Impresionistično slikanje vsakdanjih trenutkov

Teja Močnik, Kamni z Marsa. Ljubljana: LUD literatura, 2021 (Prišleki)

Hana Bujanović Kokot

Razumeti, o čem piše avtor, je še posebej v današnjem času, ko ima prav vsakdo še toliko bolj polarizirano mnenje, težko, poistovetiti se z liki posledično skoraj nemogoče. A nekako Teji Močnik v zbirki kratkih zgodb Kamni z Marsa uspe prav to. V devetih zgodbah, ki sestavljajo zbirko, namreč monotonosti (v najboljšem smislu) zbira v detajle kot bisere in skoznje gradi tako na napetosti kot na počasnosti dela, v atmosfero nas uvede in medias res, a še vedno postopoma, in prav detajli so tisti, na katerih gradi svoje like. Skozi zbirko potujemo med posamezniki – vsak izmed njih je ujet v svoje misli in odnose –, ki jih spoznavamo korak za korakom. Močnik se loteva protagonistov, ki se soočajo vsak s svojimi obžalovanji in ovirami, ki jim jih življenje meče pod noge, v »oskrbo« nam zaupa posameznike v stiskah, ki bi lahko doletele vsakogar izmed nas: od neplodnosti, odtujenih družinskih odnosov, zaskrbljenosti do zavidanja prijatelju, izgube bližnjega, celo otroka … Teh tem se avtorica loteva pozorno in natančno, skoraj skrbno, svojo sposobnost pisanja izraža v menjavi pripovedovalcev oziroma oseb pod drobnogledom, perspektive gibko menja iz zgodbe v zgodbo. Pripovedi se na prvi pogled zdijo popolnoma vsakdanje in takšne, ki bi jih sam delil s prijateljico ob kavi, a tako kot so te zgodbe skoraj »navadne«, se zdijo tudi nedosegljive, z Marsa.

Močnik med temami ne izbira in jih ne izključuje, vse se zdijo enakovredne, nobene perspektive ne zapostavi, nobena tema se ne zdi preveč tabu. Poleg tega se avtorica preizkuša tudi v različnih okoljih in dogajalnih časih, način, kako se tega loteva, pa ostaja enak. Ta pušča občutek, da bralec vse skupaj opazuje skozi zamegljeno okno, z razdalje, a vseeno od blizu, in prav zaradi tega je avtorica najmočnejša v vsakdanjih zgodbah, kjer se loteva dinamike različnih odnosov, ki so vsem znani – partnerski odnos (»Kamni z Marsa«), izguba prijatelja, sorojenca (»Izkrcanje«), sosedstvo (»Slika za Nadège Jardin«) ipd. Ker so ti odnosi skoraj brezčasni, se dogajalnemu kraju – o tem lahko glede na imena likov sklepamo le, da je tuj – in času ne posveča. To pa se spremeni v ciklu treh zgodb »Hotel«, »Samostan« in »Grad« s skupnim naslovom »Lepi zapuščeni kraji«.

V teh nas namesto odnosov tu in zdaj namreč vrača v čase, ko so danes zapuščeni prostori živeli in utripali z njihovimi prebivalci, s tem pa izgubi empatijo bralca. Ta cikel je hkrati tudi najmočnejši v opisovanju scenerije in očitno najdaljši v zbirki, avtorica pa se ga loteva počasi in postopoma. V zgodbi »Hotel« je pripovedovalka še ujeta nekje med sedanjostjo in tem, kar je bilo nekoč, o takratnem dogajanju pripoveduje s hkratno prisotnostjo nostalgije in zavidanja, celo cinizma, ki v zgodbi odseva v občasni posmehljivi opazki. Izginja v bližini, ki je skozi avtoričin slog v zgodbah ponujena bralcem, in se skozi detajle utaplja v minulem življenju kraja. Te niza enega za drugim, jih našteva, in s tem kljub pomanjkanju gole fabule ohranja baročno in sanjavo vzdušje, ki nenehno zbuja našo pozornost. Drugače kot v prvi smo v drugih dveh zgodbah cikla nenadoma pahnjeni v svetove neznanega kraja in časa, ki pa zaradi minimaliziranja z informacijami zgodbo pušča na površinski ravni. Do trenutka, ko se bralec zave dogajanja, ki ohranja ritmiko že povedanega, zgodbi zmanjka prostora, da bi se poglobila in povedanega lotila tako podrobno in natančno, kot se piska tega loteva v drugih. Podobno je zaznati tudi v tretji zgodbi cikla »Očetje«, kjer smo prav tako prestavljeni v nam ne tako znan svet, in zgodbi »Terasa v Rimu štiri stoletja kasneje«. Prav te zgodbe delujejo med vsemi v zbirki tudi najmanj dodelane.

Bolj kot v situacijah je avtorica izvirna v samem slogu zapisa in načinu, kako fabulo razplete in uprizori pred bralcem. Slikanja zgodbe se loteva podrobno, zgodbe obarva z novimi pogledi in detajli. A natančnosti pri zgodbah, kjer se postavlja v izrazito odmaknjeno perspektivo in se bolj kot odnosa loteva dogajanja, zmanjka. Naenkrat smo tako prepuščeni pripovedim, ki se nam zdijo dovolj znane, da same po sebi niso zanimive, in hkrati dovolj tuje, da se vanje ne moremo poglobiti iz osebne perspektive, jih razumeti.

Poleg cikla zgodb »Lepi zapuščeni kraji« v Kamnih z Marsa najdemo še dva sklopa: »Očetje« in »Podaljšane kave«. Za zgodbe v slednjem se zdi, da imajo izmed vseh v zbirki še najbolj definirane zaključke. Sledijo trem interakcijam ob kavi, ki vse reflektirajo pretekla dogajanja in obujanje spominov, zaradi česar s svojim motivom in obliko spominjajo na kratke zgodbe iz Kawaguchijeve zbirke Preden se kava ohladi. Njihova kratka forma ne okrni končnosti in pomembnosti vsebine ter le potrjuje, kako odločilen in pomemben je lahko pogovor ob kavi. S to formo avtorica dopolnjuje svoj avtorski razpon in zbirki nudi širino, ki ji je v tem primeru z bežnostjo, a dodelanostjo, v prid. Medtem ko se vse tri zgodbe v ciklu »Podaljšane kave« odvijajo ob kavi in le potrjujejo dostopnost poistovetenja, v ciklu »Očetje« naslovni liki skorajda niso prisotni, četudi so na neki način glavni akterji v zgodbah. Tudi do teh likov avtorica skozi pripoved ohranja distanco, prav z njihovo odsotnostjo oziroma bežno prisotnostjo ustvarja atmosfero, ki je tipična za celotno zbirko, še najbolj izrazita pa prav v ciklu zgodb »Očetje«.

Namesto utemeljevanja in pojasnjevanja avtorica tako pusti bralcem, da si dogajanje osmišljajo sami. Zgodbe nadaljuje in razvija, jih brez poglobljenih razlag le impresionistično slika s pomočjo monotonih dogodkov, ki uspešno ohranjajo pozornost bralca. Pripovedi se tako berejo prežete z nostalgijo, hrepenenjem in obžalovanjem, a hkrati nudijo likom še eno priložnost; skrivnostnost, ki bralca skozi celotno zgodbo vrhunsko vleče in sili, da ne preneha brati, pa naposled poskrbi za konec, ki je točno toliko v zraku kot cela zgodba. Tako si lahko usodo likov prav vsakdo razlaga po svoje in v zgodbi najde sebe, željo po še eni zgodbi pa nam vzporedno vzbujata potreba po boljšem razumevanju, še več podrobnostih, in sprijaznjenost s koncem, tem, kar je.

Zdi se, da sta tudi na ravni strukture v zbirki najboljši začetna in končna zgodba, torej »Kamni z Marsa« in »Zgodbe, ki jih ne želim zapisati«. V prvi avtorica do potankosti dodela in predstavi svoj slog pisanja, saj se srečamo z uspešnim navigiranjem skozi majhne, a pomembne podrobnosti, postopnim odkrivanjem dogajanja, situacije in temeljev individualnih zgodb, kar Močnik uspešno počne tudi z izredno majhno količino dialoga; to je mogoče zaznati tudi pri večini drugih zgodb. V zadnji zgodbi pod vprašaj postavi vse dosedanje pisanje. Zdi se, da imamo v njej dva izrazito močna, neverjetno povezana, a ločena pripovedovalca. Prvi je Jack W., ostarel pisatelj, ki prek zvočnega posnetka neposredno nagovarja tako nas kot drugega pripovedovalca. Drugi pa je že omenjeni neimenovani lik moškega spola, ki Jacka spoznava skupaj z nami, ga z nami občuti in razume. Ta nam s koščki transkripcije omogoča ustvarjanje lastnega mozaika ter hkratno globoko razumevanje počutja obeh. V eni zgodbi tako poustvari občutek, ki ga bralec te zbirke nenehno čuti, in naenkrat se namesto ustvarjanja svoje perspektive in mnenja znajdemo v vlogi protagonista. S tem nam je ponujen poglobljen občutek, da nismo edini, ki dogajanje odkrivamo hkrati z branjem, postopoma in skozi nizajoče se detajle, ampak da tako zgodbe odkriva tudi avtorica sama oziroma pripovedovalec sam.

Prav skorajšnja naivnost in spontanost sta tisti, ki na trenutke zgodbam odvzameta poglobljenost; če se zdi, da so detajli postavljeni premišljeno, je fabula kot celota takšna redko. Pri nekaterih zgodbah (»Kamni z Marsa«) se avtoričin specifični in sveži slog, ki ustvarja misteriozno ozračje, obrestuje in vsakič znova pritegne bralca, medtem ko postane v zgodbah, kjer nam situacija ni blizu ali znana, presubtilen in izgubi bralčevo pozornost. Šibkejše so tudi zgodbe, kjer je v ospredje postavljeno dogajanje (»Samostan«, »Grad«) in se samemu slogu Močnik ne posveča tako izrazito.

Četudi se zbirka na trenutke zdi površna, to šibkost avtorica nadomesti s previdno umeščenimi detajli, ki rabijo kot rdeča nit zbirke. Če nenehno poudarjam vrhunski slog, s katerim Močnik slika scenerijo zbirke, se avtorica ne ustavi tu; poleg vseh postopnih namigov znotraj posameznih zgodb nas namreč z raznolikimi motivi kamenčkov, katerih pomen skozi zgodbe nenehno variira, le opominja, kako dodelane so zgodbe ne le posamič, ampak tudi kot deli celote. Zbirka bolj kot v tematskih poudarkih zgodb svojo rdečo nit najde v postopnem odkrivanju dogajanja in podrobnega sloga. Vsi cikli imajo poleg skupnega nadnaslova povezovalne motive; »Očetje« očitni naslovni motiv in ponavljajočo se poved, ki nas opominja na enkratnost nekaterih dogodkov in rabi kot refren cikla, »Lepi zapuščeni kraji« se vsi dogajajo nekoč in nekje, točnejše koordinate pa niso znane, »Podaljšane kave« se vse lotevajo starševskih odnosov, ki jih obravnavajo ob kavi …

Kamni z Marsa nam pomagajo razumeti in spoštovati situacije, ki smo jih morda izkusili tudi sami, in nam ponuja ogledalo, predvsem pa trenutek vsakdana, v katerem lahko vsakdo najde svojo iskrico čarobnosti. Prvenec, s katerim se je literarni publiki letos predstavila Teja Močnik, tako odraža izkušeno pisavo z ostrim očesom za detajle in dodelanim slogom, z veseljem pa bom posegla tudi po njeni naslednji knjigi.

O avtorju. Hana Bujanović Kokot (2002) je študentka psihologije, ki niha med kratko prozo in poezijo, je avtorica in urednica. Svoja dela objavlja v slovenskih in mednarodnih zbornikih ter literarnih revijah. Zbira razglednice in materina znamenja.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

  • Bog, ime ti je ženska (mogoče)

    Sašo Puljarević

    Zdi se, da bi zadnje čase slovenska literarna scena dala karkoli za en res dober krimič. Pritisk je velik, avtorji in avtorice se potijo, slovenščina vznemirjeno trepeta, željna preizkušenj, in medtem ko se Birse in Vrenki v Medsočju tepejo z Rdečo kapico, Lenko gre in napiše Triger.

Izdelava: Pika vejica