives matter v glavni vlogi nastopa črnec, s čimer zgodba postane alegorija rasne diskriminacije. Politično angažiranost pokaže Kuper tudi »V kazenski koloniji«, saj je sadistični častnik, upravitelj in nesojeni izumitelj kaznovalnega stroja, slika in prilika nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki ga je avtor že prej večkrat upodobil v satiričnih ilustracijah in krajših stripih.

Stilizirane figure v polrealističnem slogu so v pravilnih proporcih, poseben poudarek pa je na obrazni mimiki, ki sega od rahlo karikiranih do groteskno spačenih grimas. V sferi likovnega predstavljanja človeškega telesa, narisanega v trdih in oglatih potezah, avtor odmerja veliko pozornost njegovemu senčenju z agresivnimi in ostrimi črnimi ploskvami, ki je skupaj z likovno enako stilizacijo interierja ali eksterierja vpeto v kompozicijsko razgibane strani. Značilen primer dinamike je v omenjeni paraboli, pri kateri so figure skorajda povsem statične, vendar Kuper z montažo strani in črno-belimi kontrasti naredi strip izjemno razgiban. Vizualno eden najlepših stripov je »Gladovalka«, kjer avtor z različnimi plani in postavitvijo figur v format strani doseže atmosfero, ki je še srhljivejša od tiste v Kafkovi zgodbi. Takšen je tudi »Krmar« v obliki fascinantno narisane ladje na razburkanem morju, ki se staplja z grozečim nevihtnim nebom in pasivnimi mornarji, vdanimi v usodo in na zgolj štirih straneh doživeto prikaže kafkovsko temačno vzdušje. Nasploh je večina zgodb stripovskih fragmentov s krmarskim številom strani, najdaljši pa sta »Brlog« na dvajsetih in »V kazenski koloniji« na štiriintridesetih straneh.

Ne glede na število strani je tekst v vseh zgodbah povsem minimalističen, vendar pronicljivo in doživeto vključen v samo sliko, kar daje stripovskim stranem, od katerih je vsaka drugače oblikovana, celovito podobo. Značilen je primer besedila v »Brlogu«, narisanem v prerezu z vsemi prepletajočimi se rovi, po katerih se vijejo stavki protagonistovega samogovora. Tudi sami naslovi štirinajstih zgodb, kolikor jih je v knjigi, so tipografsko različni in dobesedno vraščeni v kompozicijo slike. Tako je »Brlog« napisan v obliki rova, »Jastreb« je, jasno, v obliki jastreba, »Bratomor« je vkomponiran v obris ležečega telesa, naslova »Pred zakonom« in »V kazenski koloniji« sta sestavni del zgradbe in mučilne naprave, črke »Dreves« pa so sestavljene iz – stolpnic. Pri tem je treba omeniti, da je Kuper za slovensko izdajo sam napisal in narisal prevedene naslove, tako da izgleda stripovska stran kot v originalu. Tekst je bodisi v pozitivu bodisi v negativu, odvisno od razporeditve in količine črnih ploskev v kompoziciji strani. Govorni oblački so, v skladu z oglatim senčenjem – z redkimi izjemami, s katerimi avtor poudari drugačen, bodisi tišji bodisi glasnejši način govorjenja –, oglati. Včasih so posamezni stavki napisani na trakovih ter na videz nalepljeni na sliko, kar spominja na konstruktivistično poezijo – tako denimo pri »Mostu«. Če v vseh ostalih zgodbah risba dominira nad tekstom, kar je pri stripu seveda povsem logično, pa je besedilo v »Mostu« vizualno povsem enakovredno likovnemu delu. »Most« je šolski primer, kako z minimalistično risbo in tekstom z razgibano montažo ustvariti dober strip.

Nasploh je preobrazba vseh Kafkovih zgodb v pričujočem albumu v medij stripa Kuperju zelo dobro uspela. In mislim, da bi bil tudi Kafka zadovoljen z njo, če bi jo videl.