France Prešeren in Damijan Stepančič: Zdravljica

Gaja Kos

Nekaj Prešernovih besedil je bilo v preteklosti že pospremljenih s podobami in izdanih v obliki slikanic; po novem se jim pridružuje tudi legendarna Zdravljica. V kolikor ste tudi sami med tistimi, ki znajo po državljanski dolžnosti na izust le sedmo kitico, ste s slikaniško verzijo Zdravljice dobili odlično priložnost, da si v spomin prikličete tudi preostalih sedem. Izziv, preliti družabno napitniškega in narodno bodrilnega duha Zdravljice v podobe, je sprejel Damijan Stepančič in se ga lotil na izjemno inovativen način; toda najprej nekaj »tehničnih« vidikov, da bo nekoliko bolj jasno, v kakšnih okvirih se gibljemo. Stepančič vsaki kitici nameni eno dvostransko ilustracijo in na koncu ustvari še eno dodatno, ki deluje kot nekakšen likovni odpev oziroma pripev in lahko pomeni tudi neke vrste prehod iz nekoč v danes. Ilustrator je knjigo tudi sam oblikoval, pri čemer ni seveda ničesar prepustil naključju; tu sta vezna lista dekorativno poslikana z viticami, lističi in grozdi, Prešeren s peresom v roki na notranji naslovnici, skrbno izbrana pisava in rumenkast oziroma drap papir oziroma podlaga, ki daje pridih starinskosti. Knjigo sklepata navedba oseb iz slovenske zgodovine, ki nastopajo na ilustracijah, in nekaj besed o Zdravljici; prvo od naštetega pa je tudi del izvirnega koncepta Damijana Stepančiča. Duha besedila je namreč ujel v podobe pomembnih, bolj in manj znanih oziroma zapomnjenih oseb iz naše zgodovine, ki utelešajo pokončnega, pogumnega, svobodnega in kreativnega duha. Na ilustracijah, na katerih lahko opazimo različne »elemente« slovenske zgodovine in kulture (npr. vaško situlo, Groharjevega sejalca …), bomo torej našli tudi znane obraze: Primoža Trubarja, Edvarda Rusjana, Janeza Poldo, Jožeta Plečnika, Hermana Potočnika Noordunga, Srečka Kosovela, Kristino Brenkovo, Ido Kravanja, Friderika Ireneja Barago, Rudolfa Cvetka, Rudolfa Maistra, Janeza Vajkarda Valvasorja, Almo Karlin in barona Žiga Herbersteina. Ilustracije nam navsezadnje tako lahko služijo celo kot poligon za kviz kdo je kdo! Slikanica je s svojim domišljenim konceptom in prijemom bržkone še bolj kot mladim namenjena starejšim, s čimer postane še ena knjiga, ob kateri bi morali knjižničarji in knjigarnarji nujno vzeti v obzir nove postavitvene smernice.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Moja domovina?

    Muanis Sinanović

    Ni dolgo tega, kar sta bili na spletnem portalu AirBeletrina v razmaku nekaj mesecev objavljeni kolumni Mance G. Renko z naslovom »Ne dam svoje domovine« … →

  • Cankar, kdo bo tebe ljubil?

    Iztok Sitar

    O štirih stripih (p)o Cankarju, ki so izšli ob stoti obletnici avtorjeve smrti.

  • Več avtorjev in ilustratorjev, izbor Barbara Hanuš: Kakšna dobra knjiga!/Kakva dobra knjiga! 

    Gaja Kos

    Kakšna dobra knjiga! je dvojezičen projekt, v prvi vrsti verjetno namenjen temu, da bi srbski otroci in slovenski otroci, živeči v Srbiji, spoznali dobre slovenske avtorje in ilustratorje. Ne nazadnje … →

Izdelava: Pika vejica