LUD Literatura

Irena Cerar in Milan Erič ter Polona Lovšin: Kamniške pravljične poti

Sidarta

Gaja Kos

Uganka za začetek. Ni leposlovje in ni poučna knjiga, a vsebuje pravljice in je poučno – kaj je to? Vodnik! Kamniške pravljične poti so, tako kot njeni predhodnici Pravljične poti Slovenije in Pravljične poti v zgodovino, inovativen vodnik za aktivno preživljanje družinskega prostega časa v naravi. Irena Cerar ga je zasnovala tako, da omogoča hkratno spoznavanje kulturne in naravne dediščine; vsakega od dvajsetih izletov (nekateri so bolj sprehodi, na drugih se lahko nabere nekaj več višinske razlike – za vsakogar nekaj, torej) uvaja pravljica, ki je povezana z izletniškim ciljem, sledi zanimiv, pogosto tudi prav poučen opis cilja, seveda pa ne manjkata niti opisa izhodišča in poti. Ob robu strani bomo našli tudi kopico praktičnih podatkov: višina in višinka razlika, vrsta izleta (zahtevnost), najprimernejši letni čas za obisk, morebitne nevarnosti, dolžina, gostišča ob poti, zanimivosti, ki si jih lahko spotoma ogledamo, napotki za dodatno branje. Za privlačno likovno spremljavo pravljic, enkrat bolj lirično, drugič dramatično, sta poskrbela priznana likovnika Polona Lovšin in Milan Erič, fotografije, brez katerih ne more noben spodoben, kaj šele odličen vodnik, pa je prispevalo več različnih avtorjev. Na začetku knjige bralca – ali v tem primeru bolje rečeno uporabnika – pričaka »ščepec praktičnih napotkov«, zanimiva in dragocena pa je tudi uvodna beseda Brede Podbrežnik Vukmir iz Matične knjižnice Kamnik, v kateri nekaj stolpcev nameni tudi pestri beri kamniških folklornih pravljic in povedk ter njihovim lokalnim zbirateljem. Omeniti velja, da sta dve pravljici prav v Kamniških pravljičnih poteh objavljeni prvič. Ta izviren, skrbno zasnovan, lepo in pregledno oblikovan vodnik torej povezuje besedno umetnost in gibanje, domišljijo in raziskovanje, predvsem pa vabi k druženju v naravi, ki v času pametnih telefonov, tablic in računalnikov še prerado potegne kratko.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kdo je v gozdu frajer?

    Gaja Kos

    Vsak kaj zna je torej na neki način motivacijska knjiga, a v prvi vrsti vendarle predvsem živalska pripoved, malo razmišljujoča in malo akcijska, ki lepo teče.

  • Kjer je volja, tam je pot

    Gaja Kos

    Slikanice o levu Rogiju, ki so vsaj deloma avtobiografske, so torej kombinacija leposlovnega in poučnega; k slednjemu prispevajo tudi QR kode, ki so vključene v knjigo in nas odpeljejo onkraj platnic, do video vsebin o gibanju z vozičkom, avtor pa otroke v kratki uvodni besedi povabi tudi na YouTube, na videokanal Lev Rogi.

  • Čebelje lekcije

    Gaja Kos

    Roman Leto, ko so prišle čebele je torej poleg najbolj očitnega – torej tega, da je roman o čebelah – tudi roman o odraščanju, iskanju lastnih poti, odkrivanju strasti, navezovanju in še čem. Če so dedka Ottmarja čebele naučile živeti, ni presenetljivo, da dajo vsak kakšno lekcijo tudi Josy. Kdor je pomislil, da roman o čebelah ne more biti drugega kot brenčeč dolgčas, se je pač zmotil.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.