Intimnost v času prekarnosti in brezdomnosti

Milan Šelj, Slediti neizgovorjenemu. Ljubljana: Škuc, 2018 (zbirka Lambda)

Muanis Sinanović

Najnovejša zbirka Milana Šelja, v Londonu živečega pesnika, ki jo spremlja besedilo Nataše Velikonja, prinaša določeno formalno izvirnost. Ne gre za nič drastično novega: pesmi so hibrid med proznimi utrinki, aforizmi in liriko. Oblika je zanimiva predvsem zato, ker se zdi primerna za naš čas. Po eni strani bralci izgubljajo zmožnost vstopanja v pesniški jezik, po drugi strani pa daljše prozne forme brzčas težje ohranjajo pozornost. To je posledica spremenjenega načina prejemanja ter obdelovanja informacij, ki se od klasičnega linearnega načina branja, osrediščenega okoli pisave, seli k razpršeni multimedijskosti, pripoved pa se seli na nove, bolj interaktivne in imersivne medije, denimo videoigre. Šeljeve nove pesmi morda kažejo pot, ki jo bo del poezije ubral v prihodnosti.

Pesmi so tematsko osrediščene okoli intimnih odnosov in telesnosti. Čeprav ni jasno ali gre pri ljubezenskem partnerju lirskega lika za eno osebo ali več njih, lahko rečemo, da artikulirajo prekarnost sodobne ljubezni v nekem civilizacijskem horizontu. Pesnik z občutljivostjo raztira tenčice erotske travmatičnosti in v njih išče sublimno. V tančice se zavija, se preko njih vali, prikriva in razkriva objekt poželenja, ki ni niti golo telo, niti osebnost, temveč kompleks projekcij, dnevnih dogodkov, fantazem in konkretnih doživetij. Šelj je LGBT pesnik, objekt poželenja lirskega lika so moški, v pesmih pa se razkrivajo prvine sodobnih odnosov. Vseeno pa lahko poudarimo specifične poteze medmoških razmerij, ki se kažejo v zbirki, in se na nekem mestu morda razkrijejo in se kažejo v hipokritskem nasilju nekaterih zaklozetiranih moških, ko se spustijo v homoseksualne odnose.

Upesnjena seksualnost je “divja”, včasih priložnostna, ves čas pa dokaj nazorna. Obenem pa je prežeta z nežnimi vtisi, da pesmi tudi v njej odkrivajo liričnost. Težavni odnosi se ne razrešijo, travme prekarnosti ni mogoče razrešiti in zbirka je pisana ter komponirana tako, da se skozi serijo utrinkov izraža določena zaciklanost, brezizhodnost. Celotna zbirka se odvija na tem terenu zbliževanja in oddaljevanja, potrjevanja in ranjenja.

Avtorjeva pesniška občutljivost dosega vznikanje estetskih učinkov skozi preproste povedi, ki občasno lahko zazvenijo tudi nekoliko obrabljeno: srečamo kakšno ustaljeno frazo, kakšno predvidljivo psihologizacijo, a to je treba brati v oziru učinkov pesmi kot celote. Pesniški kredo na delu je morda prav v tem, kako preprosto, z minimalnimi sredstvi ustvariti in oživeti neko podobo, ki je navadno precej meditativna. Skozi pesnjenje razmerij pa lovimo utrinke urbanega življenja, kulturnih razmer v pesnikovih dveh domovinah ali bolje in pomembneje – dobimo uvid v življenje sodobnega nomada. In tu morda spet velja vpeljati LGBT specifiko – nomadstvo je zaznamovano s specifično manjšinsko izkušnjo skozi oči geja, kakor to v spremnem zapisu izpostavi Velikonja: „Izraža željo ostati, biti intimen, hoče tisto davno in že skorajda izginulo razliko med gejem in homoseksualcem, noče biti le fant tiste sorte, prezirljiv bes ljubimcev hoče prevesti v vrnitev k telesu, pregnati hoče kričeče ptice iz skuštranih las ljubimca, da bi ta končno lahko položil glavo na njegove prsi.»

Številni literarni teoretiki so kot posebno moč literature izpostavili njeno zmožnost, da je prinašalka izkušnje Drugega, in v obravnavi Šeljeve poezije velja, sploh v današnjih napetih časih, poudariti prav to. Zbirka omogoča vstop v izkušnjo Drugega, kar je dragoceno ne glede na to, kako maloštevilni in morda že prepričani so bralci poezije danes in kakšen svetovni nazor imajo. Lirika je namreč srečanje s sebstvom in njeni kulturni, politični, idejni učinki se odvijajo predvsem na terenu posameznikov.

Naslov zbirke je morda njen najšibkejši del. Čeprav ga pesmi popolnoma upravičijo, saj je doumevanje ljubezni skozi dano kulturno prizmo resnično zasledovanje neizgovorjenega, toliko bolj, kolikor se odvija skozi poezijo, pa ob prvem srečanju z njim deluje kot morda celo preveč splošna ter oguljena fraza. Če privzamemo, da je naslov vstop v zbirko – in ta teza nikakor ni zavezujoča, predvsem je najbolj ustaljena – potem spodleti. A to govori v prid sami knjigi, kajti, če je pri njej najbolj spodletel naslov, potem to veliko pove o samih pesmih.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopis, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in v glasbeni redakciji Radia študent, deluje kot urednik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Neznosnost teže bivanja ali kako danes preživeti?

    Domen Slovinič

    Ljubav reče greva je zatorej kompleksna in presunljiva zgodba o preživetju, pomembna tudi za razumevanje stiske, ki predstavlja vsakdanjo peklensko realnost marsikaterega posameznika tukaj in zdaj.

  • Rjoveča Filomela ali pesniški jezik Djune Barnes

    Silvija Žnidar

    Srečanja z literaturo Djune Barnes ne vodijo v ležerne bralske sprehode, branje Djune Barnes je kolizija, ki vodi v fantastičen blodnjak besed, neulovljivih, neoprijemljivih fluidnih podob in prikazni.

  • Uničiti spol: Rachilde in Gospod Venera

    Silvija Žnidar

    Gospod Venera se morda bere hitro, celo mrzlično; ujame te v senzacijo, a senzacija ni prazna. Ne izzveni takoj, ko odložiš knjigo. Pušča polemične sledi in vztrajna vprašanja.

Izdelava: Pika vejica