Izgubljeni stil

Dušan Čater, Ekstradeviško. Ljubljana: Beletrina, 2020

Robert Kuret

Dušan Čater je znan kot pisatelj nekega svojskega stila, kar se je najbolje pokazalo vsakič, ko se je ta stil – v odsotnosti boljših pridevnikov – poimenovalo enostavno čatrovski (pa naj je šlo za klepetavi pijansko-kokainski ringelšpil Ata je spet pijan ali pa za halucinatorni Flash Royal). Za njegov novi roman Ekstradeviško pa se nasprotno zdi, kot da stil Čatrovih pisateljskih začetkov pušča za sabo, kot da želi biti čim bolj realističen popis življenja, ki se razteza prek treh obdobij, petdesetih in osemdesetih let ter sodobnosti (pri teh obdobjih je zanimivo, da vsako naslednje v prejšnjem vidi fantazmatsko točko svoje nostalgije).

Ekstradeviško se torej dogaja na treh ravneh. V sodobnosti se 17-letni Maj z mamo po več letih vrne na neimenovan hrvaški otok, saj je umrl njegov dedek, mamin oče. Maj ima krizo s svojo punco, s katero se gnjavita po Messengerju, mama ima krizo z očetom, ki ima ljubico, in Maju se zdi, da je edini, ki ne ve nečesa bistvenega o svojem pokojnem dedku. Stvari se mu začnejo jasniti, ko mu v roke pride njegov dnevnik, ki ga je leta 82 pisal kot mornar na ladji, kjer bolj kot samo sedanjost popisuje razloge za svoj umik ali bolje rečeno beg; popisuje skratka svojo veliko nesrečno ljubezen, ki se ji je moral odpovedati zaradi razrednih razlik, meddružinskih kupčevanj, združevanja močnih posestev in obljube lokalnega monopola nad pridelavo oljčnega olja.

Zgodba je torej kompleksna, mogoče niti ne toliko v smislu zgodbe same, ampak v smislu povezovanja usod vseh deležnikov, ki se v njej pojavijo. Morda je prav zaradi tega prevečkrat prisoten občutek razlagalnosti: kot da se roman preveč trudi artikulirati in povezati celotno konstrukcijo, ki naj bi se nahajala v ozadju, namesto da bi odkrival njene učinke. Vse prevečkrat je prisoten občutek, da smo se znašli v nekih prizorih, ki pa jih avtorju pred nami ne uspe polno oživiti: namesto raznih detajlov, ki bi bralca popeljali v občutje prizora ali likov v njem, smo velikokrat deležni splošnih opisov, ki so izpraznjeni estetskega učinka. Ko nekajkrat preberemo, da se je nekdo zapeljivo nasmejal, ostajamo – kot smo ostali že ob prvi pojavitvi – zunaj nekega občutja prizora, beremo nekaj, kar deluje kot abstrakcija brez utelešenja. Morda to še bolj pride do izraza, če Čatrovo pisanje primerjamo s pisanjem Veronike Simoniti, predvsem s Kamenim semenom ali Fugatom: Veronika Simoniti zna namreč z malimi detajli razpreti občutja določenega prizora in likov v njem že v kratki zgodbi, medtem ko v Čatrovi 450-stranski skoraj-že-družinski-kroniki redko naletimo na takšne trenutke.

Pri tem velja izpostaviti tudi sam način dostopanja do preteklosti. Letos so izšli vsaj trije slovenski romani, ki se ukvarjajo s preteklostjo starih staršev, Ivana pred morjem Veronike Simoniti, Škrbine Gašperja Kralja in Čatrovo Ekstradeviško. Če Ivana in Ekstradeviško nudita iluzijo dostopa do »stvari same«, torej do prvoosebnega pogleda pokojnika, bodisi prek skoka vživljenosti v babičino perspektivo preteklosti prek branja starih pisem bodisi prek dnevniških zapisov, pa so estetsko na koncu vendarle najučinkovitejše Škrbine, ki takšnega neposrednega dostopa ne izvedejo: kljub informacijam, ki jih pripovedovalec in njegova ljubimka zbereta o njegovi babici, se te – v nasprotju s Simoniti in Čatrom – nikdar ne povežejo v zgodbeno in dramaturško linijo, ampak ostajajo raztreseni fragmenti, ki jih med sabo ne povezuje nikakršna velika pripoved. Ki skratka ne skušajo ubesediti neke konstrukcije v ozadju, ampak sledijo težnji vzpostaviti to konstrukcijo, kar pa nikdar ne uspe.

Ekstradeviško tako postopoma zapolni svoja prazna mesta, in nedorečenega – razen sedanjosti 17-letnega Maja in njegove mame – ostane bolj malo. Dedkov dnevnik deluje kot ultimativni garant resnice, za katerega se včasih zdi, kot da je pisan za bralca, ki naj mu bodo stvari čim bolj jasne. Kljub dedkovim pripovednim preskokom med sedanjostjo palube (začetek osemdesetih) in preteklostjo (začetek petdesetih) dogajanje poteka po neki železni, linearni logiki, kjer tako čas osemdesetih kot čas petdesetih tečeta zgolj v eno smer, brez večjih analeptičnih ali proleptičnih skokov. Kljub temu roman redko doseže učinek usodnosti ali nujnosti – povezane s psihološkim poglabljanjem junakov prek njihove osebne zgodovine –, ki je recimo prisoten v Mojstrovini Ane Schnabl, ki je nastavljena kot precizen kemični eksperiment, kjer se zdi, da se mora vse zgoditi točno tako, kot se je zgodilo.

Ta občutek je v Ekstradeviškem večinoma odsoten, kar pa ni nujno slabo: roman namreč upoveduje usodo človeka, ki ni zmogel prebiti lastnih razredno-družinskih danosti. In če nas roman spočetka – uspešno! – zavede v občutek, da bo Maj odkrival zgodbo dedka kot nekega frajerskega mornarja in pustolovca, se pred nami razkrije zgodba, ki bolj kot o pustolovstvu govori o begu, o nezmožnosti soočenja z usodo (tj. z izbiro neveste glede na prihodnjo gospodarsko korist), ki mu je bila odkazana kot sinu posestnika z oljkami. Dedek v dnevniku večkrat opozori, da niso bile dogovorjene poroke v tistem času nič posebnega, kot da bi o tem želel prepričati sodobnega (urbanega) bralca, ki mu je morda to za sredo 20. stoletja nekaj povsem tujega. Pri tem je zanimivo ravno to, da je zgodba upovedana iz perspektive moškega, ki je moral pristati na to dogovorjeno poroko, na kupčkanje gospodarsko-politične moči. A na koncu se zopet zdi, kot da je roman preveč zaposlen s tem, da nam predstavi ta okvir, namesto da bi nam ponudil živo občutje človeka, ki se je znašel sredi družbeno-intimnega antagonizma.

V končni fazi se zdi, da je Čater v Ekstradeviškem postal ujetnik svoje lastne zgodbe s potencialom družinske kronike. Da je enostavno ostalo preveč strukture, ki je zahtevala biti artikulirana, pojasnjena, premalo pa samega mesa, pripovedi, artikulacije, občutij, detajlov, da se je v tem nekje izgubil tudi značilni slog, v katerem je bil Čater nekoč tako močan – a ta slog je večinoma pripadal tudi neki določeni perspektivi prvoosebne pripovedi, ki je ostajala trdno zasidrana v intimnem doživljanju in ki je lahko ravno zaradi tega tudi bolj subtilno razkrivala družbeno.

Maj iz Ekstradeviškega se na koncu – ko se zdi, da je opravil neko tranzicijo v smislu spoznanja in sprejemanja družinske preteklosti in sodobnosti – prek nekega detajla poveže z gospodom Arnellyjem Čatrovega Flash Royala, kar nakazuje, da ga morda vendarle čaka podobna usoda, polna bežanja pred lastno usodo, kot njegovega dedka: Flash Royal je pač govoril o moškem, ki je dobil otroka in od tega pobegnil, a zaznamoval ga je predvsem vinjetni, halucinatorni slog, kjer se je zdelo, da pripovedovalec samo drvi z enega na drugo mesto, izkuša razne stvari, pobegne k drugi ženski (a le zato, da bi se potlačeno vrnilo), kjer je prevladovalo predvsem umanjkanje posledic in učinkov: sopotnik na vlaku recimo vrže žensko skozi okno, a zdi se, kot da se ni zgodilo nič. Neki halucinatorni, skrajno subjektivni zorni kot te pripovedi je bil povezan z odsotnostjo posledic, z zanikanjem posledic, in stik z resničnostjo se je zgodil, ko se je zgodil stik s posledicami lastnih dejanj. Tako se odraščajoči Maj iz leta 2020 poveže s simpatično zavoženim gospodom Arnellyjem iz leta 1996. Le da je bil občutek Arnellyjeve dikcije, podane skozi prvoosebno pripoved, bolj avtentičen, kot je občutek pri Maju, ki je podan tretjeosebno: ko se recimo v romanu, ki se dogaja v sedanjosti, dobi z otoškimi lokalci na pivu, se zdi, kot da je to mladina nekega drugega obdobja, kot da gre bolj za neko zastarelo podobo mladine, kjer se pankerica za mizo dere besedilo »Teških boj« benda Majke.

Tako se ravno v portretih sodobnosti in njene mladine pravzaprav šele zares razkrije neki nostalgičen obrat v preteklost, na trenutke se zdi, da je podoba sodobne mladine, ki jo pokaže Ekstradeviško, obstala v času, da prihaja iz nekega drugega časa, čeprav imamo občutek, da želi v romanu funkcionirati sodobno – ali pa da roman želi pokazati ujetost v času, ki se je zgodila na nekem določenem otoku. V takih trenutkih se zdi, da roman sam zapade v obnavljanje nekih (fantazmatskih) podob preteklosti in jih aplicira na sodobnost, s čimer se po eni strani uprizarjanje sodobnosti kaže kot nostalgična sled preteklosti (sodobna mladina ne obstaja, obstaja le fantazmatska, brezčasna podoba neke pretekle mladine), po drugi strani pa se v časovni verigi nostalgije tudi sama sodobnost prek privzemanja podobe preteklosti kot da odpre nostalgiji, pri čemer se seveda zastavlja vprašanje, ali je (dozdevno nereflektirano) privzemanje neke pretekle podobe sploh učinkovit način za doseganje nostalgičnega učinka ali pa bolj učinkuje kot šum v sami pripovedi.

Glede na Čatrov dosedanji opus je nekako nenavadno, kontraintuitivno zaključiti, da Ekstradeviškemu manjka predvsem stila, žmohta stila; to bi bila lahko v končni fazi tudi posledica obrata v perspektivi. Če sta recimo Flash Royal in Ata je spet pijan tematizirala beg očeta od (nastajajoče) družine skozi očetovo prvoosebno perspektivo, pri čemer je Ata v tem povsem brezkompromisen, še posebej ker in ko prek nekih trenutkov kaže razdejanje, ki ga Ata pušča za sabo, je v Ekstradeviškem tak beg predstavljen z druge strani: z daljnosežnimi posledicami za družino, z vidika vnuka, ki je otrok sprva zapuščenega otroka. Kljub temu da ta obrat vsekakor nakazuje samorefleksijo določene avtorske poetike in njenih tem, pa se v tem obratu izgubi nekaj bistvenega, tisti veliki plan, detajl, živo utripanje pripovedi, nekaj, kar bi nas konec koncev lahko odpeljali tudi bližje samim likom, njihovi situaciji, zgodbi, kjer bi lahko potreba po razlagi širše (zgodbene, družinske, zgodovinske) strukture ostala v ozadju; ki bi se lahko bolj kot z eksplikacijo kazala z učinki na posamezne usode, ki bi prebila strogo linearno logiko, ki bi si – kljub odgovornosti, ki jo nakazuje omenjeni obrat v perspektivi – še vedno dovolila določen užitek v pripovedi. Ekstradeviško skratka kaže na tranzicijo v Čatrovem pripovedništvu, ki pa še ni polno naselilo novih oziroma nastajajočih koordinat.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Robert Kuret (1987) je absolvent slovenistike na Filozofski fakulteti. Občasno objavi kakšno pesem, zgodbo ali pa članek, ki se tiče literature oz. filma (Airbeletrina, Literatura, Radio Študent, Rukopisi, Idiot, Mentor, Zgodbarnica, zbornik Mladih rim). Je soavtor pesniške zbirke Kadaver Hermione Granger, dobitnice nagrade za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2011. Rad … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Babilon bolečine

    Silvija Žnidar

    »Na tisto v tvojem delu, kar se ni – ali se še ni – odprlo mojemu razumevanju, sem se odzval s spoštovanjem in čakanjem: nikoli se ne smemo pretvarjati, da popolnoma razumemo –: to bi bilo nespoštljivo do Neznanega, ki naseljuje pesnika; to bi pomenilo pozabiti, da je pesem nekaj, kar dihaš, da te poezija vdihuje.« To je zapisal Paul Celan (1920–1970, rojen Paul Antschel), romunsko-nemški pesnik judovskega porekla, v neodposlanem pismu francoskemu pesniku Renéju Charju, isto pa bi lahko veljalo tudi za pristopanje k njegovemu lastnemu opusu.

  • Ko ustreli pištola

    Jasna Lasja

    V slovenskem literarnem svetu obstaja dvom, ali je eminentni ruski prozaist, pesnik in dramatik Anton Pavlovič Čehov (1860–1904) dovolj intenzivno zastopan v slovenski literaturi v primerjavi s prisotnostjo njegovih dramskih besedil na naših odrih, kljub temu da je v svojem kratkem življenju ustvaril zavidljivo širok in »klasičen« literarni opus.

  • Preozkost prehoda

    Jasna Lasja

    Ena ključnih dilem velikopoteznega projekta založbe Beletrina z izdanim prvim letnikom zbirke Klasična Beletrina je po besedah krovnega urednika, akademika dr. Janka Kosa, kako po nekdanji, kultni zbirki Sto romanov s širokim naborom prevodov svetovne klasične literature danes vzpostaviti nekaj podobnega.

Izdelava: Pika vejica