In vendar letijo

10. večer LGBT proze in poezije. Ljubljana: Galerija ŠKUC, 9. 5. 2013.

Maja Šučur

Zbor je bil v zgodnjem majskem večeru pri vodnjaku na Gornjem trgu, jubilejni deseti. Prvega je ob dvajsetletnici gejevskega in lezbičnega gibanja na Metelkovi organizirala pisateljica Suzana Tratnik, ki ves ta čas ostaja bdeč povezovalni člen slovenske LGBT pisunske zadruge. Ker se je že davnega leta 2004 vse začelo kot »Odprti mikrofon«, je, jasno, obveljalo, da je na oder vabljen vsakdo, ki je bil za to pripravljen preliti nekaj črnila, potapkati približno logično zaporedje tipk na svojem najboljšem prijatelju, intimno šepetajoče, konfuzno razpuščeno ali/in burkaško glasno spustiti svoj glas in na koncu zadajvati v večje ali malo manj veliko navdušenje sicer ne posebej kritične publike.

Občutek, da se je na literarcu zbralo več poslušajočih kot beročih, je bil osvežilen, pazi, ljudje so posedali celo po tleh, in vse to še preden so vedeli, da bo založba Škuc Lambda talala zastonj knjige. Ja, in to ne zgolj tistih zaprašenih in zamoljenih (čeprav je upravičeno domnevati, da je bila med njimi tudi kakšna zamorjena) iz pradavnin. Človek za trenutek pozabi, da v državi vlada krizno stanje, komaj zadrži poskok in le zavriska – gratis knjige! –, potem se pa spomni, da smo najbrž res že precej v zosu, če je to zadnji trik uredniške politike tokrat presenetljivo kratkega in skoraj blagorečnega Braneta Mozetiča, da bi ljudstvo vendarle tudi malo bralo. No, svoj kupček si državljan vendarle hitro nagrabi, ne bi želel, da ga sograbežljivci prehitijo, in se zloži v kot, ker ve, da bo večer še dolg. Pozna pač večino nastopajočih, pozna pa tudi entuziazem nekaterih izmed njih, ki še pred prihodom pod žaromete ne morejo skriti svojih podočnjakov, vadili so vendar branje in nastop obe prejšnji noči, le danes je možnost, da se predstavi prav vse pljunke v roke minule sezone.

Začela je najmlajša generacija (še) neuveljavljenih imen, z odraščujočo, nekatera dijaško, druga ljubezensko prozo (Maja Ličen, Ana Perič) ali fragmenti sarkastičnih tonov (Nina Dragičević). Ekipa z že izdanimi prvenci se je z njimi bodisi pohvalila (Teja Oblak, Mojca Vakselj) bodisi je kot Petra Hrovatin predstavljala svežo, bodočo hvalo. Med slednjimi je z artikuliranostjo izstopala Iva Jevtić, razpon njenih kril seže od drhteče naivnega do smrdeče realnega, kazalo je, da zna kot prava ptica ločiti zrnje od plev.

Slednjega ne bi mogli nujno trditi za vsakega od redkih moških predstavnikov – Andrej Kopač je bil v absurdnosti svojega teksta (in njega interpretacije) predolg, ne pa tudi prav zares humoren, Iztok Majhenič sicer manj megalomanski, a precej nejevoljen. Mozetič je izboljšal okus s, če smo prav prepoznali, pesmimi iz zadnje zbirke Mesta, ure, leta, v bolj tradicionalistične vode pa smo odpluli z najstarejšim, Rafaelom – Rafo.

V skoraj tri ure trajajočem literarcu so se zvrstile še uveljavljene in večkrat nagrajene Vesna Lemaić s politično satiro aktivistično revolucionarnih ritmov ter Nataša Sukič, Suzana Tratnik in Urška Sterle s še neobjavljenimi, a tiktakajočimi izumi, jasno, vsaka v sebi lastni, bralcu že poznani maniri, Kristina Hočevar pa je mozaiku dodala poetični kamenček s poezijo iz svojega zgodnejšega dela ter drobcem iz, ker smo ujeli kost, četudi gre najbrž za slabo šalo, morda zadnje zbirke Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda.

Ob koncu literarnega večera so kazali obrazi odhajajočih znake splošnega pozitivnega razpoloženja, a izčrpanosti, utopična želja, da bi nam literatura dala novega elana in ne pobrala zaloge energije, ki nam je ostala za zvečer, je torej ostala le želja. Je pač tako, da bi bilo v aspiraciji po plemenitejših ciljih nujno razmisliti o omejitvi branja, torej limitu minutaže na vsakega avtorja bralca. Ali vsaj o preimenovanju večera v maraton, pa da smo si na jasnem. Na odru so se zvrstile ličinke, ki se bodo morda nekoč razvile v pisane metulje, morda pa le v dolgočasne rjave vešče. Slišali smo brenčanje muh enodnevnic, izzivanje čebel in plahutanje kril nočnih ptic, ki še iščejo ali pa so že našle svoje nebo. Tega večera je imela prav vsaka med njimi možnost leteti, prav temu smo bili v bistvu priče – ocenjevali smo bolj lahkotnost njihovega leta kot kvaliteto njihovega pisanja in prav zato vsi skupaj že vseh teh deset let ostali visoko, ostali nad vodo.

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Petindvajset let razmerij v lezbični četrti

    Maja Šučur

    Pravkar sem se vrnila s predvajanja dokumentarnega videofilma Razmerja (avtoric Marine Gržinić, Aine Šmid in Zvonke T. Simčič), ki se dobrih osemdeset minut temeljito posveča … →

  • Premoga je še dosti, pare pa zmanjkuje

    Tim Uršič

    »in bronski beat o svojem fantu in ti, ki me držiš za roko, meni pa se svet kotali, kotali. noči so se razpirale, vrata so … →

  • Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike

    Barbara Leban

    (Pomen povedi v narobni kritiki je ravno obraten od zapisanega. Izjema so knjižni citati, ta opomba in pogojno tudi naslov. Za še več zabave ob … →

Izdelava: Pika vejica