Iz ljubezni do obrti

Razmišljanje Karle Kelsey o stanju ameriške kritike

Karla Kelsey

Karla Kelsey, avtorica prve objave v nizu Literaturinih naročenih kritik iz tujine, ki sicer na Susquehanna University predava kreativno pisanje, je za Literaturino spletno stran strnila nekaj svojih misli in izkušenj o stanja literarne kritike v ZDA, kjer je, kolikor vemo, literarna scena precej razgibana – po načinu objavljanja in izdajanja pa se od naše tudi razlikuje. Toda, kot je opozorila Kelseyeva, ravnotežje ameriške literarno-kritiške pokrajine ni brez motenj. V svojem razmišljanju se Kelseyeva tako dotakne implicitnih vprašanj glede priložnosti za objavo, spletnih revij in blogov, prepoznavnosti kritikov v javnosti in sploh razmerja med pesniki, kritiki in akademiki.

 

Na ta vprašanja odgovarjam z zornega kota pesnice, ki se ukvarja s kritiko, širše polje akademske kritike pa v bistvu nerada nagovarjam. Zame je polje akademske kritike povsem ločeno od pesnikov in prozaistov, ki pišejo kritike: profesorji s kritikami ne nazadnje pridobivajo svoje doktorate in razvijajo svoje akademske kariere. Ti bodo, poleg pisanja strokovnih knjig, posamezne prispevke mogoče umestili v ugledne revije s širokim dosegom, kot so Harpers, The New York Times Sunday Book Review ali The New Yorker. Te publikacije bere splošno občinstvo, vendar so dela akademikov pogosto cenjena tudi pri drugih akademikih. Ti so spoštovani in utegnejo biti kot javni intelektualci tudi pozvani, da se odzovejo na vprašanja političnega in družbenega pomena.

Kritike in eseje, pogosto na nekoliko manj formalni ravni, pišejo tudi mnogi pesniki, ki objavljajo v spletnih ali tiskanih revijah, antologijah in monografijah. Kolikor vem, večina teh publikacij objav ne honorira, če pa že, gre za dokaj skromne zneske. Torej pesniki, ki pišejo tudi kritike, to v glavnem počnejo iz ljubezni do obrti in v želji, da bi pripomogli k vzpostavitvi pesniške skupnosti in dialoga. Glede na vse to me številčnost resne kritike, ki jo pišejo pesniki, vedno znova navdušuje in navdaja z zadovoljstvom. Vznemirljivi knjižni projekti kot tudi spletne revije se nenehno porajajo. Tole so štirje izmed mojih najljubših:

 

The Volta: http://www.thevolta.org/

The Constant Conversation: http://quarterlyconversation.com/constant/

Jacket Magazine: http://jacketmagazine.com/

The Constant Critic: http://www.constantcritic.com/

 

Tako dandanes eno izmed osrednjih vprašanj ni, ali obstaja za objavljanje kritike dovolj priložnosti, temveč to, o katerih avtorjih se sploh piše, še posebej v najvidnejših publikacijah, kot je denimo The New York Times. V zadnjih letih so organizacije, kot je VIDA (skupina za podporo vloge žensk v literaturi), pokazale, da je ravnotežje v splošni ameriški literarni kritiki porušeno: kritiške pozornosti bodo bolj verjetno deležne knjige belih avtorjev kot pa knjige avtoric ali nebelcev nasploh. Veliko truda je vloženega v raziskovanje razlogov, zakaj kritika, kot se pač piše, ni skladna z demografijo tistih, ki dejansko objavljajo.

Upam, da sem se s temi mislimi dotaknila vprašanj, ki vas zanimajo. Res sem zadovoljna, da sem lahko sodelovala pri Literaturinem projektu!

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kritika kot pustolovščina

    Andrej Hočevar

    Poučen in poglobljen pogovor z ameriškim kritikom, pisateljem in prevajalcem Johnom Taylorjem, ki že več desetletij živi v Franciji. John Taylor svoje pisanje povezuje tudi s popotovanji, ki so ga že večkrat pripeljala tudi v Slovenijo.

  • O medijski konstrukciji sveta

    Muanis Sinanović

    Evelyn Waugh je markantna osebnost britanske literature 20. stoletja. Bil je vpet v življenje visoke družbe, zvezdnik in obenem bridek kritik svoje dobe. Napisal je kopico romanov, pri čemer Ekskluzive, romana o novinarstvu, navadno ne prištevajo med njegova osrednja dela. Zato je odločitev, da je prevod te knjige objavljen v zbirki Moderni klasiki, nekoliko nenavadna.

  • Preveč kovčkov in mraza za enega človeka

    Lija Gantar

    Mladega jugoslovanskega pisatelja Veliborja Čolića vojna izžene v Francijo, kjer znova začne kot osamljen nihče s kovčkom in pisalnim strojem, v petintridesetih korakih pa v prepletu melanholije, ironije in črnega humorja opiše prva leta svojega vzpona z izgnanskega dna v vrhove svetovne literature.

Izdelava: Pika vejica