Gospod Cogito se znajde v kritiki Veronike Šoster

Zbigniew Herbert, Gospod Cogito. Prevod: Niko Jež. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019 (zbirka Nova Lirika)

Veronika Šoster

Čeprav spada Zbigniew Herbert (1924–1998) med velike poljske pesnike in mislece 20. stoletja, je pri nas razmeroma nepoznan. Pred nekaj leti smo dobili prevod njegovih zadnjih dveh zbirk (Rovigo; Epilog viharja, Književno društvo Hiša poezije), v devetdesetih pa je pri Društvu slovenskih pisateljev ob prejetju mednarodne nagrade Vilenica izšel malo obširnejši izbor, ki sta ga pripravila Tone Pretnar in Niko Jež. Jež se podpisuje tudi pod najnovejšo knjižno izdajo Herberta, ki pa ima morda največje možnosti do sedaj, da ga pozicionira tudi v našem prostoru. Izbor se namreč osredotoča na gospoda Cogita, nekakšen pesnikov alter ego in najpomembnejši lik njegove poezije, ki je zaživel svoje življenje in se zanimivo pogosto pojavlja pri sodobnih zahodnoslovanskih pesnikih, na primer pri slovaškem pesniku Mariánu Milčáku. Cogito se je sicer prvič pojavil šele v peti Herbertovi zbirki leta 1974, a je ostal vse do zadnje, Epiloga viharja leta 1998. Njegovo ime izhaja iz Descartesovega reka »Cogito ergo sum,« in čeprav je bil njegov lik na začetku zamišljen kot nek prototip za malega človeka, ki opazuje življenje okrog sebe in ga komentira, se je začel kmalu spreminjati v nekaj veliko bolj simboličnega in monumentalnega, kar je v pričujoči knjigi res dobro razvidno, saj je zastavljena kronološko in nam Cogita razgrne prav tako, kakor se je v resnici razvijal.

Cogita prvič srečamo v pesmi Gospod Cogito opazuje v ogledalu svoj obraz, ko izgubi boj z lastnim obrazom, kar je precej pomenljivo, a tudi povedno. Zdi se, da mora pred nami najprej razpasti, da bi se lahko zares zgradil. In res nas že naslednje pesmi popeljejo do njegovih temeljev, k očetu in mami, ko se spominja svoje iniciacije v svet odraslosti (»Nikoli več se ne bo vrnil na blaženi prestol njenih kolen.«). Že takoj v naslednji pesmi ugotavlja, da bi lahko bil sestra, in se na koncu pesmi tako močno vživi v kočijaža, da mu začnejo poganjati rdeči brki. Ta njegova možnost transformiranja je tisto, kar mu bo kasneje skozi vse zbirke omogočalo tako raznolike uvide v stvari, obenem pa priča tudi o njegovi človečnosti in zmožnosti empatije. Obenem pa se začne kazati njegov prepoznaven ton, ki je vedno nekoliko zafrkljiv, humoren in sproščen, čeprav so pesmi obilno podložene z mnogimi filozofskimi koncepti in pojmi. Temu primerno se že samo naslovi, ki so pogosto zastavljeni epizodno in nazorno, seveda pa tudi hudomušno: Gospod Cogito bere časopis, Gospod Cogito in biser, Gospod Cogito in pop, Gospod Cogito išče nasvet, Gospoda Cogita prigode z glasbo itd.

Vsakič, ko hoče Herbert priti do neke poante, si izmisli »zgodbico« o Cogitu, kot je tista o hoji s kamenčkom v čevlju: »Preden se je zvečer odpravil spat, je tujek stresel iz nogavice. Bilo je majhno, hladno, rumeno zrnce peska. Peta pa je bila velika, pekoča in temna od bolečine.« Nekoč naleti na prepad, ki pa »ni Pascalov prepad, / to ni prepad Dostojevskega / to je prepad / po meri gospoda Cogita,« in spet se filozofski temelji zapletejo v »konkretno« prigodo, ki metafore jemlje kot realnost in realnost kot metaforo – Cogito ob vrnitvi domov prepad pusti pred pragom in ga skrbno prekrije s koščkom stare cunje.

Cogito je široko razgledan lik, njegovo opazovanje sveta je pomenljivo, celo provokativno; v pesmi Kaj si gospod Cogito misli o peklu na primer navrže: »Kdor ima boljšo umetnost, ima boljšo oblast – to je jasno.« Take in drugačne opazke, ki jih lahko razumemo kot satirične, so obenem izhodišče za Cogitovo poglabljanje v razmerje med dobrim in slabim na svetu, kamor se nenehno vrača. Skozi štiri zbirke in dodatek se zariše pravi dramski lok od spoznavanja Cogitovega obraza do njegovega delovanja v onostranstvu, ki pa ga lahko najbolje razumemo s pomočjo Herbertovega eseja Dotakniti se resničnosti, ki je dodan na konec knjige. V njem si Herbert zamisli situacijo, v kateri ga Sokrat vpraša, kaj je bistvo poezije in Herbert nervozno molči, da ne bi doživel poloma, a zapis vseeno sklene z nečim, podobnim odgovoru: »Občutek krhkosti in ničevosti človeškega življenja lahko postane manj moreče, če ga vpnemo v verigo zgodovine, ki je prenašanje vere v smiselnost naporov in prizadevanj.« In res tudi Cogita zadnjikrat srečamo takrat, ko iz onostranstva še vedno dobrohotno prišepetava nasvete vladarjem sveta, čeprav brez uspeha. Ravno ta Cogitova vztrajnost, ki presega splošna človekova hlepenja po potrditvi, dosežkih ali moči, je tisto, kar dela Herbertovo poezijo in s tem njegov najpomembnejši literarni lik večna in vredna, da jima prisluhnemo.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Sveta preprostost opisa«

    Silvija Žnidar

    Za pesniški opus poljske pesnice Wisławe Szymborske (1923-2012), ki je pod naslovom Radost pisanja v izrednem prevodu Jane Unuk izšel lansko leto, bi lahko rekli, da je kompleksno ljubezensko pismo svetu, in vsemu kar na njem in okoli njega obstaja.

  • Ujeti trenutek v jantar besede

    Ana Geršak

    Tanikawa velja za eno najprepoznavnejših imen sodobne japonske poezije, tako prepoznavno, da se je več kot enkrat znašel na listi potencialnih prejemnikov nobelove. Če to ni dovolj: velja tudi za inovatorja na področju prepletanja videa in poezije.

  • Lawrence Ferlinghetti: Prvo in zadnje vsega

    Matej Krajnc

    Poleg Lalića in Arpa nas je v letu 2016, tokrat v zeleni izdaji, pričakal tako imenovani bitniški gospod. Tako bi se bržčas glasila zelo hitra in površna oznaka enega … →

Izdelava: Pika vejica