Intenzitete vmesnosti

Jernej Kusterle, Tipkopisi: Geneza. Jesenice: Kulturno-umetniški klub Artista, 2016.

Muanis Sinanović

Prva stvar, ki jo je mogoče opaziti pri pesmih iz Geneze, je Kusterletov talent za podobe. Imaginarni material, ki ga uporabljajo, sicer sam ni izviren. Navadno gre za povezovanje telesnih in mehaničnih delov. Moč podob pa izvira iz njihovega počasnega stopnjevanja, ki se odvija skozi pesmi, v kombinacijah umerjenih podob, ki postavljene druga ob drugo dosežejo učinek eksplozije podob. In te podobe so pogosto glavne nosilke pomena v pesmih.

To pomeni, da pomena ne gre brati prvenstveno v posameznih izjavah, temveč v pomenskih vozliščih, ki jih podobe povzročijo in ki jih ni mogoče preprosto prevesti v neki njim zunanji diskurz. Natanko stopnjevanje preprostih podob, v središču katerih se pogosto nahaja weltschmerz, posega v njihovo sosledje in posamezne podobe se začnejo zažirati druga v drugo; s tem pa po notranji logiki Kusterletove poezije prihaja do razkroja omenjenega weltschmerza, pa tudi do tistih za poezijo posebnih rizomatskih semantičnih vozlišč. S tega vidika gre za izrazito senzibilno poetiko, ki zahteva veliko koncentracije, kakršne danes med bralci poezije v že tako majhnem jeziku ne premore veliko ljudi. 

Sestava knjige kar najbolj ustreza tem postopkom. Pesmi ni veliko in sam sem že kmalu opazil, da se ob naključnem odpiranju zbirke večkrat vračam k enim in istim pesmim. Obenem pa je vizualno privlačna (z risbami, ki se nahajajo med pesmim, z likovno obliko posameznih pesmi) in s svojimi parateksti – kar šestimi spremljevalnimi besedili slovenskih kritičark in kritikov – bralca prepričuje, naj to koncentracijo knjigi tudi posveti. Vendar ta mnogoplastnost osnovne poteze knjige ni edina, ki vzbuja interpretativno intenziteto. Tu je še neka eksplicitno politična razsežnost, ki se plete med podobami, namreč takšna političnost, ki ni čisto v pesemskih postopkih, temveč tudi v nekaterih njenih deklaracijah (lahko tudi političnost, ki se kaže v metapoetičnih izjavah). Sam menim, da te deklaracije pogosto ne prebijejo horizonta lokalne komparativistike in so zato večkrat impotentne; vprašanja salonskih intelektualcev, kanonska vprašanja tehnike, lirskega subjekta in podobno. S tem ne želim reči, da v Genezi ni prodorne misli; vsekakor pesmi odlično in senzibilno detektirajo probleme lokalnega larpurlartizma, salonskega antiintelektualizma, cenene socialne mimikrije, vsesplošnega osebnoizpovedništva in podobnega sranja, ki preplavlja tukajšnjo literarno familijo

Vendar so ti problemi artikulirani z jezikom miljeja, ki ga kritizirajo, ujamejo se skratka v nekakšen krog. Včasih so artikulirani tudi vizualno, skozi že omenjene risbe in likovne pesniške postopke, značilne za zgodovinske avantgarde; a vsi ti likovni prijemi ravno niso prebojni, temveč so del določene posvečene preteklosti. Res je linija bega v smeri preteklosti povsem smiselna, a to je preteklost, ki je že prisvojena. Še najbolj učinkovita vračanja k preteklosti se mi kažejo v občasni kršitvi malih dogem, s katerimi se rado flika pomanjkanje smisla za poezijo in pisavo; recimo raba rodilniških besednih zvez in patetike me znotraj Geneze privlačita.

Tako sta v zbirki zanimivo sopostavljena dozorela pesniška zmožnost, ki je na zavidanja visoki ravni, in infantilnost želje, želja po begu, ki se ne uresniči v celoti, čeprav zelo dobro prepoznava izvore svoje želje po begu. In spet je to protislovje zajeto v samo sestavo in oblikovne značilnosti knjige: uredil jo je sam Kusterle, k njej je pristopil oblikovno spretno, a tu nasproti je tudi neka nespretnost vključitve omenjenih šestih spremnih besedil, ki pooseblja to stanje želje, ki je z eno nogo znotraj in z drugo zunaj.

Ta vmesnost pa je vsekakor zgovorna; če se danes v tem prostoru poetike vedno bolj polarizirajo, če se meja med zunaj in znotraj (toliko bolj, če se zunaj in znotraj v neki absurdnosti spletata) vedno jasneje zarisuje, še posebej znotraj poetik mladih pesnic in pesnikov, zataknjenost Geneze vzbuja pozornost in premislek. V tem pa je tudi njena moč. Njena dispozicija je dispozicija za odločitev za eno ali drugo smer ali za sebi lasten preboj, za izstop iz vsiljenega kulturniškega fevdalizma, in mene udejanjenje te dispozicije, nadaljevanje Kusterletove pesniške poti vsekakor nadvse zanima.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Konec leta 2011 je pri založbi KUD France Prešeren izšel njegov pesniški prvenec Štafeta okoli mestne smreke. Ves čas diha. Z vročo roko si pripravlja labirint, po katerem blodi, se v njem izgublja in naposled pokaže pred očmi, ki jih dolgo ne bo več srečal.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O moškem, ki je pisal čisto kratke zgodbe

    Veronika Šoster

    Glede na prebrano bi bil lahko Pregl brez težav ghostwriter za stand up komike, saj se njegovi zapisi kar iskrijo od energije, humorja, živahnosti, posebnosti in nepričakovanosti.

  • Kako je knjigi na samotnem otoku odklenkalo

    Iztok Sitar

    In če vas bo v teh poletnih dneh kdo vprašal, katero knjigo bi vzeli na samotni otok, boste imeli odgovor kot na dlani: Strip kolumne!

  • Ko se mali človek znajde v kolesju ubijalskega stroja ideologije

    Miša Gams

    Bojan Tomažič je z zbirko kratkih zgodb z naslovom Vmes nastavil ogledalo najrazličnejšim ideologijam 20. in 21. stoletja ter s pomočjo svojevrstnega humorja pokazal kako se počuti mali človek, ki obtiči “vmes”.