Globalno in hkrati čvrsto vpeto v ptujsko okolje

Ptuj se je za nekaj dni ponovno malo za hec malo zares prelevil v svetovno prestolnico poezije. Ni namreč kar tako, da se po ozkih uličicah malo zaprašenega podravskega mesteca potikajo pesniki svetovnega kova in da se v domačih atrijih, kafičih in vinskih kleteh odvijajo pesniška branja, prepleta več jezikov, gnetejo tolmači, tečejo živahne razprave in, navsezadnje, da ulice vrvijo od spremljevalnega programa, ki se na koncu dneva ›orgiastično‹ zaključi s koncertno točko kakšnega za slovensko sceno nepogrešljivega benda. Ukvarjanje s poezijo torej ni le kontemplativna, študiozna dejavnost, ki bi jo morali povezovati s šolskimi klopmi ali mračnimi knjižnicami, je bilo nezgrešljivo sporočilo organizatorjev. Ja, »poezija v vsako vas« je velo iz uličic. In res, zanesenjaštvo je v kombinaciji s pristnim, nekoliko brezčasnim ptujskim okoljem ponovno rodilo čarobno vzdušje, tako za zunanje obiskovalce kot tudi za tamkajšnje lokalce.

Žarišče festivala je bila francoska poezija in zato je pred festivalom potekala intenzivna prevajalska delavnica s francoskimi in slovenskimi gosti, Michel Deguy pa je bil skupaj s kitajskim pesnikom Yangom Lianom in Josipom Ostijem izpostavljen kot osrednji gost festivala. Marsikaj združuje vitalnega Josipa Ostija s Srečkom Kosovelom, ki mu je festival tudi namenil večjo pozornost, saj so ob tej priložnosti izšla njegova zbrana dela. Živahna je bila razprava o tem osrednjem predstavniku slovenske moderne, v Fürstovi hiši pa je potekala tudi razstava lesorezov in ilustracij umetnika Christiana Thannhäuserja v tehniki tuša, nastalih po Kosovelovih pesmih.

To in še več. Potenciali takega mednarodnega pesniškega (i)zbora so na dlani. Poezija prinaša neko neponovljivo dinamiko med zunanjim in notranjim; pesnikov intimni svet daje bralcu/poslušalcu skupni imenovalec, na podlagi katerega se pri tem vzbudi pripravljenost tudi za sprejemanje zunanjega in tujega – okolja, zgodbe, forme. Oddaljeno je na ptujskih ulicah tako hitro postalo blizu in kaj hitro je postalo tudi jasno, da je svetovna poezija pravzaprav eden izmed načinov komunikacije. Na pogovorni mizi »Biti pesnik v eksilu« sta se recimo predstavila iranska pesnica Naeimeh Doustdar Sanaye in maroški pisec Ali Amar, ki lahko uspešno delujeta zunaj meja svoje domovine po zaslugi mednarodne mreže ICORN, ki nudi zatočišče preganjanim avtorjem. Yangu Lianu, še enemu izgnancu tega festivala, ki ima danes novozelandski potni list, so kitajske oblasti leta 1989, ko je v Novi Zelandiji organiziral proteste v podporo demonstrantom na Trgu nebeškega miru, odvzele državljanstvo. Zahodnoevropsko vlogo v tej mednarodni zgodbi pa je ponazoril tenkočuten komentar švedske pesnice Jenny Tunedal na enem izmed zasebnih branj, ko je govorila o raziskovanju polja empatije v svoji poeziji: »zakaj sem bolj žalostna, kadar mi gre slabo, kot pa kadar slišim o vojni v Siriji?«

Okrogla miza o poeziji v slovenskem založništvu pa se ni izognila črnim številkam in zagrenjenim napovedim. Kam s poezijo in kdo jo sploh še bere? Kaj šele kupi? Kljub upravičenim vzdihom spričo kulturnih politik pa je jasno: poezija si bo morala sama najti mesto v družbi in jo verjetno tudi bo. Mnogi odkrivajo recimo njen performativni potencial: z lahkoto je tako prepričal japonski pesnik Joh Tachibana, ki je svoje pesmi ritmično odrecitiral in na koncu energično odkričal. Odobravanja ni požel le zaradi nastopa, seveda. S strahom, ki ga s sabo prinese nagib, da je treba poezijo, svobodno in spontano, kot je, obvarovati pred izginotjem, se jo samo še bolj marginalizira in potisne v ›ranljivo skupino‹, kjer pa, kljub vsemu, ni njeno mesto. Njeno živost in aktualnost je recimo spravil na dan tokrat tudi Ptuj.