Glorifikacija zgodovine in utišanje sedanjosti

Lidija Dimkovska, Non-Oui. Prevod: Aleš Mustar. Ljubljana: Založba Modrijan, 2019 (zbirka Bralec)

Anja Radaljac

Roman Non-Oui je tretje v slovenščino prevedeno prozno delo Lidije Dimkovske. Gre za dokumentarno-fikcijski roman o življenju Dalmatinke, ki se konec druge svetovne vojne zaljubi v vojaka fašistične okupatorske vojske. Na zavihku romana Lidije Dimkovske Non-Oui lahko preberemo, da se dogajanje v romanu »seli iz preteklosti v sedanjost in nazaj«, da roman preko dialoga med babico in vnukinjo »odkriva življenji dveh različnih žensk« ter da smo z romanom »priča zgodbi o Evropi, kakršna je bila in kakršna je, tako v osebnem kot kolektivnem življenju.«

Roman naj bi skozi dialog pripovedoval življenjski zgodbi dveh pripovedovalk: devetindvajsetletne Nedeljke (z vzdevkom Neda) s Sicilije ter njene babice Nedeljke (z vzdevkoma Neda ter Non-Oui, ki ji ga je nadel njen gimnazijski profesor francoščine; ime Neda je namreč sestavljeno iz besedic »ne« in »da«, učitelj pa ga je v nadimku tako »prevedel« v francoščino, kjer je »ne« non in »da« oui). Non-Oui je nedavno (sedanjost romana je postavljena v leto 2016) preminula in Neda skuša skozi »pogovor« (nekakšen notranji dialog) z umrlo babico predelati njeno izgubo.

Non-Oui in Neda si pripoved izmenjujeta, toda obe pripovedujeta zgodbo natanko tako, kot jo je Non-Oui za časa življenja ničkolikokrat povedala vnukinji. Non-Ouijini odlomki so pisani v prvi osebi in so postavljeni v čas, ko so se opisani dogodki odvijali; beremo jih lahko kot dnevniške zapise. Sprva se zdi, da skuša roman s to tehniko predvsem ohraniti zgodovinski spomin na pomembno politično, a tudi osebno zgodovino. Non-Oui je v rodnem Splitu preživela drugo svetovno vojno, nato pa se je zaljubila v italijanskega partizana, nekdanjega fašističnega vojaka ter se kmalu po vojni z njim preselila na Sicilijo, kjer je življenje narekoval strah pred mafijo. Roman se najbolj nadrobno ukvarja z Non-Ouijinim bivanjem v Splitu ter obdobjem druge svetovne vojne, medtem ko je kasnejše življenje – skorajda sedemdeset let, med 1947 in 2014 – popisano z neko neobremenjeno mimobežnostjo, skorajda brezpomembnostjo.

S to zasnovo (ki je utrjevana z medklici kot je: »Nona Nedeljka pa je pri sedemintridesetih že imela toliko življenja za sabo in še pred sabo, da bi bile tri moje mladosti premalo za toliko spominov.«) podeli roman obdobju druge svetovne vojne mnogo večjo težo od vseh naslednjih obdobjih. Tega pa ne stori tako, da bi nam ponudil kakšen povsem nepričakovan uvid v vojno obdobje, vse je bolj ali manj tako, kot pričakujemo: ljudje se skrivajo po kleteh, hrane primanjkuje, svoboda gibanja je omejena, običajni tok življenja se ustavi. Roman do dogodkov med vojno ne zavzame posebnega stališča in jih niti ne analizira.

Osrednji dogodek tega obdobja je Krstovo »ponesrečeno« prepevanje pred italijanskimi fašističnimi vojaki. Zastavitev lika Nedeljkinega brata Krsta je ena izmed bolj problematičnih. Kot deček se med vojno trudi, da bi pridobil hrano za svojo družino – nihče drug ne upa in ne gre iz kleti – in s prijateljem poje italijanskim vojakom, ki jima v zameno dajejo konzerve in kruh. Ko Non-Oui to izve, ga zlasa, kruha, ki ga je Krsto dobil od fašistov pa noče jesti (ob drugi priložnosti poskuša Nedeljka brata celo zadaviti). Nekoč se eden od vojakov, Carlo, opije in v navalu jeze dečku zlomi prst. Kasneje, ko se Nedeljka zaljubi prav v tega fašista, je nerazumljivo besna na Krsta, ker Carla ne sprejme; zagovarja ga, češ da je bil tedaj v slabi koži, ker da je izvedel, da mu je umrla mama – sploh pa je kasneje postal partizan. Carlo obvelja za »partizana« in »dobrega človeka«, Krsto, otrok, ki je preživljal vojno stisko, med katero ni nihče v družini poskrbel zanj in ki je sam bil žrtev fašističnega nasilja, je prepoznan kot nemogoč, »slab« in »pretirano zamerljiv« človek. Naknadni prestop k partizanom Carla navidezno povsem opere vsakršne krivde, četudi se tudi kasneje, v odnosu do Non-Oui, vede poudarjeno oblastno in patriarhalno: odide iz Splita, ne da bi Non-Oui kakorkoli pojasnil njun odnos ali svoje interese zastran njunega razmerja, nato ji eno leto kasneje piše, naj pride na Sicilijo, kjer se bosta poročila (za njeno mnenje zastran tega načrta je ne vpraša). Med likoma ni nobene čustvene napetosti in edini razlog, da Non-Oui dejansko odide na Sicilijo, bi lahko bil sram ob dejstvu, da je v domači hiši za nekaj mesecev naselila nekdanjega fašista, ki je poškodoval njenega brata, kar ji mati in brat – razumljivo – zamerita. Spor z bratom, ki je sicer osrednji konflikt v romanu, je predstavljen izrazito enostransko; kadar pripoved podaja Non-Oui, je razvidna njena lastna pristranskost in nekritičnost do lastne pozicije, ko jo podaja njena vnukinja, opazimo prevzeto pristajanje na babičino interpretacijo dogodkov.

Roman tudi ne nosi nobene zavesti o problematičnosti protagonistkinega dejanja; kot da je s trenutkom, ko se Carlo po tem, ko Italija kapitulira, odloči, da se bo naprej boril med partizani, izbrisana vsaka politična in etična teža njegovih poprejšnjih dejanj. Edini droben namig, edini znak neke minimalne zavesti o tem, da so možne tudi drugačne interpretacije Nedeljkinih odločitev je, da se Non-Oui kasneje, po Carlovi smrti, izreče češ da se s Carlom v zadnjih letih nista več razumela; on je molčal, ona je govorila – in ko je zbolela za Alzheimerjevo boleznijo, je Non-Oui začela besno ponavljati besedo: »fašisti«, s katero je naslavljala vse v svoji okolici. Morda je to bil nek odmev na tisto njeno prvotno držo, ko ni hotela jesti kruha iz rok fašistov? Vsekakor je naslovitev tega vprašanja v romanu prešibka.

Podobno – le da še bolj zaostreno – velja za nekatera druga vprašanja, ki si jih roman zastavlja. Obdobje mafijskega terorja na Siciliji ni nikakor kontekstualizirano ali politično problematizirano; ponovi se leitmotiv od prej – Non-Oui, Carlo in kasneje njuni sinovi, ostajajo večino časa zaprti v hiši, saj je zunaj nevarno. Razen tega ne izvemo dosti. Non-Oui sicer poudarja, da se v Italiji počuti kot tujka, a nikakor ni zadovoljivo razdelano ali je temu tako zaradi neke splošne obremenjujoče tujosti ali pa preprosto zaradi specifičnih okoliščin mafijskega terorja v kraju bivanja. Na tej točki se začne struktura nenehnega ponavljanja enih in istih drobnih pripetljajev skozi pripovedi obeh Ned posebej močno krušiti. Daleč od tega, da roman ne bi imel prostora, kamor bi se lahko širil: obdobje bivanja v Italiji, odnos s sinovi, politična slika povojne Italije, mafijski atentati v devetdesetih, odnos do tujstva … marsikaj bi bilo mogoče razdelati in v kontekstu romana smiselno nasloviti. Toda namesto tega se nenehno vračamo k enim in istim drobcem, ki so vselej enako naslovljeni in obravnavani. V tem je morda nekaj poudarjenega realizma, običajnega človeškega vračanja k vedno istim preživelim epizodam. V tem lahko prepoznavamo verodostojno izrisano osebo, ki stagnira, ker ni zmožna niti tistega, k čemur se nenehno vrača, premisliti iz kakšne druge perspektive. Če vzamemo lik kot reprezentativen za večinoma apolitično, pasivizirano »splošno populacijo«, ki se nenehno vrača k istim političnim (in tudi osebnim) epizodam in nanje odgovarja z bolj ali manj istimi odgovori, ter obenem pripoznamo, da ta postopek prenaša na vnukinjo, morda lahko razberemo tudi namige na to, zakaj družba v celoti stagnira in nikoli ne razčisti nekaterih bolečih točk. Roman sicer nikakor ne »vsiljuje« take interpretacije – mogoče so tudi druge razlage (zlasti, ker sta tako Non-Oui kot Carlo nekritično predstavljena kot »dobra človeka«), v vsakem primeru pa velja, da ta postopek na literarni ravni ne deluje. Pripoved marsikaj odpre, a malokaj razdela, ponavljanja pa učinkujejo predvsem nadležno; skorajda se zdi, kot da roman sam nima zavesti o tem, v katere smeri se bi še lahko širil, kot da gre za nekakšno pomanjkanje tematik, motivov, idej in se je zato potrebno vedno znova vračati k enim in istim izhodiščem.

Še bistveno bolj zmedeno in nedodelano pa se roman loteva odnosa do sedanjosti. Informacija o tem, da je eden od Nedinih vnukov postal neonacist, gre mimo brez vsakršne analize, brez pretresov; omenjena je le enkrat ali dvakrat, družina o tem ne razpravlja. Umanjka tudi vsaka kontekstualizacija: vzrok za pojav neonacizma pri sedemnajstletnem Antoniu ni raziskan; vprašanje »zakaj« je odpravljeno z »ker ima vse, toda ne ve, kaj bi sam s sabo«. Morda lahko, v nekem dobesednem smislu, razumemo, da gre tu za »realističen prikaz« prehitrega odpravljanja porasta sovražnih političnih ideologij. Zagata je v tem, da ob takšnem branju – preveč se ukvarjamo s preteklostjo, zato nas bo sedanjost požrla – od romana razen tega uvida ne odnesemo kaj veliko, obenem pa roman sam z ničemer ne nakazuje, da je to najbolj smiselna interpretacija. Antonio sicer kasneje postane eden od vodilnih italijanskih desničarskih politikov, a tudi to informacijo Nedeljka zgolj navrže in je ne kontekstualizira ali komentira. Upoštevaje osrediščenost romana okoli obdobja druge svetovne vojne se zdi, da je tematika vzpona neonacizma pomembna tako z osebnega, kot zgodovinskega vidika, a je Nedeljka ne pripozna kot take. Sedanjost je povsem zamolčana, kakor da preprosto »ni zanimiva« ali celo da »je ni« in zdi se, da prihaja do skorajda nekakšne fetišizacije preteklosti. Nedeljka se sploh ne ukvarja z dejstvom, da v njeni družini in v njeni državi neofašizem in neonacizem na novo vznikata. Pomenljivo je, da pojav nacizma opazi šele, ko ob koncu romana, leta 2016, prispe v Split in nekdo nariše svastiko na nogometno igrišče; kot da nacizma v svoji bližini ne more zaobjeti in ga pripozna šele v tujem okolju, v okolju, ki mu lahko, na nek način, kljub vsej fetišizaciji babičinega rojstnega kraja – ali kar babičinih pripovedi/babice same –, brez večje nevarnosti pripiše etični razkroj. V nekem smislu bi bilo mogoče trditi, da roman pristaja na idejo o »ponavljanju zgodovine« (po kateri sedanjost razumemo, če le poznamo preteklost), toda to bi bilo pretirano naivno. Družbeni konteksti se vseskozi spreminjajo in zdaj bi bilo ključno prav vprašanje, zakaj je Antonio postal neonacist (zakaj prihaja do vzpona fašističnih in nacističnih politik). Žal nam roman ne pove niti ničesar o begunski krizi – tudi o tej Nedeljka poroča šele ob koncu romana. Begunske krize – pozor: živi na Siciliji – se nekako zave šele preko hrvaških medijev, ki poročajo, da je beguncev na Hrvaškem več kot v Italiji. Ob pretresanju raznih mogočih interpretacij je morda smiselno upoštevati tudi, da je Non-Oui preprosto roman o politični naivnosti in pasivizaciji ter prelaganju odgovornosti, ki se naposled izkažejo za usodne – prav takšne Nedeljke dopuščajo Antonie. Interpretacija je všečna in romanu doda nekaj ostrine, zagata je ponovno v tem, da je v samem tekstu težko najti prepričljive dokaze, da je to najverjetnejša interpretacija.

Vnukinja Neda se tudi sicer kaže kot plosk, nerazdelan lik. Svojih vsebin nima, le tu in tam poda vselej isto sodbo, kako »njena generacija« nima prijateljev in ne partnerjev in kako vsi živijo doma, kar se bere predvsem kot karikatura milenijske generacije. Nedeljka nima, razen nenavadne, skorajda neprijetne obsedenosti z babico, nobene specifike – ta specifika pa je prav tisto, kar jo dela nekako mrtvo. Nedeljke brez Non-Oui na neki način ni, obenem pa so redke poteze in idejni nastavki, ki jih vendarle ima, taki, da se zdi kot milenijka povsem neprepričljiva: pritožuje se nad »razuzdano mladino« na hrvaški obali in tehnologijo, ki da nam ne olajša notranjega bivanja in se v dvajsetih dojema kot »staro teto«, ki bo ostala za vedno sama. Morda je to, če se vrnem k interpretaciji od prej, natanko tisto, kar onemogoča, da bi se sedanjost kakorkoli samoreflektirala, saj je – in tu lahko vzamemo Nedeljko kot nek simbol – preveč obsedena z zgodovino oz. celo z nekimi posamičnimi preteklimi epizodami, da bi doživela samo sebe.

Roman Non-Oui si zastavlja zahtevno nalogo: skozi osebno in zgodovinsko pripoved izrisati mostove med preteklimi in sedanjimi političnimi in osebnimi trendi in pojavi. Kljub berljivosti, slogovni lahkotnosti, ki pa ni prozaična (manj posrečeni so edino občasni pomiki v patetiko) in privlačnosti ter pomembnosti odprtih tematik, se roman ne posreči najbolje. Preveč je nedorečenega in nerazdelanega – zaradi česar se tekst lahko bere tudi kot problematičen –, tehnike ponavljanja, ki močno zaznamujejo roman, pa so z nekih potencialnih interpretacijskih vidikov lahko zanimive, a so s strukturnega vidika ter vidika bralne izkušnje manj prepričljive.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pravica, da vzdržiš

    Karmen Jordan

    Literatura, ki nas implicitno opominja, kako nasilna je lahko literatura tudi takrat, ko to nasilje na prvi pogled ni tako očitno, saj so področja, s katerih si izposoja, precej manj občutljiva.

  • Julie Bonnie: Soba 2

    Karmen Jordan

    O romanu iz prizorov, ki nihajo med brutalnim naturalizmom in nič manj brutalno estetizacijo, pri čemer nikoli ne zdrsne v objestnost.

  • Takaši Hirajde: Pride mačka na obisk

    Ana Geršak

    Sodeč po Sosekiju, Murakamiju in zdaj Hirajdi, se japonskim mačkam slabo piše. Že res, da s svojo muhasto naravo poosebljajo nepredvidljiva pota usode, že res, da s svojo tiho, … →

Izdelava: Pika vejica