Jaz, p…a

Vse, kar ste vedno želeli vedeti o ženskem spolnem organu, pa niste imeli koga vprašati, lahko zdaj preberete v stripu Liv Strömquist Prepovedani sad. Kajti točno o tem govori knjiga. O pički. Pizdi. Muciki, luliki, piški, pipiki, špranjici, luknjici, češpljici, frači, pikapoki, mednožju, tistem spodaj, ta mali, razporku, reži, krtini, globokem grlu, jebodromu, finki, božanski odprtini, mogočnici, ponosu, prijateljici, ljubici in žabici, kot jo v Monologih vagine (Litera, 2003) v sočnem prevodu Ksenije Vidic na šestindvajset različnih načinov poimenuje pisateljica Eve Ensler. V knjigi je zbranih dvesto intervjujev z ženskami različnih ras, starosti in družbenih položajev kot zgodbe o vaginah. Povod za pogovore je bilo dejstvo, da je vagina še vedno tabuiziran del ženskega telesa, vendar se pripovedi žensk postopoma spreminjajo v zgodbe o nasilju nad njimi – od zatiranega afganistanskega dekleta z burko do posiljenega bosanskega dekletca med državljansko vojno – pri čemer je vagina samo kulisa za prikaz realnega stanja žensk v sodobnem svetu.

Za razliko od Monologov, kjer ima vsaka vagina svojo zgodbo, je Prepovedani sad zgodba o vagini sami. Gre za angažiran, didaktičen in satiričen strip, ki, kot duhovito piše na zavihku knjige, »s prepletanjem številnih ključnih tem, denimo (zgrešenih) interpretacij ženske želje in užitka ali strahu in predsodkov zoper menstruacijo, razloži razliko med pojmoma vagina in vulva, se obregne ob Rajski vrt, kalibre freudovskega tipa, dejansko velikost ščegetavčka ter moško prevlado – tudi s sodobnimi referenčnimi točkami«. Liv Strömquist nam na uvodnih straneh najprej sama pojasni, zakaj se je sploh odločila napisati (in narisati) strip o tem zapostavljenem in skozi zgodovino zasmehovanem, zasramovanem in zaničevanem organu, potem pa nas skozi pet dokaj enako dolgih poglavij popelje skozi različna obdobja zgodovine pojmovanja in obravnavanja le tega.

V prvem poglavju z dolgim opisnim naslovom Moški, ki so se preveč zanimali za tisto, čemur pravimo »ženski spolni organ« predstavi bralcu sedem bolj ali manj znanih mož in skupin, ki so s svojimi razpravami in dejanji vplivali na žensko spolnost. Eden od njih je bil tudi Sveti Avguštin (354–430), za katerega je bilo žensko telo nečisto in spolni odnos samo nujno zlo za razmnoževanje (kar pa ga ni motilo, da ne bi bil v mladosti precej pohoten), kar je imelo velik vpliv na kasnejše krščanske teologe in učenjake. V krščanstvu ženska ni bila spolno bitje, ampak zgolj objekt za ohranjanje in nadaljevanje vrste. In pri tako pomembni stvari za človeštvo je užitek popolnoma odveč. Ženski libido je bil tako povsem nenaraven, zato so ženske s spolno slo sežigali kot čarovnice, jim natikali deviške pasove, zakrivali obraze in rezali genitalije – kar ponekod počno še danes! – ter jih razglašali za kurbe. Avguštin se je veliko posvečal tudi statusu zarodka in še danes se goreči nasprotniki splava z veseljem sklicujejo nanj. In kot pronicljivo pripomni avtorica, »bi bilo za vse ženske po vsem svetu in tisočletja dolgo ekstremno veliko bolje, če Avguštin v četrtem stoletju ne bi javno izražal svojih misli in občutkov o tem in onem«.

Na glavo obrnjena petelinja roža, kot se glasi naslov drugega poglavja, nam odgovori na vprašanje, kaj sploh je ženski spolni organ, ter pojasni razliko med pojmoma vagina in vulva, ki se dostikrat uporabljata napačno. Namreč, uporablja se samo izraz vagina kot notranji del spolnega organa, zunanji del z velikimi in malimi sramnimi ustnicami pa se preprosto ignorira. Tipičen primer lahko najdemo na aluminijasti ploščici, ki so jo kot sporočilo v steklenici leta 1972 poslali v vesolje Američani in na kateri je vgravirana podobi golega para. In medtem ko je moški narisan s penisom, pri ženski manjka tista črtica v mednožju, ki ponazarja vulvo. Verjetno so se pri NASI bali, da bi jih puritanska Amerika kaj lahko obtožila pornografije, poleg tega pa seveda niso hoteli zbujati nelagodja naključnim vsemirskim najditeljem pričujoče ploščice. Avtorica poglavje, v katerem obširno spregovori še o kultu in čaščenju ženskega spolnega organa v predkrščanskih časih, duhovito zaključi s pogovorom dveh nezemljanov, ki si ogledujeta najdeno ploščico, pri čemer se strinjata, da je kontakt z nerazvitimi bitji, ki ne znajo narisati niti najbolj navadne vulve, preprosto nemogoč.

Poglavje o orgazmu ima sicer povsem kratek, a zelo poveden in direkten naslov AAH. V krščanski tradiciji je bilo uživanje žensk v spolnosti nenaravno in »pohotnice« so neredko označevali za čarovnice ter jim med mučenjem pohabljali spolne organe. Slednje se v osrednji Afriki in na Arabskem polotoku (pretežno v islamskem svetu) v obliki obrezovanja deklic, pri čemer izrežejo del klitorisa, dogaja še danes, kar je popolnoma nepredstavljivo in nesprejemljivo. Ščegetavček je namreč edini organ človeškega telesa, ki je namenjen samo eni funkciji – uživanju. Klitoris vsebuje osem tisoč živčnih končičev in s tem za dvakrat prekaša število živčnih končičev na penisu. Sicer pa je njegova prava velikost prišla na dan šele leta 1998! Avstralska urologinja Helen O’Connell je odkrila, da je vrh ščegetavčka le vrh ledene gore, da je dolg od sedem do deset centimetrov (in ne le centimeter, kot lahko še danes preberemo v medicinskih priročnikih in učbenikih) ter da ima dva kraka, ki oklepata vagino.

Četrto poglavje V Evini koži ali v iskanju maminega vrta govori o krivdi, grehu in sramu. V krščanski mitologiji je Bog izgnal Adama in Evo iz raja, ker sta užila prepovedani sad z drevesa spoznanja. Slednje je raslo sredi Edenskega vrta, ki simbolično predstavlja spolovilo sredi človeškega telesa, jabolko, v katerega sta ugriznila, pa asociira na orgazem. Eva je hotela biti kot Bog in sama odločati o tem, kaj je dobro in kaj slabo, kaj lahko počne in česa ne. Izvirni greh pa ni bil v tem, da je Eva prekršila njegovo zapoved, ampak da je bila – ženska. Inferiorno bitje. Kot pravi avtorica, je razlika med krivdo in sramom ta, da krivdo čutimo ob nečem, kar smo naredili, sram pa ob tem, kar smo. In sram je v patriarhalni družbi še vedno prisoten, kar nam v nadaljevanju v slogu vaginalnih monologov izpove štirinajst deklet, vsaka s svojo izkušnjo, od sramu zaradi velikosti sramnih ustnic do sramu ob menstruaciji, ki ji je avtorica namenila sklepno poglavje z naslovom Krvava gora.

Sicer pa bi ga prav tako lahko naslovila kot Krvavo morje, saj so se ženske skozi zgodovino dobesedno utapljale v stereotipih in stigmatizaciji tega popolnoma naravnega človeškega pojava. V krščanstvu je bila ženska, ki je bila že tako pojmovana kot nižje bitje, ob menstruaciji nečista. V tretji Mojzesovi knjigi lahko preberemo, kako umazana je bila za kristjane menstruacija: »Če ima ženska tok in ji iz telesa teče kri, naj bo sedem dni v svoji mesečni čišči, kdorkoli se je dotakne, je nečist do večera. Vse, na čemer leži med svojo mesečno čiščo, je nečisto. In vse, na čemer sedi, je nečisto.« Samo predstavljamo si lahko, kaj bi se zgodilo, če bi namesto žensk imeli menstruacijo moški. Postala bi simbol moškosti in predmet religioznih ritualov, mlajši otroci bi zavidali starejšim, ki so jo že dobili, slednji pa bi se hvalili z njo. In PMS ne bi bil več tisti skupek neprijetnih simptomov, zaradi katerih so ženske sitne, razdražljive, napete, depresivne in utrujene, ampak bi imel božanski status, saj bi moške v predmenstrualnem stanju zavoljo njihovega pogumnega prenašanja pričujočih nevšečnosti enačili z mučeniki in svetniki.

Menstrualni tabu avtorica razbija tudi s provokativno naslovnico, na kateri je narisana drsalka v razkrečeni baletni pozi z rdečim madežem v mednožju. Slika je iz serije črno–belih risb (z majhnim rdečim dodatkom) z naslovom Vse je v redu (samo krvavim), ki je bila pred časom razstavljena na velikih reklamnih panojih stockholmskega metroja, »najdaljše galerije na svetu«, kot mu ponosno rečejo domačini, pri čemer je v javnosti in na družbenih omrežjih požela precej neodobravanja in zgražanja. Drugače pa je taka samo slovenska naslovnica, na originalni je umetniška fotografija avtorice v pozi starodavnih keltskih kipov žensk z razprtimi nogami in avtomatsko puško v ozadju In prav škoda se mi zdi, da je zaradi prikaza orožja niso uporabili tudi pri domači izdaji namesto intrigantne, a naivne risbe drsalke.

Sicer pa je podoba cele figure v gibanju v knjigi zelo redka, statični protagonisti v hlebinskem slogu so največkrat narisani do pasu, pri čemer se spreminja samo položaj rok, kar asociira na predstavo ročnih lutk, katerih govorico telesa predstavljajo zgolj dvignjene ali spuščene roke. Skopa obrazna mimika je zreducirana samo na odpiranje in zapiranje ust, ki so največkrat narisana v obliki kroga, kar ponazarja tako govorjenje ali vpitje kot začudenost. Montaža stripovske strani je s posamičnimi izjemami celostranskih slik sestavljena iz mreže šestih kvadratov, pri čemer risarske sekvence prekinjajo didaktične fotografije in prirejene ilustracije starih mojstrov, še bolj pa tekstovni kvadrati, ki so zapolnjeni izključno z besedilom v različnih velikostih. Z njimi je avtorica vizualno skušala reševati gostobesednost teksta, vendar rezultat ni najbolj posrečen, saj strani delujejo dolgočasno in monotono ter otežujejo tako branje stripa kot tekoč potek zgodbe. Bralcu precej bolj prijazen in vizualno všečen način bi bilo oblikovanje v slogu Stepančičevih Strip kolumn – ki smo jih lahko pred kratkim brali v Literaturi – v katerih je avtor veliko količino besedila v različni velikosti in tipografiji domiselno postavil poleg ali okrog osrednje slike, s čimer je dobil celovito in estetsko grafično sliko strani.

Na glede na omejeno likovno podobo pa je Prepovedani sad švedske publicistke, radijske voditeljice, levičarske aktivistke, feministke in striparke Liv Strömquist (1978), ki na študiozen način brez rešpekta razbije in sesuje vse mite, legende, teorije in tabuje o ženskem spolnem organu intrigantno, kritično in, ne nazadnje, revolucionarno delo, po katerem ne bo nič več tako, kot je bilo. Medicinske knjige in učbenike bo treba napisati na novo, do takrat pa imamo, hvalabogu, Prepovedani sad, in srčno upam, da bo predvsem mularija tako požrešno ugriznila vanj kot Eva v jabolko.