Izberi svojo luknjo

Andrej Blatnik, Luknje. Zgodba stranpoti. Novo mesto: Založba Goga, 2020 (Goga)

Silvija Žnidar

Najnovejši roman slovenskega prozaista, esejista in knjižnega urednika Andreja Blatnika z naslovom Luknje (in podnaslovom Zgodba stranpoti) bi na prvo žogo težko slogovno opredelili, s prstom odločno pokazali na to ali ono žanrsko kategorijo. Seveda že na samem začetku iz vsebine, ki tako kot McCarthyjeva Cesta upoveduje (nekakšno) opustošenje po nedoločeni kataklizmi, razberemo, da gre za postapokaliptično prozo s pridihom distopije. Vendarle pa je to zgolj osnova. V tkivo naracije se vpletajo še razne druge žanrske niti, ki jih bralec spotoma odkriva, kar je pripovedna strategija, ki nam je znana že iz Blatnikovega prvega romana Plamenice in solze. Ob vsem tem je roman Luknje razdeljen na več plasti, pripovedna nit, ki podaja zgodbo dveh protagonistov, se prepleta z raznimi poglavji, fragmenti, ki se nanašajo na politiko, glasbeno kulturo nekdanje Jugoslavije (se pravi prav tako na neki drug čas vretja in tenzij, ko se je zdelo, da je konec blizu) ali na raznovrstne razmisleke o sodobnem stanju. Luknje se ponašajo tudi z izpiljenostjo, dovršenostjo dialoškosti ter minimalizma znotraj metafikcijskega okvira, večina poglavij ima skorajda strukturo kratke proze, kar glede na avtorja in njegov opus ni presenetljivo (v nekaterih poglavjih najdemo celo stavke ali zapise, ki so nam znani že iz prejšnjih del).

Luknje so roman minimalne akcije. Dogajanje je zreducirano, podano v grobih potezah, razbiramo ga skozi dialog dveh protagonistov, ki večino romana ostajata anonimna, za potrebe te recenzije ju imenujmo Prvi lik in Drugi lik. Prvi lik je ta, skozi katerega je zgodba fokalizirana (v tretji osebi). Je tudi ta, ki na začetku romana, ob pojavu neke kataklizme, neznane nevarnosti za obče človeštvo, izkoplje svojo luknjo, zatočišče. Nato se po spletu dokaj nedefiniranih okoliščin, povezanih z njegovo nezavestjo, znajde v družbi Drugega lika, ki ga vzame pod okrilje, odpelje k sebi v zapuščen trgovski center, kjer mu tudi razloži, da morata najti še neodkriti posnetek neimenovane bivše jugoslovanske skupine (očitnejše reference vodijo do Mirjane Mijatović, tragično preminule pevke skupine VIA Talas, in njenega kroga), kajti posedoval naj bi moč, ki bi (od)rešila človeštvo. Lika se podata na ekspedicijo, ki v svojem minimalizmu, »besedičenju« in nedejavnosti na neki način izpade kot vse prej kot to.

Odnos med likoma je osnovan kot nekakšen medbesedilni odsev Don Kihota in Sanča Panse (»Saj sva kot junaka kakega davnega romana, samooklicani vitez in njegov poslušni oproda«), čeprav njuna pogovorna dialektika in način izmenjave mnenj kdaj pa kdaj spomnita tudi na Diderotovega fatalista Jacquesa in njegovega gospodarja. Ob tem se med nazori in držami obeh likov vzpostavi kontrast: sta kot dve različni enoti (disfunkcionalne) celote, pri čemer vsak igra svojo vlogo, ki pa nikoli ni čisto fiksna, definirana, lahko drsi z enega na drugega: »Zdaj jaz govorim kot učitelj hitropoteznih zenovskih modrosti. In on je postal skeptik namesto mene. Sva zamenjala vlogi?« Kar je morda ob tem najbolj fascinantno, je, kako dialog, interakcija med protagonistoma, po eni strani deluje kot malce komična igra med cinikom oziroma kategoričnim dvomljivcem in modrecem oziroma entuziastom, hkrati pa meče bralcu tudi nedomačno, nelagodno senco. Za vso zrahljanostjo, celo duhovitostjo dvogovora namreč zeva slutnja votlosti, izpraznjenosti, želje po besedni zapolnitvi tega, kar v slikarstvu imenujejo horror vacui. Kratki stavki, ki si jih protagonista izmenjujeta, pogosto delujejo kot aforizmi, filozofske krilatice, modrosti z vzhoda in zahoda; to bralca sicer zabava, a za dvogovorom raste tudi slutnja praznine, vakuuma, pretrganega medčloveškega stika, nesubstancialnosti – izrečene besede to morda zgolj zakrivajo oziroma napotujejo na podobo, če parafraziramo prosto po Eliotu, »votlih ljudi« v »pusti deželi«. In če sta ta dva lika na misiji (od)reševanja človeštva ali sta morda celo prispodoba današnje humanosti, družbe, potem hitro zaidemo še v kakšno ballardovsko krajino mehaničnosti, avtomatiziranosti, izčrpanosti. Na srečo pa se zdi, da pripovedovalec s svojo duhovitostjo nikoli ne dopusti popolnega spusta v srce teme.

Sama vsebina Lukenj v tem trenutku tako ne bi mogla biti bolj srhljivo aktualna –povsem se prilega današnjim negotovim, bizarnim časom. Načenja vprašanje, kaj ostane posamezniku v času katastrofe, v kaosu, ki zaobrne vrednosti in vrednote, raziskuje vse večjo odtujenost, prazna medprostorja med ljudmi, ki nastopijo, ko se vsak individuum potegne zase, vase (»Vsak je sam, ostane sam. – Ta bližina postaja neznosna«). Indikativna ob tem je sumničavost Prvega lika, ki se »vznemiri« vsakič, ko Drugi lik uporablja dvojino ali množino. Pri tem se poraja bizaren občutek, da se posameznik v tolikšni meri zaveže individualizmu (čeprav se, zanimivo, kot individuum brez imena in z odrinjeno identiteto že oddaljuje od koncepta individuuma), da začne njegova drža postoma spominjati na nekakšen solipsizem, pri čemer bledi realna tekstura, slika zunanjega sveta, izginja stik z drugim. Razvrednotenje človeškega se kaže tudi v »novih valutah« katastrofe, saj se komercializacija življenja tudi po uničenju ne ustavi, dobi zgolj nove vrednosti, v obtok prihajajo drugi produkti, prevprašuje se vrednost človeka, njegovega življenja in smrti. Brezimnost likov (tudi umanjkanje njihove trdne identitete) ter večine referenc (zanimivo je, da so med redkimi poimenovanimi Adolf Hitler, vodje samomorilskih in morilskih kultov ter operni divi Callas in Netrebko) odvzema težo človeškim entitetam, dojemamo jih kot odmeve kaotične, neoprijemljive sodobnosti. K deskripciji »prevotljenosti« sodobnega (postkatastrofičnega) življenja v romanu veliko pripomorejo tudi medbesedilne reference (npr. na film Iztrebljevalec, omenjeni so tudi zombijevski filmi itd.).

V Luknjah in svetu, ki ga pišejo, se brišejo meje med realnostjo in fikcijo, med posredovanostjo in takojšnjostjo, mestoma se zdi, kot da se vzpostavlja »realnost« simulakra, fascinacij, migetajoče, negotove površine obstoja, kar katastrofa le stopnjuje. Poglavja iz (pozne) jugoslovanske zgodovine tudi že »pripravljajo« teren za takšno stanje ter ob tem namigujejo na neizbežno nasilje, jalovost nekaterih političnih, družbenih akcij. Pri tem ni zanemarljiv niti sam pojem časa, ki je povsem nedoločljiv. Prvi lik nenehno izgublja občutek za minevanje časa, spomin mu načenjajo luknje; dogajanje osrednjega dela romana bi lahko zvedli na eno uro, dan, teden ali na mesece, nič ni gotovo. Glede na to, da je Prvi lik začel svojo avanturo v nezavesti (za katero se zdi, da definira njegov občutek za čas), pa postanejo koordinate prostora in časa še bolj krhke, neoprijemljive. Skupaj z nalogo/ekspedicijo likov, ki ne pripelje nikamor oziroma se vrne na začetek, se tako formira občutek »zlovešče« cikličnosti, vrtenja v krogu, nepremičnosti, zazankanosti v času.

Poseben pomen, ki je v tem kontekstu pozitivnejši, nosita v romanu koncepta lukenj in umetnosti. Luknja se kaže ne le kot zavetje, ampak tudi kot to, kar je posamezniku najbolj lastno, je svojstven svet, ki omogoča red in nadzor (»Samo tistega kopanja se spomnim. Tiste poti v globino. Vsakega vboda z lopato. Tisto je bilo zares moje. Tam sem zares spreminjal«). »Votljenje«, kopanje v globino, je tako – ironično – točka oprijema, približek lastni trdnosti. Morda bi lahko to celo povezali z enim Žižkovih branj Platonove votline: »[K]aj, če […] obrnemo pomen votline: zunaj, na odprtem, je hladno in vetrovno, prenevarno za preživetje, tako da so se ljudje odločili, da bodo izkopali jamo, ki jim bo služila kot zavetje/dom/sfera? S tega stališča je […] graditev lastne jame to, kar nas razlikuje od zveri, je prvo dejanje civilizacije. Navsezadnje je tu standardna postmoderna variacija: pravi mit je ravno zamisel, da je izven senčnega teatra nekakšna ›prava resničnost‹ …« Morda navsezadnje oba lika (četudi pod kakšno pretenzijo) iščeta neke vrste luknjo, ki bi ohranila njuno resničnost, njun svet v negotovem, nejasnem svetu.

Tudi umetnost bi bila lahko v tem kontekstu neke vrste luknja, odrešilna bilka za posameznika ali za skupnost – tako vsaj verjame Drugi lik. Vendar roman, povsem skladno s svojo postmodernistično tendenco, v precejšni meri problematizira rešilno moč umetnosti, vsaj na širši, družbeni ravni (»Nekateri pravijo, da jo določa avtonomija, a kaj je danes sploh še avtonomno, in kdaj je umetnost taka sploh bila, vselej jo je določal tako tisti, ki jo je ustvarjal, kot tisti, ki jo je použival, vsak s svojimi miselnimi labirinti …«). Morda lahko obrne posameznikov svet na glavo, ne more pa vzgibati celotne skupnosti. Predvsem pa se ob tem poraja vprašanje, ali sploh obstaja kaj takega, kar lahko spremeni svet, trenutno ustvarjeno stanje.

Kajti zdi se, da je reprezentirani svet zares svet stranpoti, če se navežemo na podnaslov. Obstaja kakšna rešitev, ki bi svet, družbo, spravila na »glavni tir«? Oziroma ali v času številnih, sekajočih se stranpoti sploh še lahko govorimo o glavnih poteh? Morda je »pravi« odgovor ravno v tem, da si narediš stranpot znosno. Sicer se oba lika na koncu iskanja vrneta tja, kjer sta začela, »rešilna pot« se ne odstre. Še vedno sta polna besed, dialoga, vrtita se v istih krogih ter predvsem čakata, da se nekaj zgodi, kot kakšna godotovska lika. Še vedno lahko slutimo nekakšno izgubljenost, izčrpanost sodobnosti (z eksemplaričnimi, malce abstraktnimi inscenacijami sedmih grehov so izpostavljene njene hibe, votlosti, šibkosti), tudi nepovezanost med ljudmi, katastrofa še vedno grozi. A nekako se zdi, da sta se lika kljub dozdevno neplodnemu iskanju do neke mere »udomačila« drug ob drugem, si naredila kataklizmično vzdušje znosno. Morda je to pač nekakšna nova luknja? Takšna, ki omogoči življenju, da gre naprej. Vsekakor dobimo na koncu z Luknjami tako stilsko kot vsebinsko zanimivo delo za današnji čas, ki rabi kot neke vrste zrcalo družbe in njenega stanja, hkrati pa ponuja drobce duhovitosti, nekakšnega upanja.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ukinjanje mnoštva; k čezvrstnemu človeškemu miselnemu ustroju

    Anja Radaljac

    Kratka proza zbirke “Trinajst” prinaša nabor besedil, ki jih – razen uvodne kratke zgodbe »Oratorij dišečega časa« – povezujeta zlasti motiv metamorfoze (pretežno človek prehaja v razne druge živalske in rastlinske oblike; obratnega procesa ne poznamo) ter raziskovanje odnosa med človekom, nečloveškimi živalmi in »naravo«.

  • Vrag odnesel šalo

    Maja Šučur

    Nekoliko zasanjani naslov najnovejšega romana Lucije Stepančič “Naj me kdo zbudi”, romana z naslovnico, na kateri je reprodukcija Lazzarinijeve baročne slike “Rinaldo in Armida” (1690), ki upodablja ljubezensko idilo, ki jo utegne kmalu končati pogled v zrcalo, zavaja dovolj, da obenem zbuja slutnjo nočne more.

  • Linčajmo Lyncha!

    Mojca Pišek

    V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši”.

Izdelava: Pika vejica