Irena Cerar in Milan Erič ter Polona Lovšin: Kamniške pravljične poti

Sidarta

Gaja Kos

Uganka za začetek. Ni leposlovje in ni poučna knjiga, a vsebuje pravljice in je poučno – kaj je to? Vodnik! Kamniške pravljične poti so, tako kot njeni predhodnici Pravljične poti Slovenije in Pravljične poti v zgodovino, inovativen vodnik za aktivno preživljanje družinskega prostega časa v naravi. Irena Cerar ga je zasnovala tako, da omogoča hkratno spoznavanje kulturne in naravne dediščine; vsakega od dvajsetih izletov (nekateri so bolj sprehodi, na drugih se lahko nabere nekaj več višinske razlike – za vsakogar nekaj, torej) uvaja pravljica, ki je povezana z izletniškim ciljem, sledi zanimiv, pogosto tudi prav poučen opis cilja, seveda pa ne manjkata niti opisa izhodišča in poti. Ob robu strani bomo našli tudi kopico praktičnih podatkov: višina in višinka razlika, vrsta izleta (zahtevnost), najprimernejši letni čas za obisk, morebitne nevarnosti, dolžina, gostišča ob poti, zanimivosti, ki si jih lahko spotoma ogledamo, napotki za dodatno branje. Za privlačno likovno spremljavo pravljic, enkrat bolj lirično, drugič dramatično, sta poskrbela priznana likovnika Polona Lovšin in Milan Erič, fotografije, brez katerih ne more noben spodoben, kaj šele odličen vodnik, pa je prispevalo več različnih avtorjev. Na začetku knjige bralca – ali v tem primeru bolje rečeno uporabnika – pričaka »ščepec praktičnih napotkov«, zanimiva in dragocena pa je tudi uvodna beseda Brede Podbrežnik Vukmir iz Matične knjižnice Kamnik, v kateri nekaj stolpcev nameni tudi pestri beri kamniških folklornih pravljic in povedk ter njihovim lokalnim zbirateljem. Omeniti velja, da sta dve pravljici prav v Kamniških pravljičnih poteh objavljeni prvič. Ta izviren, skrbno zasnovan, lepo in pregledno oblikovan vodnik torej povezuje besedno umetnost in gibanje, domišljijo in raziskovanje, predvsem pa vabi k druženju v naravi, ki v času pametnih telefonov, tablic in računalnikov še prerado potegne kratko.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Se srečajo detektiv, čarovnik, tabornik in nasilna najstnica …

    Gaja Kos

    Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

  • Pravica do dobrih knjig

    Gaja Kos

    Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.

  • Očarljiv katalog čudaštev

    Gaja Kos

    Zbirka dvajsetih zgodb Sosed pod stropom je zbirka posebnežev in čudaštev, zato seveda niti malo ne preseneča, da je končala v knjižni zbirki Čudaške prigode, kamor paše kot marmelada v krof.