Drobeče se arhitekture človeške notranjosti

Shirley Jackson, Loterija. Prevod: Tadeja Spruk. Ljubljana: LUD Literatura, 2018 (zbirka Stopinje)

Silvija Žnidar

Ameriško pisateljico Shirley Jackson (1916-1965) oziroma njeno prozo literarna teorija pogosto kategorizira z označbo »ameriška gotika«. Gre za žanr, ki je na ameriških tleh kmalu po evropski formaciji gotskega romana (gothic novel) vzklil s Charlesom Brockdenom Brownom, se razširil preko Washingtona Irvinga, Edgarja Allana Poeja in Nathaniela Hawthorna, zaznamoval južnjaško gotiko (southern gothic) (William Faulkner, Flannery O’Connor, Carson McCullers) in se preko avtorjev kot so Truman Capote, Cormac McCarthy, Toni Morrison in Stephen King razvijal vse do danes. Pri omenjenih piscih se v romaneskno tkivo vpletajo teme, motivi in podobe potlačenih nezavednih vsebin, groze, čudaštev, grotesknosti, nadnaravnih fenomenov, iracionalnih nagibov itd. Protagonisti se za razliko od evropskih »predhodnikov«, ki so po večini naseljevali gradove in samostane, premaknejo v hiše oziroma stanovanjske objekte predmestij, urbanih naselij in ruralnih pokrajin. Teksti Shirley Jackson, ki so še posebej vezani na objekt hiše in njeno pomensko polje, so ponekod subsumirani pod »podžanrski« imenovalec »predmestna gotika« (suburban gothic).

Naslovna zgodba Loterija je ob izidu leta 1948 zaradi svoje šokantne in zlovešče vsebine trčila ob ogorčenje bralske publike, ki je svojo jezo usmerjala proti uredništvu revije The New Yorker, ki je zgodbo objavilo, ter sami avtorici. Nasprotno s tem so kritiki tekst pozdravili s hvalo. Kot piše prevajalka Tadeja Spruk je »leta 1949 še v živi resonanci tega uspeha izšla kratkoprozna zbirka Loterija in druge zgodbe«. Knjiga zajema petindvajset zgodb, ki jih zaključi epilog s citatom iz škotske ljudske balade James Harris, Demonski ljubimec, katere junak se kot zlohotni skušnjavec ali neke vrste sodobna mefistovska prikazen udejanji znotraj več zgodb in s tem daje celoti dodatne konotacijske dimenzije ter interpretativne opcije. Čeprav se prezenca ameriške gotike najjasneje (predvsem zaradi očitnejše vpeljave atmosfere nadnaravnega) razodeva v njenih poznejših romanesknih delih, kot sta na primer V hiši na hribu straši (1959) ter Od nekdaj smo živeli v gradu (1962), pa Loteriji ne manjka tiho prežeče in plazeče se srhljivosti ter nedomačnosti znotraj domačega.

Z nekaj izjemami se večina zgodb Loterije središči okoli ženskih protagonistk in njihovih notranjih, počasi ali hitro drobečih se »mentalnih arhitektur«, ki so ponavadi na takšen ali drugačen način zvezane z »zunanjimi« konstrukcijami, sobami, stavbami, hišami itd. Mnoge izmed njih so gospodinje, žene in matere, le redke imajo zaposlitev, ki pa je ponavadi neizpolnjujoča. Jackson v zgodbah kot so na primer Kolokvij, Elizabeth, Seveda in Moški v svojih kvedrastih škornjih tekstualizira po eni strani globoko zakoreninjenost norm patriarhalne družbe v zavest protagonistk (»»Menim, da mora za uspešen zakon poskrbeti žena«, je rekla gospa Hart.«), po drugi strani pa žensko nelagodje v senci moške dominance in odpor do tega (»Domišlja si, da ga občudujem, je pomislila, moški je in podredil si me je.«). Elizabeth nazorno prikaže bizarno rivalstvo med ženskami, ki ga deloma pogojuje indoktrinacija v družbeni sistem, kjer je moški gonilna in vodilna sila. Če je protagonistka Elizabeth morda najprej potihoma zamerila pogosto pokroviteljskemu delodajalcu in najverjetneje tudi ljubimcu Robbieju, ji prihod nove in mlajše delavke (s katero želi Robbie iz »dekorativnih nagibov« nadomestiti starejšo) vzbudi občutek zaničevanja, ki vodi do banalne degradacije in odstranitve svoje tekmice (»Pogledala bo, ali je to, kar sem rekla o njenem videzu, res /…/. Morala bi ji reči, da je rekel, da je debela prasica in da grše babe še ni videl, morda bi nasedla celo temu.«).

Anksiozni izbruhi ali iracionalni momenti – se pravi deviacije od »običajnega« vedenja – se nemalokrat porajajo iz zavesti protagonistk, ki pod mirno fasado skrivajo vrelišče potlačenih, zatiranih vsebin. Do procesa decentralizacije in pretresa teh subjektov pride ponavadi znotraj konfliktov oziroma kolizij med posamezniki, ki so lahko posledica rasnih, razrednih, spolnih in drugih predsodkov (Cvetlični vrt tako na primer upodablja skupnost, v katere temelju tlijo rasistični predsodki, zaradi katerih tudi izolirajo iz mesta priseljeno mati samohranilko, ki je zaposlila temnopoltega moškega). Negotovost in strah lahko nastopita tudi trenutkih (radikalne) spremembe ali zaradi občutka ogroženosti, nepripadnosti. V zgodbi Steber soli doživlja Margaret ponavljajoče se epizode potujitve, kar privede do notranjega razkroja, ki se sinhrono odraža v razpadanju stvari in mesta New York. Mentalni kaos in vdor nepoznanega, tujega (das Unheimliche) prav tako onemogočita razločevanje med realnostjo in fantazmagorijo; protagonistkin nemir generira izkrivljeno predstavo sveta, ki blokira njeno lastno dejavnost. V podoben kontekst bi lahko umestili tekst Demonski ljubimec, kjer spremljamo ženski lik, ki iz vznemirjenega pričakovanja poroke postopoma polzi v nočno moro, ko se njen zaročenec James Harris ne prikaže. Način njenega mestoma paranoičnega operiranja in interakcije z drugimi osebami na več mestih postavljajo pod vprašaj dejanski obstoj zaročenca, ki se zdi kot fantom, oblikovan iz protagonistkine želje in nuje. Zgodba Zob se prav tako poigrava z drsenjem med snom, imaginacijo in dejanskostjo, kar je deloma pogojeno z zaužitjem kodeina, se pravi opijata.

Zob je tudi zgleden primer tega, kako Shirley Jackson v skorajda minimalistični maniri in z rabo posameznih, včasih na videz ne preveč pomembnih ali izstopajočih prispodob, motivov ali intertekstualnih referenc strukturira pomensko razslojevanje fabule. Boleč zob žene iz majhnega mesta tako na primer reprezentira ujetost v zakon, njena blodnjava, »polzavestna« pot v New York, posledična ekstrakcija zoba ter vpadi fantomskega Jima Harrisa, ki jo spremlja kot pojava, udejanjena iz romantičnega viharništva, pa kažejo na pobeg iz utesnjenega družinskega življenja v kaotično neznano. Metaforičen naboj ima tudi cvetlični vrt iz istoimenske zgodbe, ki se razcveta in bohoti pod rokami temnopoltega delavca ter umira ob vdoru sovraštva krajanov, kot rajski vrt, ki ga je oskrunila strupena kača. Pogosta je tudi raba motiva dvojnika, s katerim tekst napeljuje k tesnobnemu približevanju, menjavi ali poenotenju dveh entitet, kar je na primer razvidno iz zgodb Po maminem receptu, Božja sodba in Lutka. Besedilni vstavki med različnimi razdelki zbirke, vzeti iz knjige Saducismus Triumphatus Josepha Glanvilla, nekakšne britanske verzije zloglasnega nemškega Kladiva čarovnic (Malleus Maleficarum), priklicujejo duh čarovništva ter s tem usmerjajo bralčevo pozornost na zastrte in neumorne iracionalne sile, nevidne roke temačnega ustroja, ki mimo njegove zavestne pozornosti vodijo posameznika v in skozi nestabilno podtalje »normalnosti«. Zatirani, temačni fluidni tokovi človeškega se zajedajo v stanovanjske objekte, hiše in sobe ter se izenačujejo z dinamiko protagonistkine ali protagonistove notranjosti. V tem oziru – in z integriranjem čarovniških konotacij – se Shirley Jacskon približa pisavi Nathaniela Hawthorna oziroma njegovemu delu Hiša sedmerih zatrepov, podobnost med njima pa se kaže tudi v počasi naraščajočem suspenzu pripovedi, ki bolj kot na senzaciji temelji na izrisu psiholoških profilov.

Čeprav se v literarni stroki pogosto izpostavlja izjemna dovzetnost Shirley Jackson za psihološko naracijo, ki žonglira s pojmi dobrega in zlega, pa ne gre zanemariti tudi njenih družbeno-kritičnih nastavkov. Zelo dober primer tega je ravno naslovna zgodba Loterija, ki najprej v lahkotnem, skorajda vedrem tonu popiše očitno zelo odmeven dogodek loterije, pri kateri sodelujejo vse družine znotraj neke nedoločene vasi. Delovanje te vasi in vaščanov, njihovi rituali, medsebojni odnosi in ureditve nakazujejo na skorajda primitivno rodovno skupnost pod patriarhalnim zakonom. Bralcu do konca ni dano izvedeti, kaj je »dobitek« loterije, zdi se le, da žrebanje vsi nestrpno pričakujejo. Izid je nepričakovan, šokira, razlije črne tone čez celotno pripoved. Seveda lahko beremo Loterijo skozi različne prizme, sam dogodek lahko razlagamo kot ritualno očiščenje neke skupnosti z izborom in žrtvovanjem grešnega kozla. Lahko jo preprosto interpretiramo kot odsev nesmiselnega nasilja, krutosti in nečloveškosti v družbi in tako dalje. Peter Kosenko pa v eni izmed bolj zanimivih obravnav avtoričinega dela predpostavlja, da je Loterija v svojem bistvu prikaz delovanja ideoloških mehanizmov kapitalistične družbe in iluzije demokracije. Trije najbolj vplivni člani skupnosti (upravnik premogovnika, poštni nadzornik in lastnik špecerije) so tudi tisti, ki upravljajo, organizirajo vsako leto ponavljajočo se loterijo, ter s tem producirajo in reproducirajo hierarhijo, ki spodbuja razredne in spolne delitve. Represivna oblast podpihuje zaslepljenost ljudstva, ki verjamejo v arbitrarnost loterije ter usmerjajo svoje nezadovoljstvo – namesto proti sistemu – k žrtvi. Verjetno ni naključje, da je ravno ta ženskega spola in njeni ugovori so skorajda neslišni.

S takšno tematsko podlago je Shirley Jackson tlakovala pot svojim poznejšim romanom. Če so protagonistke iz zbirke Loterija in druge zgodbe v veliki meri neuspešne v svojih preizkušnjah in prizadevanjih ali so okovane v družinsko, od moža določeno življenje, pa romana V hiši na hribu straši ter Vselej smo živeli v gradu demonstrirata poskus preboja; v kolikor je ta uspešen, je odvisno od posamezne presoje, gre pa vseeno za polemizacijo ideologije domestifikacije žensk ter (predvsem pri Vselej smo živeli v gradu) za zlom patriarhalno formirane družine.

Tako slogovno in vsebinsko gledano je pisava Shirley Jackson v zgodnejših delih kot je Loterija že izdelana in prepoznavna. Njeno vrednost najdemo v izčiščenosti in neobremenjenosti, v integraciji zunanjega in notranjega, postopnem in premišljenem razgrinjanju napetosti, rabi ponovitev in prispodob, nesentimentalni in včasih humorni distanci do narativnih likov in dogodkov, ki ji kljub temu uspe prebiti površino in pronicljivo zajeti težko upovedljivo dinamiko zavesti in podzavesti. Njena »gotika« morda ni kričeče krvava in senzacionalna, vendar ni zato nič manj srhljiva. Odstiranje tančic iz zakrinkanih patoloških pojavov človeka sodobne družbe, ki so pogosto sami na sebi groteskni, zna biti še kako nelagodno in skeleče. Z Loterijo in drugimi zgodbami smo dobili prvi prevod Shirley Jackson v slovenski jezik, kar je zagotovo dobra pridobitev. Ne le za ljubitelje grozljivega in nadnaravnega, temveč za vse, ki želijo skozi eksplozije in razkroje človeške psihe uzreti temeljno nestabilnost in tesnobnost sodobnega sveta. Kajti (če zaključimo z besedami Shirley Jackson): »Norost je bolj zapletena, kot si mislite«.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Umazani magični realizem

    Muanis Sinanović

    Če se vam je zdelo, da ste morda razumeli magični realizem, da ste njegove igre prebrali in lahko brezskrbno uživate v njih, če mislite, skratka, da ste ga udomačili, je zelo verjetno, da vas bo kratkoprozna zbirka Silvine Ocampo, Gostje, vrgla iz tira.

  • Telo ni Stradivarijeva violina

    Tanja Petrič

    Monique Schwitter je pozorna in senzibilna opazovalka, ki pa se poskuša čustveno čim bolj izvzeti iz zgodb, zato ne moralizira in ne sodi. Njene zgodbe preveva premišljena hladnost, ki se kaže v skorajda doslednem surovo-lakoničnem tonu, začinjenem s kančkom črnega humorja na meji z absurdom.

  • Zvenenje v glavi

    Jasna Lasja

    Če se roman o Uni tu in tam bere skozi zmehčane metaforične primesi, zaradi katerih se zazdi, kot da je pripoved malo nad tlemi, je Pod pritiskom grobo na tleh ali še nižje.