Ivan Cankar – kritik naroda in večni sanjač

Mednarodni simpozij o Ivanu Cankarju. Ljubljana: Cankarjev dom, 11. 12. 2018.

Irina Lešnik

Cankarjevo leto je z mnogimi prireditvami, razstavami, predstavami, prenovljenimi izdajami itn. svoj vrhunec doživelo natanko na dan stote obletnice smrti Ivana Cankarja, 11. decembra 2018. Na pričakovanem prizorišču Cankarjevega doma je na ta dan v sodelovanju z Oddelkom za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) potekal mednarodni simpozij o Ivanu Cankarju.

Kosovelova dvorana je bila na začetku še dokaj obljudena, a vendar ne nabito polna, kar bi bilo glede na slavnostni jubilej in množice strokovnjakov, ki se s Cankarjem tako ali drugače ukvarjajo, skorajda pričakovati. Profesorice slovenščine najbrž niso dobile prostega dne za strokovno izpopolnjevanje, saj o Cankarju tako ali tako že vse vedo; prostor so tako poleg vabljenih gostov zapolnjevali predvsem študentje komparativistike, ki se svojih profesorjev še niso naveličali poslušati na rednih predavanjih.

Simpozij je otvoril trenutno najbolj uveljavljeni še živeči cankarjeslovec, literarni zgodovinar Janko Kos, ki je v uvodnem nagovoru poudaril, da si Cankarja lastijo mnoge politične opcije, ideologije, vendar je njegov umetniški opus nemogoče zreducirati na katerokoli »stran«. Kar pa sodelujočih na simpoziju ni ustavilo, da ne bi občasno zatavali tudi v bolj politične vode.

Simpozij je bil razdeljen v tri sklope – najbolj polemično razgiban je bil zagotovo prvi sklop, ki se je ukvarjal s ›Cankarjevimi nazori in recepcijami‹, po kosilu smo že v precej manjšem številu odstirali ›duhovne razsežnosti Cankarjeve literature‹, zaključili pa z odmevi Cankarjevih literarnih del po svetu, torej s ›Cankarjevim mednarodnim pomenom‹. Po vsakem sklopu (občasno pa tudi vmes) je bil čas za vprašanja in pripombe občinstva oz. tišino, ki jo je po nekaj mučnih trenutkih prekinil moderator Matic Kocijančič in na oder povabil naslednjega gosta.

V prvem, najbolj politično obarvanemu sklopu, je bila pogosto izpostavljena Cankarjeva nazorska pozicija med krščanstvom in socializmom (Primož Vitez, Matic Kocijančič), združevanje socialistične etike s krčansko in vplivi versko-političnih nazorov na Cankarjev literarni opus. Bolj radikalno je s Cankarjevo izpovedjo o lastni veroizpovedi nastopil Vid Snoj, ki je izhajal iz (domnevno) Cankarjeve izjave iz leta 1912: »Če bi bil Rus, bi bil pravoslaven, če bi bil Prus, bi bil protestant, ker sem Slovenec, sem katoličan.« V svoji razpravi je Snoj sicer začrtal Cankarjevo ideološko pot od čiste svobodomiselnosti, ničejanstva, preko anarhizma, demokratičnega socializma do vrnitve v naročje krščanskega, natančneje katoliškega izročila, kar naj bi bila zanj kot Slovenca edina smiselna izbira. Izjava, ki je do sedaj doživela že lepo število interpretacij različnih ideoloških odtenkov, je tudi na simpoziju doživela edini odziv/dopolnilo iz publike, in sicer je že omenjeni Janko Kos pristavil, da je Cankar kljub vsemu ostajal v krščanski sferi, torej da je v vsakem primeru bil kristjan, ne pa musliman ali budist. Osebno sicer menim, da z enostranskim poudarjanjem bodisi narodne bodisi verske pripadnosti ne zaobjamemo bistva zgornje izjave in da se to bolj verjetno skriva v nezmožnosti izbire in posledično strpnosti do različnih narodov in verstev, vendar nisem tvegala pomilujočih pogledov in pripomb o mladostniški naivnosti.

Dobrodošlo protiutež zgornjim razglabljanjem je prinesla razprava Vanese Matajc, posvečena v prvi vrsti Cankarju in morali. Na primerih Schnitzlerjevega Vrtiljaka in Cankarjeve Gospe Judit je slikovito izrisala razkroj vrednot dunajske moderne in hkratno krčevito oklepanje mask obstoječega družbenega reda. Ne vemo, ali je Cankar poznal Schnitzlerjevo igro, toda zagotovo z Avstrijcem delita odpor do moralističnega maskiranja literarne umetnosti narodu na čast: »Kaj bi človek še veliko govoril? Če ljudje zahtevajo, kdo bi se jim upiral? Vsa pravica je njihova. Pravijo, da je na umotvoru umetnost postranska reč, glavna pa, da je blag namen in moralno besedilo. Če tega ni, da je treba pognati preko praga umotvor z umetnikom vred.« (Cankarjev predgovor k romanu Gospa Judit, 1904). Z moralno-političnimi nazori Cankarjevih dramskih likov se je ukvarjal Krištof Jacek Kozak, ki je skozi kratek pregled Cankarjevega dramskega opusa obnovil (že večkrat slišani) sklenjeni lok moralnega razvoja Cankarjevih dramskih likov – od idealistične zazrtosti v nebo preko prikritega rovarjenja v blatu do umika v neoprijemljivo hrepenenje – in podčrtal, da je v ospredju Cankarjeve dramatike vedno Človek (z veliko začetnico); kot pravi Ščuka v drami Za narodov blagor, naj bi bilo v vsakem človeku nekaj Človeka.

Pohvale vredna je zagotovo odločitev, da je svoje mesto na simpoziju dobil tudi Cankar v stripu, saj je recepcija stripovskega žanra v zadnjem času spet bolj popularna. Erwin Köstler je kronološko nazorno predstavil razvoj Cankarja in njegovih del v grafični podobi ter pokazal tudi najbolj aktualne primere, kot je knjižna zbirka Cankar v stripu, jih primerjal z nekoliko starejšimi Slovenskimi klasiki v stripu in ugotavljal, da stripi postajajo vse bolj »pedagoško ustrezni«, z namenom širjenja med mlajše generacije. Aktualizacija Cankarja skozi vizualno atraktivni stripovski žanr je zagotovo smiselna, nekoliko iluzorna pa predpostavka, da bomo v dobi interneta s cenzuro stripov mlade zaščitili pred eksplicitnimi prizori spolnosti in nasilja.

V drugem sklopu, ki je obravnaval duhovne razsežnosti Cankarjeve literature, smo zaplavali v bolj mistične vode. Tako sta Irena Avsenik Nabergoj in Dejan Kos iz nekoliko različnih zornih kotov obravnavala Cankarjeve Podobe iz sanj, prva predvsem skozi privzdignjeno interpretativno branje študije svetopisemskih motivov apokaliptičnih razsežnosti, drugi pa je v luči spoznavne teorije nekoliko shematično umestil umetnost v prostor deontologizacije, ki presega dihotomiji obstoja in neobstoja ter sanj in budnosti. Z vplivom prostora na človeka se je ukvarjala ruska gostja Tatjana I. Čepelevska, ki je izpostavila koncepta ceste/poti in hiše/doma kot pomembnih motivov v Cankarjevi prozi.

Alen Širca je zelo artikulirano predstavil Cankarjevo zgodnje obdobje in začrtal povezave z Maeterlinckom. Bil je eden redkih, ki je sploh omenil dolgoročni vpliv dekadence na Cankarja in njegovo večno aktualnost utemeljeval z ambivalenco med spiritualnim in socialnim, tako v motiviki kot v jeziku. O pisani besedi je na primeru Cankarjevega Kurenta polemiziral tudi gost z Madžarske István Lukács, ki se je osredotočil predvsem na krizo jezika in predstavil sklep, da je jezik odlično umetniško sredstvo, četudi med jezikom in resničnostjo ni neposredne povezave.

V zaključnem, tretjem sklopu so do besede prišli še preostali gostje in predstavili vpliv Cankarja v različnih okoljih. O situaciji čez lužo je Nike Kocijančič Pokorn poročala predvsem iz zgodovinske perspektive; v obdobju med obema vojnama je bil Cankar namreč daleč najbolj prevajani avtor v slovenski periodiki v ZDA in bil tako dostopen tudi drugi in tretji generaciji priseljencev, ki ni več tekoče brala slovensko. Četudi naj bi glavnino svojega opusa spisal na Dunaju, je avstrijski javnosti razmeroma nepoznan, je poročal Andrej Leben iz Gradca in izpostavil nekaj prireditev, ki se v Cankarjevem letu trudijo popraviti to krivico. Na Hrvaškem položaj ni veliko boljši, saj je po besedah Zvonka Kovača in Ivane Latković Cankar žrtev ideoloških vplivov, označen za socialnega pisatelja, ki mu kronično primanjkuje svežih branj. Zanimivo pa smo iz Rusije prejeli informacijo, da Cankarja vsaj študentje zelo radi berejo, kar je Anna Bodrova obrazložila z obveznim branjem ruskih klasikov, v primerjavi s katerimi je Cankar uvrščen pod »lahkotno čtivo«. Pa imamo recept, kako mladim približati Cankarja …

Simpozij se je zaključil z nič kaj presenetljivo ugotovitvijo, da je Cankarja tudi danes vredno brati. Zagotovo pa je o njem vredno tudi razpravljati. In to nad omejitvami politične dvopolnosti, pretekle in današnje. Na simpoziju sem pogrešala predvsem bolj poglobljena razglabljanja o možnih aktualizacijah, novih perspektivah in svežih načinih branja/uprizarjanja Cankarjevih del. Morda tudi kakega gosta ali gostjo več iz komparativistiki sorodnih strok.

Zaključila bom brez obveznega citata, saj naj bi bil Cankar eden tistih avtorjev, ki se jih neprestano citira, nihče pa jih ne bere. Cankarjevo leto se izteka, ampak morda uspete prebrati še kak njegov roman (ali vsaj črtico?) in tako počastiti spomin na najbolj znanega kritika naroda in večnega sanjača …

O avtorju. Irina Lešnik (1989) po nekaj zbranih diplomah s področja humanistike in družboslovja piše in predava med Ljubljano in Koprom. Občasno jo odnese še kam dlje. V svojem raziskovalnem delu poskuša združiti težko ulovljivo polje umetnosti s pedagoško znanostjo in hkrati ohraniti suverenost obeh. Gledališče je njen drugi dom.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Saj ste hoteli kaj romantičnega, ali ne? 

    Urška P. Černe

    V spomin na Petra Kolška tokrat še na spletu objavljamo intervju – prvi s Kolškom sploh –, kot je leta 1999 izšel v reviji Literatura, ponatisnili pa smo ga tudi že v jubilejni 150. številki intervjujev decembra leta 2003.

  • Osvajanje ne estetskega, temveč fizičnega prostora

    Gregor Podlogar

    Literatura je osrednji slovenski mesečnik za književnost, ki kot samostojna revija izhaja od leta 1989, ko se je odcepila od revije Problemi – Literatura. V 30 letih je izšlo več kot 330 številk, in to v okoli 250 zvezkih.

  • »To je pravica, človek, kakor si jo bil sam ustvaril.«

    Anja Radaljac

    Cankarjeva zbirka Iz tujega življenja je bila napisana v letu 1914, a je izšla šele posthumno, leta 1935. Skozi celotno zbirko Cankar scela neposredno naslavlja vprašanje človekovega odnosa do drugih vrst.