Grenko priznanje

Michel Houellebecq, Podreditev. Prevedla Mojca Medvedšek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016.

Klemen Kordež

Zadnji roman Michela Houellebecqa Podreditev je bil izdan na dan terorističnega napada na gizdalinski pariški časnik Charlie Hebdo, ki se je proslavil z upodobitvami islamskega preroka Mohameda na svojih kričečih in neokusnih naslovnicah. Tega dne pa jo je »krasil« nihče drug kot Houellebecq sam. Dva ločena dogodka, ki po naključju časovno sovpadata, nam kažeta na nerazrešeno vprašanje priseljencev muslimanske veroizpovedi v Franciji, kar je glavna tema romana, ki nam jo avtor predstavlja skozi oči univerzitetnega profesorja Françoisa.

Zopet je pred nami klasični houellebecqovski protagonist (moški srednjih let, intelektualec, nezadovoljen s sabo in predvsem s svojimi odnosi z ženskami), ki spremlja predsedniške volitve v Franciji leta 2022, na katerih zmaga predstavnik Muslimanske bratovščine, in to v državi, v kateri je islamskega prebivalstva le nekaj več kot sedem procentov (ocene se sicer razlikujejo). Kar pa je še bolj presenetljivo: François se temú skoraj ne čudi in celo išče pozitivne strani te epohalne spremembe v francoski družbi! Kako naj si razlagamo ta obrat v Houellebecqovem vrednotenju islama, ki ga je ob neki priliki opredelil kot najbolj neumno religijo od vseh? Je ta (anti)utopija le neslana šala samooklicanega islamofoba? Podreditev je roman, v katerem pisatelj sprevrne svojo dosedanjo logiko neposrednega obračunavanja z islamom in pokaže na vrzeli v Zahodni družbi, zaradi katerih bi lahko ta religija postala zanimiva tudi za običajnega Francoza.

Za obilico tematik, ki jih delo obravnava, v oči bode njegova dolžina: obsega le nekaj čez 220 strani manjšega formata, a če odštejemo vse prazne in polprazne, bi roman lahko skrčil na vsega 160–170 strani. Za primerjavo lahko navedemo, da so njegovi preostali romani (razen prvega) dolgi nekje med 300 in 500 strani, zato si je pisatelj lahko vzel več prostora, da je razvil svoje poudarke in jih tako predstavil bolj koherentno in poglobljeno. Predvsem pa smo bili priča močnejši povezavi med protagonistom in dogajanjem v romanu. François namreč v napetem predvolilnem ozračju le apatično opazuje celotno dogajanje, bolj zanimive podrobnosti o sicer vznemirljivi politični konstelaciji v distopični Franciji, pa izvemo od njegovih sogovornikov, Lempereurja, Tanneurja in Redigerja, ki se znajdejo v knjigi izključno iz tega razloga, le za zadnjega bi pogojno lahko ugotovili, da se bolj večplastno vključuje v roman. Ti dialogi so nedvomno najboljši aspekt Podreditve in tvorijo hrbtenico celotnega dela.

Tudi glavni lik François se na prvi pogled zdi nedodelan. Zanj smo že dejali, da ima karakteristike klasičnega houellebecqovskega protagonista, a ker je Podreditev pač krajša, ga avtor ne uspe razviti do te mere kot v drugih delih. Iz tega razloga bo bralec, ki se še ni srečal z njegovimi romani, nedvomno prikrajšan za pogled na svet skozi oči glavnega akterja (vedno gre za Houellebecqov alterego), katerega preveva do bolečine prignana intenzivnost doživljanja neuspelih medčloveških odnosov in metafizičnih vprašanj. V nasprotnem primeru, in to je eden najboljših vidikov dela, pa se nam lahko začne lik Françoisa zlivati s protagonisti prejšnjih romanov! V knjigi se namreč s pridom izkorišča potenciale, ki jih omogoča že vzpostavljen, morda celo tipiziran literarni lik. Naštetim karakteristikam ni namenjene veliko pozornosti in v Podreditvi se zdijo le usedline, ki jih lahko razumemo kot sprožilce, s katerimi pisatelj v bralcu poskuša priklicati v spomin določene osebnostne značilnosti glavnega protagonista, ki jih je že »osvojil« ob branju njegovih drugih del ter tako razširi spekter doživljanja celotne zgodbe. Tovrsten trik bi si Houellebecq, ki ima široko in zvesto občinstvo, vsekakor lahko privoščil.

Avtor ne razočara niti z zgodbo, ki ponuja napeto branje, zaradi česar se nam mestoma zdi, da strani enostavno preskakujemo. Da, Podreditev je virtuozno napisana knjiga, pri kateri pisatelj, če jo primerjamo z njegovimi prejšnjimi romani, ne ponudi nič presenetljivo novega, a priznati moramo, da pripovedni slog, ki ga je razvil tekom let svojega pisateljevanja, verjetno zadovolji še tako izkušenega bralca. V vseh svojih delih pa je Houellebecq verjetno najbolj suveren v različnih premišljevanjih, ki se največkrat dotikajo težav sodobne zahodne družbe, s katerimi bolj ali manj podpira potek svojih romanov. Kot rečeno, v Podreditvi ta premišljevanja izpostavljajo nerazrešen položaj priseljencev islamske veroizpovedi v sodobni Franciji, ki ga je avtor že pretresal v svojih prejšnjih knjigah, a na diametralno drugačen način. Preko analize volitev in pogovorov, ki jih ima François z že omenjenimi sogovorniki, in deloma tudi preko njegovih lastnih besed, se nam bo izrisala osnovna misel romana Podreditev.

Politični prostor v Franciji pred predsedniškimi volitvami leta 2022, po romanu sodeč, ne bo dosti drugačen od današnjega. Kandidate, ki imajo realne možnosti za zmago, bodo predlagali: Socialistična stranka (zmerna levica), Zveza za ljudsko gibanje (zmerna desnica) in Nacionalna fronta (skrajna desnica). V delu pa se pojavi še četrti politična opcija, ki se lahko s svojim kandidatom prav tako lahko vmeša v boj za predsedniško mesto – Muslimanska bratovščina (morda ne bo odveč opozoriti, da ta stranka v Franciji ne obstaja).

Na tej točki Houellebecq predstavi lik Godefroya Lemperurja, petindvajsetletnega univerzitetnega profesorja in bivšega člana identitarnega gibanja, ki v nasprotju z Muslimansko bratovščino ni izmišljeno. Identitaristi so prepričani, da bo med muslimanskimi priseljenci in avtohtonimi prebivalci Evrope prej ali slej prišlo do oboroženega spopada, a ker bo zaradi demografskih sprememb muslimanov v družbi vedno več, si te vojne želijo pred letom 2050. Od tu naprej moramo Huellebecqovo predstavitev te skupine razumeti kot mešanico realnosti in fikcije. V romanu se identitaristi namreč skušajo infiltrirati v francosko vojsko; tihoma jih podpira Nacionalna fronta na eni strani in ruski milijarderji na drugi; poleg tega pa člani oboroženega krila tega gibanja stojijo tudi za številnimi napada na muslimane po državi in se z njimi celo spopadajo na ulicah francoskih mest. Pisatelj ustvari kataklizmično ozračje, saj se zdi, da Francija drvi proti državljanski vojni. Lemperur se, v nasprotju s pričakovanji, ki jih ustvari avtor, v romanu na žalost ne pojavi več.

Končno dočakamo volilno nedeljo. V prvem krogu prepričljivo slavi Nacionalna fronta, na drugo mesto pa se, za las pred Socialistično stranko, uvrsti Muslimanska bratovščina. Pri tem moramo izpostaviti, da sta iz boja za predsedniško mesto odstranjena kandidata obeh sredinskih strank, ki sta v veliki meri oblikovala politično pokrajino povojne Francije in François se prvič zave, da se v družbi dogajajo daljnosežne spremembe. Zatem spozna moža svoje sodelavke, bivšega tajnega agenta Alaina Tanneurja, ki je več let nadzoroval predsedniškega kandidata Muslimanske bratovščine Mohammeda Ben Abbesa. Preko njegovih besed nam Houellebecq predstavi osnovna politična prepričanja te stranke, opozoriti pa moramo, da ti pronicljivi uvidi sicer res delujejo zelo verjetni in predvsem zanimivi, a taki so le znotraj fiktivnega političnega prostora, ki ga je pisatelj vzpostavil za potrebe romana in tako nikakor ne odražajo političnega vzdušja v sodobni Franciji.

Tanneur najprej izkaže občudovanje nad Ben Abbesovo potezo, da bo ob morebitni zmagi na mesto predsednika vlade imenoval človeka, ki je izredno priljubljen pri katoliških volivcih, za katere je prepričan, da se bodo masovno začeli spreobračati v islamsko vero. Na ta način skuša predsednik Muslimanske bratovščine na svojo stran pridobiti desno-sredinske volivce, saj se je vedno izogibal stikov z ateistično in antikapitalistično levico, ker se zaveda, da je v bitki idej že zmagala liberalna desnica. Mladi so se navzeli nepropustnega značaja tržne ekonomije, zato se volitve ne bodo vrtele okoli ekonomskih vprašanj, ampak okoli vrednot, islamu pa so veliko bližje katoliške kot ateistične. Z njihovo podporo bo odprl pot javnemu zagovarjanju patriarhata in drugih tradicionalnih vrednot. Ob tem je od nekdaj preziral različne vrste terorizma, nadaljuje Tanneur, ki jih ima vse za amaterje brez vizije za prihodnost. Ben Abbes pa jo ima: širitev Evropske unije proti jugu. Turčija, Maroko, Tunizija, Alžirija in druge sredozemske države bi se vse lahko priključile Uniji, ki bi tako na hitro postala država z večinskim muslimanskim prebivalstvom. Še več, Ben Abbes si želi postati prvi izvoljen predsednik Evrope! Na ta način bi njeno dostojanstvo vrnil na raven, ki jo je imela v času Rimskega imperija, tu gre za civilizacijski projekt! Ben Abbesov vzornik je namreč sam rimski cesar Avgust!

V skoraj zamaknjenem stanju Tanneur doda še: »Francoska revolucija, republika, domovina, vse to je lahko bilo povod za nekaj, nekaj, kar je trajalo malo več kot stoletje. Krščanski srednji vek pa je trajal več kot tisoč let.«

Po vsem povedanem sedaj lahko poskusimo razumeti, na tej točki že lahko rečemo, ta bizaren roman.

Osnovna misel vseh Houellebecqovih del se vrti okoli ugotovitve, da je Zahodna civilizacija s svojim ateizmom in rigidnim materializmom zašla v slepo ulico. Ob tem lahko brez kančka dvoma dodamo, da malokdo na svoji koži tako močno čuti protislovja, ki vladajo v naših družbah – to je jasno razvidno v prav vseh njegovih romanih. Zato moramo Podreditev brati predvsem kot neizprosno kritiko sodobne Zahodne družbe, ki epizodo z muslimanskim predsednikom Francije izkorišča izključno za te namene. Avtor namreč slika islam kot preprosto, živo in drzno »tretjo pot« (ob social-demokraciji in nacionalizmu), s katero bi sodobnemu Evropejcu zopet omogočil pridobiti trdnost v svojem življenju, ki jo je imel vsaj tja do francoske revolucije. Ker pa sam nima moči, da bi se uprl zunanji grožnji, je najbolj razumna odločitev, da se ji enostavno podredi. A ravno tu moramo spregledati Houellebecqov cinizem. Seveda avtor ne podpira islamizacije Evrope, čeprav ji François zaradi svoje apatičnosti prav nič ne nasprotuje. Prav nasprotno, pisatelj »svežino« islama uporablja za ogledalo, s katerim skuša predramiti zaspane zahodne družbe. Ob tem pa se verjetno zaveda, da je njegov poskus obsojen na neuspeh, zato je »izplen« romana le umetniško dognana izostritev metafizičnih težav, ki pestijo krščanski Zahod.

Po mučnih predvolilnih pogajanjih,  ki so v romanu popisana izredno napeto, prepričljivo zmaga Mohamed Ben Abbes in tako se na široko odpro vrata islamu v Franciji. Interpretacija Hoellebecqovega odnosa do te spremembe je najbolj zagonetna naloga, ki jo avtor postavlja pred bralca. Po celotni knjigi so raztresena islamu naklonjena stališča (žal besede o njem ne najdemo), zato ne preseneča, da je zaradi neupoštevanja literarnega vidika romana, marsikdo Podreditev razumel kot ne-islamofobno delo. A pozorni moramo biti na značilnosti islama, ki so v knjigi izpostavljene. Najprej je tu poligamija (o kateri je največ govora), ki se neverjetno hitro uveljavi med Francozi. Celo nekateri Françoisovi sodelavci imajo kar naenkrat več žena, čeprav je poligamija v državah z večinskim muslimanskim prebivalstvom dandanes zelo redek pojav. V povezavi z njo se med drugim začne podpirati zakonske zveze na podlagi razuma in ne ljubezni. Tudi v Françoisovih pogovorih z Robertom Redigerjem, spreobrnjenim muslimanom in novim rektorjem Sorbone, je islam predstavljen izrazito enoplastno. Ta ga namreč prepričuje o obstoju boga preko davno obrabljenega argumenta, da tako premišljeno urejeno vesolje pač ni moglo nastati po naključju. Nadaljuje, da je vrhunec človeške sreče v absolutni podreditvi človeka Bogu in ženske moškemu, da se ljudje ne morejo povezati med seboj drugače, kakor preko eno skupne točke, in ta točka je seveda Alah. Rediger je tudi avtor namišljene uspešnice z naslovom Deset vprašanj o islamu, za katero celo sam trdi, da je izredno preprost prikaz islamske vere, a ravno tako nam Houellebecq predstavlja v romanu. Islam, kakršnega lahko izluščimo iz Podreditve, je bolj podoben potrošniškem izdelku, na katerem je najpomembnejši del embalaža, in ne resnični veri, v katero bi novi spreobrnjenci goreče verjeli.

Za potrebe analize Zahodne družbe je znani islamofob svoj cinizem prignal tako daleč, da je islamu začel peti slavospeve in ga predstavil celo kot rešitelja vseh težav Zahoda! Izganjanje žensk iz javnega prostora je, na primer, v romanu predstavljeno izrazito pozitivno; dogovorjene poroke prav tako. Možnost reprodukcije le najbolj močnim in uspešnim moškim (v poligamiji vsi moški pač nimajo žena) se glorificira kot dosledno izvrševanje Stvarnikovih načrtov in podobno. Pisatelj parodira argumente, ki ustvarjajo strah pred islamom, in dobesedno identične besede lahko slišimo od najrazličnejših politikov, ki v naseljevanju muslimanov v Evropo vidijo grožnjo za avtohtone vrednote, le da jih oni izrečejo v negativnem, Houellebecq pa v pozitivnem tonu.

In kaj je potemtakem avtor pravzaprav želel sporočiti z romanom? Majhen namig nam lahko ponudi v delu ničkolikokrat omenjena življenjska zgodba Jorisa-Karla Huysmansa (o njem je François napisal doktorsko disertacijo), zagrizenega ateista, ki se je kasneje zopet spreobrnil v katolištvo in celo začel živeti v samostanu. Če gre verjeti Françoisu, Huysmansa niso pretresala velika metafizična vprašanja, spreobrnil se ni zato, ker bi zopet našel Boga v sebi. Za življenje v samostanu se je odločil zaradi estetskega užitka, ki ga ponuja katoliška liturgija, zaradi izkušene kuharice, zaradi velike knjižnice in predvsem zaradi miru, ki ga je tam našel. Huysmans ni postal pravoveren kristjan, nadel si je le formo krščanskega življenja, ki mu je ponujala določeno mero gotovosti, čeprav se ni popolnoma predal Bogu. Nekaj podobnega pa smo videli tudi pri spreobrnjenih muslimanih v romanu. Nam Houellebecq hoče sporočiti, da je čas za novo, omehčano obliko religioznega življenja? Morda. A bolj pomembno pri tem je, da avtor preko Françoisove zgodbe (te vam z razlogom nisem izdal) izrazi skepso do celotnega razsvetljenskega projekta in ob razmišljanjih o islamu, krščanskemu srednjemu veku in, recimo jim, njunih derivatih, s stisnjenimi ustnicami francoskega intelektualca priznal nujnost neke vrste vere v Boga za srečen in zadovoljujoč obstoj človeka na zemlji, saj je stanje ateistične negotovosti enostavno postalo nevzdržno.

Na žalost pa je ob teh lucidnih uvidih v samo drobovje duhovne zgodovine Zahoda islam žrtvoval kot kolateralno škodo in zato (kot njegovi prijatelji s časnika Charlie Hebdo) le še prispeval k utrditvi proti-islamskega vzdušja v Franciji in enoplastni predstavi o priseljencih muslimanske veroizpovedi, ki vsi podpirajo poligamijo, vsi hočejo vsiliti islam Zahodnjakom in predvsem so vsi za podreditev Francije pod njihov nazadnjaški jarem.

O avtorju. Klemen Kordež (1985) je diplomiran filozof, ki v tem momentu končuje magisterija iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, za katera pravi, da ju bo spisal do konca septembra, če mu bo le uspelo vstajati pred deveto uro zjutraj.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Metafizika koz in Balkana

    Muanis Sinanović

    Čas koz je kljub svoji kratkosti in preprostosti pomembno delo za vse, ki jih zanima neumljivost, pretresljivost in tragičnost Balkana in če sodimo po njem, lahko le upamo, da bo v slovenščino prevedenih še več del balkanske sage.

  • Zadnji dnevi Imperija

    Martin Justin

    Zasnutek Moskoviade je preprost in sila domač: protagonist se zbudi in poskuša biti kar se da spodobno človeško bitje, postoriti vse, kar si je zadal, in se čim manjkrat pustiti zapeljati raznim priložnostim za zabušavanje.

  • Revolucija zaradi dežja odpade

    Zarja Vršič

    Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

Izdelava: Pika vejica