Fabula in mit

Festival Fabula – Fokus: mitologija. Ljubljana: Trubarjeva hiša literature, 28. 2., 1. 3. in 6. 3. 2013.

Žiga Rus

V začetku je bil Festival. Večini se je to zdela dobra ideja. A Festival je bilo treba z nečim napolniti; zdelo se je, da bi bili najboljša rešitev za to pogovori. Še vedno pa ni bilo jasno, o čem naj bi ti pogovori tekli; treba jih je bilo napolniti s temo. In nastala je tema o mitologiji.

V zgornjem kvazimitu je morda zrno resnice. Gre za preprosto dejstvo, da večina pogovorov ne nastane tako, da si nekdo nekega dne reče: »Tole vprašanje me pa res zanima!«, nato pa po premisleku pride do zaključka, da bi si najlaže, najbolje in najbolj družbeno koristno odgovoril, če bi organiziral pogovor o tej fascinantni temi. Stvar je ravno obratna: pogovor je ustaljena forma, ki jo v tem okviru pričakujemo, izbrano vprašanje oziroma šopek vprašanj pa mu šele sledi, kot masa, ki jo vlijemo v model. Ker je lepo, da ima festival tak ali drugačen fokus, je dobro, če vse pogovore obvladuje nek vrhovni zbirni pojem: ta mora biti dovolj širok/mnogopomenski, pa tudi blagoglasen. Na temo »stol« je težko organizirati vrsto debat, in če ne drugega, se sliši malo smešno.

Po principu the medium is the message takšne forme krojijo refleksijo. Ker iz takšne ali drugačne forme ne moremo nikoli pobegniti, ni s tem nič narobe, dokler se seveda zavedamo prav tega, da je poleg takšne forme možna tudi kakšna drugačna. Kadar forme premišljevanja niso več premišljevane, pa lahko postanejo okostenele: ko pogovor postane sam svoj cilj, brez ideje, kam naj bi vodil, se zna zgoditi, da nas ne bo pripeljal prav daleč.[1]

Preden bo kateri internetni bralec po preletu zgornjih vrstic rokohitrsko sklenil, da je tole kritika letošnje Fabule, naj hitro povem, da je bil izplen Fabulinih pogovorov o mitologiji v THL-ju pravzaprav precej dober.

Pogovori so lepo razkrili ne le večpomenskost, ampak kar množico bolj ali manj ločenih pomenov, ki se drenjajo pod istim dežnikom. Na pogovoru o mitologiji in politiki je doktor Nicolai Jeffs pomen mita razdelil na pred-postmoderno pojmovanje, s katerim mislimo predvsem na različne kozmologije, in na postmoderno pojmovanje, ki po Barthesu pravi, da je mit tista pripoved, ki zgodovinsko spreminja v naravno. A v katero kategorijo potem spada mit o literarnih zvezdah, o katerem sta govorila Andrej Blatnik in Gašper Troha? »Mit« o odmaknjencu Sallingerju ali vročekrvnem Hemingwayu je konec koncev precej banalna stvar, trač, ki se prav zaradi svoje spektakularnosti le še napihuje in ne prenese razumne preverbe. (Morda bi lahko skupno točko iskali v tem, da miti o pisateljih le-te v kolektivnih predstavah vedno predstavljajo kot neke vrste posebneže, s tem pa naturalizirajo domnevo o pisanju kot taki ali drugačni obsedenosti.)

Obenem si definicije, ki so jih proizvedli različni pogovori, niso bile enotne niti v tem, ali je mit v kakšnem smislu resničen. Miti o literarnih zvezdah lahko temeljijo na resničnih zgodbah, a so praviloma prenapihnjeni; urbani miti so pogosto neresnični; mitologija mesta je po navadi bolj bleščava kot njegova predmestja. Po drugi strani razpravljalci o politiki niti niso postavljali kakšnih hudih ločnic med mitologijo in ideologijo, ki ima v individualnem in družbenem življenju še kako veliko vlogo.

Tisto definicijsko dno, glede katerega bi se morda strinjali vsi razpravljalci, je prav povezanost mita z zgodbo, fabulo. Naj gre za zgodbo o tem, da je Sallinger streljal na vsiljivce na svojem posestvu ali za pripoved o slovenski osamosvojitvi, mitološka ideja vedno vznika iz še tako majhnega drobca, ki je v osnovi zgodben: gre za konkretnost, ki se predstavlja kot reprezentativni drobec celote, ki vzpostavlja določeno vez med vzroki in posledicami in to vez ponuja kot aksiomatsko.

Pravzaprav pa se pogovori povečini svoje izhodiščne teme niso zares držali kot pijanci plota, temveč so svobodno zavijugali vsak v svojo smer. Stvar se je izšla precej pozitivno, vsak pogovor je ponudil marsikaj:

  • iz pogovora o mitu literarnih zvezd smo odnesli spoznanje, da se pozornost čedalje bolj seli s teksta na avtorja; da pri tem ne gre za to, da bi nas zanimala mnenja avtorja-intelektualca, temveč predvsem »bleščeči se drobci biografij«; da je literarni zvezdnik pogosto nekdo, ki mu prisojajo pomembnost tisti, ki njegovih knjig ne berejo; da literarno zvezdo ustvarijo predvsem mediji, kar pa Arturju Šternu ni pomagalo; da na polju zvezdništva obstajajo »tržne niše individualnosti«
  • iz pogovora o mitologiji mest smo odnesli mnogo dejstev in zgodb o kavi; ugotovitev, da je želja vsakega provincialca, da bi tudi bil videti kot provincialec; da ima vsaka Ljubljana svoj Dunaj in vsak Dunaj svoj Pariz; premislek o kavarnah in gostilnah kot prostorih oblikovanja javnosti; misel, da še danes na predsedniških volitvah zmaga tisti, ki volivce nagovarja s pločnika; ter neposreden prikaz, kako je zgodovina večni boj za pravo interpretacijo
  • na pogovoru o mitologiji in politiki smo ugotovili, da imajo miti realne, pa ne nujno dobre učinke; da mitološka zgodba slovenske osamosvojitve ni brez hude »postranske škode«; da je nacionalizem po Michniku poslednji stadij komunizma; opazili smo, da se je nekdanja Titova preimenovala v Slovensko; da je lahko cesar nag, pa mu to ne škodi, dokler tega nihče ne pove na glas; razgalili smo ekonomijo; na koncu pa smo mitom priznali tudi emancipatoričen potencial
  • na pogovoru o urbanih legendah smo premislili sam izraz »urbana legenda« in ugotovili, da je bolj ustrezna »sodobna povedka«; predstavili nekaj njenih ključnih lastnosti; našteli nekaj njenih funkcij, na primer humorno in vzgojno; ugotovili, da se od povedke do povedke spreminjajo posamični detajli, teme pa se rade ponavljajo; da se povedke razlikujejo glede na pripovedovalce, njihov spol, poklic in tako dalje; da je pogosto prav tako kot povedka poveden tudi komentar, ki ji sledi; da povedke pogosto govorijo o Drugem in tako poskrbijo za identifikacijo skupine

Za kvaliteto pogovorov je poskrbela močna zasedba gostov, pa tudi spretnost izpraševalk. Na prvi in zadnji debati je nekoliko preveč v ospredje silila želja, da bi dejansko slišali kak literarni trač ali kakšen urbani mit, prava vrednost pogovorov pa je bila v resnici v tem, da so se uspeli dvigniti nad nivo golega hlastanja za zgodbami – kar tako ali tako vsi počnemo že v svojem vsakdanu – in o tem fenomenu premišljevali, namesto da bi se mu zgolj vdajali.

Igor Grdina, Manca G. Renko, Božidar Jezernik (foto: Matej Pušnik)

Igor Grdina, Manca G. Renko, Božidar Jezernik (foto: Matej Pušnik)

Ambrož Kvartič, Carmen L. Oven (foto: Matej Pušnik)

Ambrož Kvartič, Carmen L. Oven (foto: Matej Pušnik)


1 ^ 1 Včasih se že kar pozabi, kaj o formi sporoča njeno ime: precej je na primer okroglih miz, ki niso ravno okrogle, lani pa se je povsem običajen pogovor na Slovenskem tednu glasbe razglašal za »javno tribuno«.

O avtorju. Žiga Rus se ukvarja z literarno kritiko, lekturo in občasnim sodelovanjem v žirijah. Je predstavnik t. i. »skope« šole pisanja osebnih predstavitev.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Moraš biti neke vrste norec, da vztrajaš pri življenju pisatelja«

    Aljaž Krivec

    Festival Fabula se bo tokrat od 27. februarja do 9. marca 2013 v Ljubljani odvijal že deseto leto zapored. Programa festivala, ki o sebi govori … →

  • Humor in gospodarska kriza

    Pavla Hvalič

    Že na simpoziju o žanrski literaturi je bilo pred mesecem dni v Trubarjevi hiši literature govora o trilogiji Petdesetih odtenkov sive in če je za … →

  • Slavnostni zaključek festivala Fabula

    Julija Potrč

    Za konec ponovne uspešne izvedbe festivala Fabula, ki sta ga letos kronala obisk škotske literarne zvezde Irvina Welsha in njegov nastop pred nabito polnim Klubom … →

Izdelava: Pika vejica