Grdi, umazani, hudobni (in neznansko neumni)

Tomaž Lavrič, Ekstremni športi 4. Ljubljana: Založba Buch, 2020

Iztok Sitar

Naslov, ki označuje protagoniste pričujočega stripa in asociira na kultni špageti vestern Sergia Leoneja, sicer nima nobene zveze niti s filmom niti z režiserjem, ima pa je toliko več z nekim drugim ustvarjalcem, in to stripovskim, Eduardom Karalijem (1940). Edika, kot se s psevdonimom podpisuje avtor, je bil zaščitni znak francoske stripovske revije Fluide Glacial (1974), ki se je s svojo humoristično in satirično vsebino zgledovala po legendarnem ameriškem Madu (1952–2018). Značilnost Edikovih stripov so karikirane figure z velikimi nosovi, ženske z ogromnimi prsmi ter nebrzdan seks v najrazličnejših pozah in najbolj obscenih in obskurnih oblikah.

Podobnosti z Ediko najdemo tudi pri Lavričevih Ekstremnih športih. Če so denimo v Glisti na begu vidni millerjevski (Frank Miller, 1957) črno-beli odnosi in kadriranje ter v Rdečem alarmu barujevska (Hervé Baruela – Baru, 1947) dinamika figur, potem je v Športih več kot očitna edikovska stilizacija dolgonosih likov ter vseh vrst obscenosti, v katerih je pošteno prekosil original. Sicer ima sam naslov bolj malo zveze s športom, je pa zato v eno- in dvostranskih nemih stripih toliko več ekstremnosti v vseh pogledih, ki jih najbolje opiše kar promocijski slogan: »Ekstremno nagravžno, dasiravno ali morebiti prav zategadelj ekstremno hecno.« V nasprotju z Ediko, ki s pridom uporablja vulgaren vokabular, so Lavričevi stripi (razen naslova in določenih onomatopej, ki pa za potek zgodbe niso pomembne) popolnoma brez besed, kar jim daje pridih univerzalnosti, saj so tako razumljivi slehernemu bralcu.

Lavrič je kratke eno- ali dvostranske nepretenciozne humoristične stripe začel risati kot predah med Bosanskimi basnimi (ki zagotovo sodijo med njegove vrhunske stvaritve), ciklom devetih zgodb o krvavi bratomorni vojni v devetdesetih letih, da bi si malce oddahnil od krvi in nasilja, vendar je bil vpliv premočan, tako da je mračna atmosfera v obliki satire prisotna tudi v športih. Pričujoči album je zadnji (kot pravi avtor: »definitivno zadnji«) od štirih (2001, 2009, 2017 in 2020), v katerih so zbrani vsi gegi od leta 1996, ko se je v Mladini pojavila prva zgodba, »Nabiralci tartufov«. Ob glavnem protagonistu (ki ni stalen, kot je sicer navada pri stripovskih junakih, temveč je v vsakem stripu drug, dasiravno so si neredko zaradi dolgega nosu precej podobni) nastopa tudi pes (ki je bolj ali manj enak v celotni seriji), njegov občasen spremljevalec, s katerim Lavrič poleg medčloveških odnosov secira tudi odnos ljudi do živali. Pes je seveda najboljši človekov prijatelj, zato ga avtor postavlja v različne delikatne situacije, kot denimo v »Viljemu Tellu«, kjer nadomešča otroka z jabolkom na glavi (kar se zanj, drugače kot v originalu, precej slabo konča). Včasih pa pasji junak nastopa tudi v glavni vlogi (medtem ko so ljudje samo statisti ali pa so nasploh odsotni), kot v »Zidu vzdihljajev«, kjer se pasje markiranje zidu zaradi napačne interpretacije konča s samomorom zaljubljenega psa.

Ekstremni športi so avtorjev črnohumorni pogled na svet in hkrati ostra družbena kritika naših navad in razvad. Klasičen primer je eden najbolj objavljanih stripov (ki je izšel med drugim tudi na koledarju in v Slovenskih klasikih ter je nasploh uvrščen v vsako Lavričevo antologijo), »Kadilski kašelj«. V njem nam prikaže kroničnega kadilca, ki si že navsezgodaj zjutraj ob pohrkavanju in pljuvanju prižge cigareto, nakar ob silovitem napadu kašlja izbljuje svoja pljuča. Ker pa seveda ne zdrži brez cigaret, si v pljuča izvrta luknjo, v katero vstavi čik in mirno kadi naprej. V stripu »Na školjki« se ponorčuje iz dolgotrajnega sedenja na stranišču, med katerim protagonist po občeslovenski navadi bere časopise in rešuje križanke, pri čemer popolnoma pozabi, zakaj je sploh tam, in se kasneje podela v hlače. V »Muhastem gostu« je gost v restavraciji simbolično predstavljen kot sitna in razvajena gurmanska muha, ki ji ni všeč noben iztrebek, pa naj bo še tako eksotičen (npr. slonji ali pingvinji), na koncu pa z največjim užitkom plane po domači klošarjevi driski. Nasploh v stripih kar mrgoli vsakovrstnega sranja, scanja in kozlanja ter drugih nečednosti ob sleherni priložnosti in v slehernih časih.

Stripi namreč niso omejeni zgolj na našo stvarnost, tremveč se nekatere zgodbe dogajajo tudi v daljni preteklosti, od kamene dobe (»Jamski lovci«), antike (»Ikarus«), egipčanskih faraonov (»Mumificiranje«), starih indijanskih kultur (»Majevska poliklinika«) ter vikinškega (»Prvi stiki«) in španskega (»Magija smodnika«) osvajanja Amerike do srednjeveških balad (»Obleganje«) in romanc (»Žabji princ«), pri katerih nam že sami naslovi podajo temo skeča. Umetnikom, umetnostnim zgodovinarjem in nasploh ljubiteljem umetnosti, ki so se vedno spraševali, zakaj so na golih antičnih kipih tako majhna moška spolovila, avtor odgovori z iskrenim in nadrobnim prikazom nesrečnega grškega kiparja, ki je zaradi napake pri delu prisostvoval »Rojstvu klasičnih proporcev«. Lavričevi športniki pa, kot je vidno že iz gornjih naslovov, ne potujejo samo v času, temveč tudi po prostoru, od vročih afriških savan (»Foto safari«) do ledenih polarnih krajev (»Polarna zima«). Slednji strip nam prikaže inovativen eskimski način, kako lahko človek sredi golega snega in ledu preživi zgolj z opravljanjem male in velike potrebe. V »Javnem stranišču v Kalkuti« pa vidimo, kako se štirje turisti vsak po svoje spopadajo s tujo kulturo in civilizacijo v obliki stranišča na štrbunk.

Še posebno pa so avtorju ljube religijske teme (za fiktivno Kristusovo biografijo Tolpa mladega Ješue je leta 2017 dobil nagrado Prešernovega sklada), kar je nakazal že v Slovenskih klasikih, z enostransko satirično priredbo šolskega učbenika za obvezni izbirni predmet »Religija in etika«, ki po žanru in risbi prav tako sodi med Ekstremne športe, čeprav ga iz bog ve katerega razloga ni uvrstil vanje. Leta 1996, ko je strip izšel v Mladini, se je v družbi namreč ravno razvnela polemika o primernosti in vsebini pričujočega predmeta v osnovni šoli. Učitelj v stripu poučuje vsa poglavitna verstva s tako gorečo vnemo, da iz poslušnega učenca kaj hitro naredi malega upornika, ki po zidovih riše komunistične simbole. Lavrič popolnoma politično nekorektno in brez rešpekta udriha po vsaki religiji, ki mu pride pod roko. Tako v »Zamorskem misijonu« razkriva spolno življenje katoliškega misijonarja, v »Odkritju čaja« asketsko življenje budističnih menihov, v »Duhovnem učitelju« pa, jasno, prevarantske duhovne učitelje. Najintrigantnejša pa je zgodba »Obrezovanje«, v kateri pijan doktor s tresočo se roko muslimanskega fantiča spremeni v dekletce.

Stripovska stran je po vzoru klasičnih francoskih albumov ali starih ameriških časopisnih stripov razdeljena na štiri pasice, v katerih je do pet sličic, pač odvisno od bolj ali manj nasičenega scenarija, ki je, čeravno brez besedila, zelo poveden. V nasprotju s podobnimi Slovenskimi klasiki, kjer je vsaka stran oblikovno drugačna in skupaj z naslovom tvori nedeljivo vizualno celoto, kar daje tudi statičnim podobam vtis dinamike, avtor tokrat ne eksperimentira z montažo slik, saj so že same figure v gibanju dovolj dinamične. Edina izjema je »Zločin in kazen«, svojevrstna satirična priredba kultnega Ilićevega novokvadratovskega stripa Vodoravno in navpično (Polet, Zagreb 1978), v kateri se v okviru standardne montaže strani poigrava s kompozicijo slike stavbe, s katere pada na ulico predmet, seveda pa njegov mimoidoči protagonist nima take sreče, da bi ga zgrešil. Po pripovedni plati pa je drugačen strip »Dvojne frizure«, ki sploh nima zgodbe (in bi veliko bolj kot v Športe sodil v Klasike kot kakšen »Priročnik za frizerje«), pač pa je zgolj vizualni prikaz različnih moških tipov in njihovih naglavnih in genitalnih frizur, s katerimi se je pred desetletji s škarjami in čopičem spopadal tudi Smiljanić v stripu Frizurae Peneris (Strip Mladost, Beograd 1989).

V četrti knjigi Ekstremnih športov je 36 brutalnih, šokantnih, morbidnih, obscenih, gnusnih (in še kakšnih), predvsem pa bolj ali manj duhovitih zgodb. Seveda niso vse enako dobre in kvaliteta variira od izjemnih (kot je denimo »Muhasti gost«) preko zelo dobrih (takih je večina) pa do povsem solidnih skečev, ki pa so napisani preveč na prvo žogo, da bi lahko konkurirali najboljšim (v »Prometnih predpisih« protagonist položi čez pot mrtvo zebro, da jo lahko prečka). Če je pri scenariju v seriji opazen rahel padec, pa v vizualnem delu tega nikakor ne občutimo, risba je klasično dobra in Lavrič z enako lahkoto riše osamljene protagoniste v pustinji in množične prizore v kopalnici. Konturno risbo (ki je kot nalašč za digitalni kolor, kar pa bi seveda precej podražilo tisk) včasih obogati s ploskovnim senčenjem (odličen primer je »Vitez in ognjeni zmaj«), kar da stripu dodatno svežino in sočnost. In za konec še opozorilo: na zadnji platnici v črnem zdravniškem okvirčku, poznanem s cigaretnih zavojčkov, piše, da »prekomerno uživanje šund literature lahko škoduje vašemu zdravju«. Strip sicer že dolgo ni več sinonim za šund, res pa je bolje, da pričujoče delo konzumiramo v manjših odmerkih. Pa še bralni užitek bo trajal dlje.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O medijski konstrukciji sveta

    Muanis Sinanović

    Evelyn Waugh je markantna osebnost britanske literature 20. stoletja. Bil je vpet v življenje visoke družbe, zvezdnik in obenem bridek kritik svoje dobe. Napisal je kopico romanov, pri čemer Ekskluzive, romana o novinarstvu, navadno ne prištevajo med njegova osrednja dela. Zato je odločitev, da je prevod te knjige objavljen v zbirki Moderni klasiki, nekoliko nenavadna.

  • Preveč kovčkov in mraza za enega človeka

    Lija Gantar

    Mladega jugoslovanskega pisatelja Veliborja Čolića vojna izžene v Francijo, kjer znova začne kot osamljen nihče s kovčkom in pisalnim strojem, v petintridesetih korakih pa v prepletu melanholije, ironije in črnega humorja opiše prva leta svojega vzpona z izgnanskega dna v vrhove svetovne literature.

  • »Med sencami v Hadu globinah«

    Martin Justin

    Preden sem se lotil Cone, četrtega v slovenščino prevedenega romana francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, sem bral njegov Kompas, z goncourtom nagrajen roman, ki je, prav tako v odličnem prevodu Suzane Koncut, pri Mladinski knjigi izšel leta 2017, in bil izjemno navdušen.

Izdelava: Pika vejica