Groza sveta na dlani

Svetlana Makarovič in Zlatko Kaučič: Horror Mundi/Groza sveta. Ljubljana: Kino Šiška, 16. 12. 2013.

Domen Slovinič

V ponedeljek zvečer sem v zadnjem trenutku prispel v Kino Šiška (kdo bi si mislil, da zamudniške trole lahko delajo čudeže) in se naposled znašel v veliki dvorani, ki je bila skoraj nabito polna. Ko sem vseeno začuda dobil prost sedež v prvi vrsti in se razkomotil, nisem imel pojma, kaj pričakovati od tedanjega premiernega dogodka – Svetlana Makarovič v tandemu z Zlatkom Kaučičem v literarno–glasbenem performansu, naslovljenem malce pretenciozno Horror Mundi/Groza sveta. Vedel sem samo, da bo Makarovičeva brala (izkazalo se je, da je vse recitirala na pamet) svoje najbolj temačne pesmi iz dolgoletnega ustvarjanja, Kaučič pa jo bo spremljal na tolkalih in bobnih. Ko sta protagonista približno deset čez osem objeta prišla na oder, se mi je začelo svitati, da bo to nemara zares zanimiv večer. In res – eno uro kasneje se je dogodek končal, vmes pa sta protagonista v zatemnjenem prostoru pokazala, da svoji obrti resnično obvladata. Do potankosti.

Takole je to izgledalo: Makarovičeva je zrecitirala pesem, zatem pa izginila iz soja žarometa v temo in »luč« predala Kaučiču, ki je njeno pesem interpretiral; podajanje »teme« in »luči« je odlično učinkovalo, tako vizualno kot tudi metaforično. Makarovičevo je lahko gledalec uvidel ne samo kot pesnico, ampak tudi kot igralko, performerko in delno tudi kot pevko; njene recitacije »grozljivih« pesmi (naj omenim zgolj nekaj bolj znanih, ki smo jih lahko slišali – Kača, Kost, Oltarna slika, Romanje ), so izražale to, kar si je lahko človek predstavljal ob prej omenjenem naslovu dogodka – namreč stud nad svetom, nad človekom, ki škodi drugemu za lastno korist (seveda največkrat v navezavi s krščanstvom in z njim povezano simboliko), nad sebičnostjo, zavistjo, skratka, nad »temnimi platmi«, ki že od daleč vejejo in zaudarjajo po človeku. Saj vsi vemo, da je na svetu pač tako in to dejstvo hipokritsko sprejemamo kot edino možno, nespremenljivo: »S tvojimi solzami bom tla pomil / ker imam v hiši rad čisto / ker imam v hiši rad čisto / saj je na svetu tako.«

Oblečena v nekakšno togo, ki je spominjala na meniško ogrinjalo, je pesnica svoje pesmi prepričljivo upodobila in podkrepila z ostrimi recitali, s tihim prepevanjem, z glasnimi kriki in ciničnimi nasmehi ter svojo vlogo več kot odlično zaigrala, podobe iztaknjenih oči, krvi, kosti, plesni, smrti, grobov, prekletstva, črvov, muh in križanj pa so smiselno zaokrožile trohneče vzdušje, ki je prevevalo dvorano. Čeravno so se nekaterim gledalcem (ki so sedeli nedaleč stran od mene) zdeli marsikateri izseki naravnost smešni, kar pa je kritičen in strupen ton Svetlane Makarovič bržkone zgolj podžgalo v še večjo koncentracijo.

Kaučičeve interpretacije pa so v kombinaciji s pesmimi prav tako učinkovito delovale; ko je Makarovičeva recimo zrecitirala pesem, ki je govorila o mušjem letu, je Kaučič to pesniško podobo muh do potankosti ujel v slušno dimenzijo. Uporabljal je tako klasične jazzovske »tolkalne« prijeme kot tudi vse mogoče in nemogoče pripomočke – od kovinskih plošč, vrečk, verig, amplificiranih zvoncev in otroških citer –, tako da smo se znašli v barvah bogate zvočne kulise ( škripanje, rezljanje, brnenje, šumenje …), ki nas je zlahka prepričala, da je Kaučič eden temeljev slovenske tolkalne avantgarde (to pa seveda ni njegov prvi literarno–glasbeni projekt, ki se ga je lotil; v preteklosti je sodeloval recimo z Barbaro Korun na plošči Vibrato tišine, inkorporiral poezijo Srečka Kosovela, od tujih avtorjev pa je recimo glasbeno upodobil tudi pesmi Federica Garcíe Lorce). Moram pa pripomniti, da bi nabor efektov in zvokov lahko bil še bogatejši, saj so se začeli vzorci njegovega performansa proti koncu malce ponavljati.

Mogoče je na mestu vprašanje, kako učinkovito lahko delujeta simbioza temačne poezije in zvočne (jazzovske) avantgarde v sodobnem ter urbanem ambientu Kina Šiška, vendar pa bi k temu takoj pristavil, da so bile meje na pričujočem dogodku definitivno »zabrisane«; težko si predstavljam, da bi performans recimo v kakšnem bolj »odpičenem« klubu na Metelkovi izpadel kaj bolje. Nastop obeh, zlasti pa Svetlane Makarovič, je tako suveren in celovit, da prostorski limiti ob njem preprosto odpadejo, ne glede na to, kje, s kom in na kakšen način se predstavi.

Med samim nastopom sem sicer pogrešal več sodelovanja med nastopajočima, saj sta simultano nastopila le med zadnjo pesmijo. A po koncertnem pogovoru s kolegom Andražem Ježem sem se lahko strinjal z verzoma iz pesmi Kača: »Dva nista dvakrat po en sam. / Dva nista več. Sta dvakrat manj.«

Svetlana Makarovič in Zlatko Kaučič, Horror Mundi (foto: Polona Eržen)

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Slovensko-portugalska pesniška naveza v Braziliji

    Barbara Korun

    Stojim na velikem trgu pred lesenim podijem, na katerem dvanajstčlanski bend igra sambo. Vsenaokrog sami črni obrazi, samo v daljavi, za ogromno ritjo mladenke, ki … →

  • Manj rednih služb, več prekarnosti

    Dijana Matković

    If you’re a writer, you need to quit that newspaper. Newspapers serve no purpose. J. D. Salinger v dokumentarnem filmu Salinger (2013) To besedilo se je … →

  • Premalo preveč

    Anja Radaljac in Aljaž Krivec

    I.   Na kolokvij Literatura in glasba: stičišča, presečišča in zmote sva se podala nekoliko nezaupljivo. Široka, skorajda brezmejna tematika namreč sproža nešteto asociacij ali … →