Jaz in knjižni sejem

Razmišljanje ob slovenskem knjižnem sejmu

Brane Mozetič

Kar takoj moram priznati, da nisva bila nikoli prijatelja. Prej na različnih bregovih. A naj grem postopoma. Lahko bi rekel, da sem postal založnik pri osemnajstih, seveda samozaložnik. Bila je druga polovica sedemdesetih in v knjigarne je bilo mogoče raznesti knjige, da so jih vzeli v komisijo … in zagotovo so zadržali bistveno manjši rabat kot danes. V osemdesetih se mi je zdelo, da moram svoje knjige nekako izdajati pri resnih založbah. Kmalu sem ugotovil, da je založniški svet izključno svet moških, in to zelo strejt. Dogovori za šankom, trepljanje po ramenih, moško pijansko bratenje … vse to ni bilo zame. Tudi mlada generacija, ki je postavila pokonci Aleph in osamosvajala Literaturo, se nekako ni znala izogniti tej tradiciji – za katero se bojim, da jo vsi krepko gojijo še danes.

Konec osemdesetih sem se nekako osamosvojil in kot založnik začel izdajati tisto, kar se drugim ni zdelo vredno … ali pa za to niso imeli časa. Tako sem lahko od daleč opazoval divje preobrazbe devetdesetih, ko so se nekatere založbe začele ukvarjati z vsem mogočim, menda vse do preprodaje orožja, druge pa prejemale strašne denarje od politike, na razpisih in še bolj mimo razpisov. Založniško ljubezen do knjige je zamenjala ljubezen do denarja, moči in oblasti.

Vse bolezni slovenske družbe so se in se še vedno odražajo tudi v založništvu – ter slednjič na vsakoletnem knjižnem sejmu. Ta mi nikoli ni bil zares všeč … a obenem se mi je zdelo, da ga je skoraj nemogoče spremeniti oziroma da bi to od človeka zahtevalo res preveč energije in časa. S svojo udeležbo sem tako vsa leta podpiral sejem in sem nenazadnje tudi sokriv za njegovo klavrnost. Lokacija: seveda so že bile ideje, da bi se sejem preselil na sejmišče, kamor tudi sodi … v širše in višje prostore, v eno ravnino, ki onemogoča razslojenost po razredih. V Cankarjevem domu imate namreč tri nadstropja, na vrhu je bogata smetana, sledi srednji razred in v kleti nižji razred. S tem so usklajene tudi cene najema. Nekateri pavi se potem pojavljajo celo večkrat, kar obiskovalca poleg klavstrofobičnega prostora še bolj zmede. Toda v ozadju gre verjetno za velike finančne apetite in igre, ki menda niso čiste, in tako sejem ostaja v Cankarjevem domu.

Vsako leto odštejemo 1.500 evrov za devet kvadratnih metrov; zakaj, kako, kam gre ta denar, kaj ni tu tudi denar države itd. – vsega tega ne sprašujem. Kot tudi ne, po kakšni logiki na sejmu solijo pamet ljudje, ki so že bankrotirali, uničili kako podjetje, ali imajo za sabo nečiste posle. Toda vse to slovenske družbe ne moti. Zakaj pa ne bi bilo tako na knjižnem sejmu, če že državo in mesta lahko vodijo lopovi. Glede na stroške zelo dvomim, da ima kdo od razstavljalcev od sejma dobiček. Tu smo zato, da se nas vidi, naše knjige, našo pozicijo na lestvici založnikov – in, ne nazadnje, da se vidi našo apatijo, ki nam preprečuje, da bi sejem temeljito prezračili in spremenili. In ga končno naredili mednarodnega, kar seveda glavnih rib nikoli ni zanimalo. Zanimalo pa bi obiskovalce in nedvomno bi založniški kloaki koristilo … založniki iz bivše države, iz sosednjih držav, ali še katerih drugih. Šele tedaj bi lahko res govorili o pravem knjižnem sejmu, ki bi kljub svoji majhnosti ne bil provincialen … kakršen je pač sedaj.

O avtorju. Brane Mozetič (1958) je avtor trinajstih pesniških zbirk, dveh romanov in knjige kratkih zgodb. Uredil je tri antologije homoerotične literature in več izborov sodobne slovenske književnosti. Kot prevajalec prevaja predvsem iz francoščine: Rimbaud, Genet, Foucault, Brossard, Daoust, Cliff, Gassel in drugi sodobni pesniki. Dolga leta je bil aktiven v gejevskem … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Igor BIzjan pravi:

    Toliko denarja, da bi bil viden (1500 EUR). Potrebno je ustvariti alternativen sejem, mali založniki so sol literarnega udejstvovanja. iz zgodovine vemo, da se večina literarnih biserov zgodi v margini, kjer ni utečenih, državno podprtih rim!!!

  • Boki pravi:

    Ja, draga je udeležba na knjižnem sejmu. Glede selitve v prostore, ki dejansko služijo namenu, se popolnoma strinjam. Tako pa se umetno ustvarja neka razslojenost, ki mnogim dejansko odgovarja. Zakaj bi imeli normalen sejem, če nimamo normalnega knjižnega trga? Sejem je odraz teh bizarnih razmer.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S knjižnim sejmom nad policijski helikopter

    Igor Divjak

    Ta članek se ne more začeti drugače kot trapasto. Objemam te, knjižni sejem, poljubljam te, in ne pustim, da te preletavajo policijski helikopterji, ne dovolim, da … →

  • Edina gotovost je negotovost

    Andrej Hočevar

    Kadar govorimo o knjigi, smo vedno bolj pogosto prisiljeni v premislek o njenih osnovnih značilnostih in izhodiščnih določilih, ti pa so tem bolj nejasni in izmuzljivi, kolikor bolj o njih govorimo. … →

  • In kako delajo to veliki?

    Mojca Kirbiš

    V okviru slovenskega knjižnega sejma v Ljubljani se je v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma prejšnji teden od srede do nedelje zvrstila serija pogovorov o knjižnih sejmih po svetu. … →