Družinska tragedija na Divjem vzhodu

Olja Savičević Ivančević, Adijo, kavboj. Prevod in spremna beseda: Muanis Sinanović. Maribor: Založba Litera, 2018 (zbirka Babilon).

Nika Mušič

Adijo, kavboj, romaneskni prvenec hrvaške pesnice in pisateljice Olje Savičević Ivančević, premakne Divji zahod proti Vzhodu, v nekakšno dalmatinsko »usrano predmestje«, kot ga označi (fiktivni) legendarni kavboj iz ameriških vesternov. Ne zato, ker bi bilo »jebeno ceneje«, kar sicer za pogoje snemanja žanra v tem delu sveta ugotavlja kavbojev filmski agent in koproducent, še manj za potrebe kakšnega t. i. rdečega vesterna ali osterna. Žanra se namreč Savičević tudi tematsko dotika precej v drugem planu, se z njim igra, njegove konvencije pa so prisotne bolj na zgodbeni ravni, saj kot narativno ogrodje služijo le v krajšem delu romana. Bežno se spomnimo lanskoletnega filma Vestern, prav tako postavljenega v Vzhodno Evropo, v zakotno bolgarsko vas: slednji paralelo z vesterni gradi predvsem prek glavnega junaka, nemškega prišleka Meinharda, ki v povsem kavbojski maniri postopa naokrog in se na negodovanje svojih robatih nemških sodelavcev spoprijateljuje z vaščani, kar izrisuje (potencialne) konflikte, ki pa film navsezadnje vzpostavljajo kot – subtilno napeto dramo. Podobno se tudi v romanu vezi z vesternom spletajo prek glavne junakinje Rjaste, ki se vrne v domače predmestje, da bi razkrila okoliščine nerazjasnjene smrti svojega brata Danijela. Kljub njenemu navdušenju nad kavboji in njihovo etiko, ki ga je delila s pokojnima bratom in očetom, ter vsem besedilnim referencam na vesterne so tisto, kar je dejansko v ospredju romana, posledice družinske tragedije.

Za Danijelov skok pod vlak pri osemnajstih letih izvemo postopoma, Rjasta se kot prvoosebna pripovedovalka v prvem delu romana o tem eksplicitno izreče relativno pozno. A čeprav se smrt počasi pritihotapi iz raznih delčkov besedila, je vseprisotna od samega začetka, kot motiv pa potresena po celotnem romanu; bodisi v spominjanju obdobja bratove smrti, v rednem pešačenju z materjo ob prašni magistrali do pokopališča, pri katerem Rjasta po prihodu domov zamenja sestro, bodisi v spominjanju prababičine smrti, v sanjanju očetovih azbestnih pljuč, v omembi vojne ali na starem posnetku mrtvega jelena v morju. V pripovedi Rjaste se neskončna količina spominov (nekolikokrat tudi v obliki zapisa ali videoposnetka), tako rekoč preteklost, tesno prepleta s tistim dogajalnim časom, v katerem Rjasta skuša odkriti bratova pisma, za katera meni, da bi morda lahko razložila njegovo odločitev za samomor. Gre namreč za to, da »preteklost nikoli ni končana stvar«, spomin pa je »sedanjost vseh zapomnjenih dogodkov. Kaseta se prevrtava naprej–nazaj. Fw-stop-rew-stop-rec-play-stop, ustavlja se na pomembnih krajih, nekatere slike trepetajo motno zamrznjene v trajni pavzi, nejasne. Spomin pa je tudi montažer saboter v zadnji sobi, ki reže in lepi, prikraja do samega konca ali vsaj do Alzheimerja.« Takšna je pravzaprav sama tehnika prvega dela romana, naslovljenega Eastern – spominjanje je njegov pripovedni princip. Pripoved mojstrsko prehaja med fragmenti oziroma drobci spomina (lahko že od odstavka do odstavka), jih reže in lepi, včasih katerega dobesedno ponovi, a med njimi prehaja povsem organsko in jih brez šivov poveže v sicer razpršeno, vendar koherentno podobo, ki odseva razpadli svet protagonistke.

Spominjanje in retrospektivnost, ki jo le-to prinaša, nikakor ne hodita navzkriž s pripovedno nitjo, temveč jo formalno celo podpirata. Rjastino detektivsko razkrivanje dogodkov okrog bratove smrti in obenem tudi naše razbiranje Danijelovih značajskih potez in odnosov z drugimi liki, ki so v romanu živo izrisani (nekateri pa tudi zelo originalni, svojevrstni – recimo lik Marije Čarije), je navsezadnje analitično, hkrati pa takšna pripoved ustvarja precej napetosti; vseskozi nas zanima, kakšen dodaten vpogled bodo prinesli Rjastini spomini in kaj bo novega odkrila sama. Podobno razkrivanje in suspenz sta značilna tudi za avtoričin drugi roman Pjevač u noći, ki je na Hrvaškem izšel leta 2016, šest let po prvencu, in ki spomin obravnava z nove perspektive, saj ga bolj in bolj onemogoča razpadajoča zavest protagonistke Naranče. Način, na katerega avtorica preskakuje med različnimi dogajalnimi časi, a po drugi strani precizno gradi podobo dogajalnega kraja, je tako inherenten obema romanoma. Naj gre za upečatljivo Staro Naselje iz Adijo, kavboj, zaznamovano s tranzicijo, homofobijo, onesnaženim pristanom, magistralo in železniško progo, ki otroke iz Naselja ločuje od t. i. progašev, s katerimi se igrajo kavbojce in indijance, ali pa za Ulico Dinka Šimunovića v socialističnem Splitu 3 in povojno opustošeno bosansko vas Tulumbe z zapuščeno krvavo rdečo šolo iz Pjevača u noći, Olja Savičević z vrhunskim pesniškim izrazom podrobno naslika slikovito podobo teh krajev, tudi s citatno uporabo ali opisom grafitov, ki s svojo sporočilnostjo resonirajo med poetičnim in konkretnim. Nič čudnega, da se je citat iz Pjevača u noći naknadno znašel na dejanskem betonu Ulice Dinka Šimunovića v obliki – grafita.

Poleg gostega jezika, ponekod prav aforističnega, je poigravanje z žanrom oziroma različnimi žanri (v Pjevaču u noći je to na primer vse od ljubezenskega, pisemskega romana do detektivskega romana in drugih) tako še eno od številnih stilističnih sredstev, ki bogatijo oba romana. V Adijo, kavboj tovrstna igra namreč omogoči tudi obstoj humornih tonov, še bolj konkretno pa v drugem delu z naslovom Western vzpostavi celotno novo perspektivo; prvoosebno pripoved Rjaste zamenjajo nekakšni kratki filmski prizori, ki kot s kamero izmenjaje sledijo igralcu iz ameriških vesternov in njegovemu agentu, nori Mariji Čariji, sorodnici progašev, ter mlademu Anđelu, ki se je iz Amerike vrnil v Staro Naselje in s katerim se bežno zaplete Rjasta. Vsi so napoteni na prizorišče snemanja vesterna, v prerijo ob Naselju, kjer se ima – ironično – zgoditi pravi strelski obračun. In če je ravno takšen obračun tisto, kar gledalec vseskozi naivno pričakuje, a ga na koncu ne dobi v nemškem Vesternu (pest, namerjena v Meinhardov obraz na vaški veselici, pač ne more šteti), pa v Adijo, kavboj ti stranski liki povsem slučajno oziroma nenamerno obračunajo s problemom, nakazanim ob koncu prvega dela romana, pri čemer so vloge kavbojev in indijancev oziroma, bolje rečeno, pravičnežev in zlobnežev povsem obrnjene.

Čeprav ta problem dejansko zadeva Rjasto, ona ni prisotna, ona je »tu končala«, pravi, in v tistem trenutku z vlakom odhaja iz Starega Naselja. Vendar pa mora Rjasta sama zase obračunati z najpomembnejšim – s smrtjo samo. Verjetno prav s tem namenom avtorica v epilogu romana vzpostavi dialog med Rjasto in njeno sopotnico na vlaku, t. i. gospo Ničlo, pisateljico. A ne glede na zgodbeno utemeljenost je epilog zaradi razlagalnosti in povzemanja, ki tiči v Rjastinih eksplicitnih odgovorih na Ničlina vprašanja, precej v nasprotju s subtilnostjo (in tudi skrivnostnostjo) celotnega romana. Razdelan komentar je odveč; odprtost, s katero bi Rjasta odjahala v sončni zahod, na koncu umanjka. Prav to je po mojem mnenju največja pomanjkljivost romana, ki na izviren način prikaže zaznamovanost vsakdanjika v dalmatinskem predmestju, v središče katerega polaga družinsko tragedijo, in ki še posebej navduši s pretanjenim pesniškim jezikom. Da ta nagrajeni roman končno lahko beremo tudi v slovenščini, pa bi se lahko veselili le v primeru, če bi bilo manjše število napak v slovenski izdaji.

O avtorju. Nika Mušič (1990) je magistrica primerjalne književnosti in diplomirana slovenistka ter potapljačica. Na kopnem na razne načine sodeluje s KUD Sodobnost International, LUD Literatura in založbo Goga, pod gladino pa se navdušuje nad mehkužci.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sprehodi po labirintih spomina

    Domen Slovinič

    Ne glede na to je roman Vse moje Amerike doslej najboljše delo Štefana Kardoša. Nedvomno je v knjigi veliko avtobiografskih referenc, zgodovinski izseki so napisani prepričljivo, zatorej bo knjiga nedvomno zanimiva že z vidika slovenskega priseljevanja na začetku dvajsetega stoletja.

  • Kaj bi naredili, če bi se nekega dne prebudili kot hrošč?

    Miša Gams

    O romanu, ki razgalja družbene mehanizme in opozarja, da se za avtoritativnimi vzvodi nahaja en velik Nič, okrog njega pa spektakel, ki je sam sebi namen.

  • Tonja Jelen: Pobalinka

    Zarja Vršič

    Prvenec Tonje Jelen, pesnice mlajše generacije, sem, skladno z naslovom, brala kot poglavja iz nekakšnega osebnega dnevnika pobalinke. Ki pa je pobalinka samo na začetku, v malo bolj otroško … →