Dovratu v dobrih komadih

Simona Kopinšek, Anja Golob, Maja Vidmar, Marko Brdnik, Vitja Balžalorsky. Ljubljana: Klub Gromka, 19. 11. 2013. (Literatura v živo)

Maja Šučur

Muzičarja sta večer zagnala, kot se za kraj zvenečega imena edinole spodobi – gromko. Vitja Balžalorsky je divjal z efekti za električno kitaro in divjali smo mi z(a) njim, mladenič je proizvajal čudne čedne zvoke, ki jih navadno s kitaro niti ne povezujemo in bil v svojem izvajanju suvereno spontan. Marku Brdniku je z akordeonom za začetek pripadla vloga starejšega brata, bil je gladilec Vitjevih ostrih robov, narekoval je atmosfero in zapolnjeval prazna mesta v glasbenem intru tega obetavnega literarno-glasbenega večera, ki je silovito napovedoval pet močnih izvajalcev.

Tempo je s prvim branjem umirila od nastopajočih pesnic nemara najmanj znana Simona Kopinšek, sicer tudi pravljičarka, ki je prebirala pesmi iz rokopisa Lom glasu. Tudi v njih, kot že v pesniškem prvencu Antahkaran in drugi obrazi Lepote (2009), ostaja zvesta občutjem varne svobode v naravi in ubranosti z njo, enakomerno je njeno branje drselo skozi kozmične tunele, ki jih ustvarja s svojimi besedami, ko mirno nagovarja praznino in »razume, zakaj jo prekinjanje tišine boli«. Njena tiha, zbrana, ritmična interpretacija, pri kateri so do izraza nedvomno prišle njene performerske izkušnje, je, tako si predstavljam, zagotovo olajšala glasbeno slikanje njene zvočne pokrajine. Na akordeonu je vzel pobudo Marko Brdnik in s ponavljajočimi toni ter pozornimi prehodi v jakosti svojega igranja postavljal senčno nebo, po katerem so potem letele ptice Vitje Balžalorskega, ki so z vetrom loka na strunah kitare spuščale otožno, a vitalistično petje. Tako smo bili že precej v začetku večera priče najbolj dovršeni simbiozi glasbene in pesniške improvizacije, kot v dokaz, da tovrstni večeri niso samo naključen eksperiment, ampak najboljše od vseh možnih svetov.

Pesnica Maja Vidmar bržkone ne potrebuje daljše predstavitve, saj njenih šest preteklih zbirk in nemalo nagrad govori samih zase v prid enemu najbolj prečiščenih glasov generacije. Njen izbor je obsegal pesmi enostavnih naslovov – sledili smo celi vrsti živalskih postavljačev, siničkam, volkovom, polžem in labodom, pa potem preusmerili pozornost še na oblake, Pesem o oknu, Pesem o zadrgi in še je bilo takih, na videz preprostih, a večznačnih vsebin. Pesnica jih tudi s svojim malček nemirnim branjem ni omejevala, temveč sproščala (»moja sproščena tišina je napetost tvojega prisluškovanja«), kot da pripoveduje anekdote iz življenja tvojega ali mojega, da se potem vsak zase sprašujeva Kdo sem?, in z dvema besedama – poznam ljudi, ki bi v ta namen uporabili recimo izraz nepretenciozno – pove bistvo, alegorija brez privoščljivega pokroviteljstva izkušenejših, tako. Fanta sta v odgovor ubrala dinamičen in igriv impro, Vitja Balžalorsky je sunkovito dušil tone na kitari, medtem ko je Marko Brdnik pokazal, kako se zna igrati tudi s harmoniko, ne le na njo – akt, najbližji predstavi efektov na akordeonu, ki je bil bolj tolkalski šov in šponanje meha kot izvabljanje melodije. Dober špil, ki je, žal ali pač na srečo (?), odpiral več novih vprašanj, kot pa ponujal odgovor na poprej slišano besedo Maje Vidmar, od katere smo si, mimogrede, izposodili sestavljenko za poimenovanje tega večera.

Pred nami je bil še nastop Anje Golob, dramaturginje in odrske kritičarke, ki je že s prvencem V roki (2010) nič kaj sramežljivo pustila sledi na literarni sceni, osredotočila pa se je tokrat v največji meri na pravkar izšlo zbirko Vesa v zgibi, ki na gotove kritiške odzive še čaka. Tako njen pesniški izbor (mdr. Še, Žile žice, »Vous êtes grande!«, Svetloba prihaja od spodaj) kot njeno samozavestno interpretacijo je krasila neka usodna tišina (»Tišina je vse in tišina vse drugo.«), ki je zase zahtevala natančno pozornost poslušalcev in napovedovala nedvoumno pomembnost popolne skoncentriranosti, specifične napetosti izrečenih pomenov, dramatičnosti zvočnih povezav. Njeno branje s pohitevanjem pa potem ustavljanjem na ključnih mestih je namigovalo na to, da se bo zgodilo nekaj hudega. Ali milega. Najbrž hudega. Ko sta se na oder vrnila mojstra glasbenika, je bilo vse jasno. Njun pristop je bil močan in glasen, kot odraz vztrajnosti in vzdržljivosti, ki se kaže tudi v poeziji Anje Golob. Balžalorsky in Brdnik sta na vso moč tolkla vsak svojo, a isto, skupno stvar. Z donečimi, nizkimi toni in posebnimi efekti sta uspešno izvabljala atmosfero tiste glasbe, ki se dobro obnese, ko se levjesrčna borca pripravljata na vstop v boksarski ring. Tokrat je zmagala publika. V enem tistih večerov, ko se je moderatorka Petra Koršič upravičeno vprašala, če ni njeno sicer redko poseganje v pričujoč tok večera povsem neupravičen ostanek zgolj nekega koncepta na papirju, ker vse teče gladko že brez njenega dodatnega pogona.

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zapisana pesem je kalejdoskop

    Petra Koršič

    Letošnji oktobrski cikel poezije in glasbene improvizacije v Gromki ob petkih v okviru Literature v živo prinaša glasbo kot odgovor na branje poezije v živo. … →

  • Manj je lahko več

    Domen Slovinič

    V sklopu pesniško-glasbenih večerov v Gromki, ki jih kot del Literature v živo organizira LUD Literatura, smo lahko v dobrem tednu (dveh petkih) prisluhnili naboru … →

  • Mečevanje po pesniško: s fanfarami in rožo

    Tanja Petrič

    »Mnogi pesniki iz Marpurga danes potujejo na pesniške turnirje in si je že marsikdo med njimi prislužil zlato rožo, to je prvo nagrado v imenitnih … →

Izdelava: Pika vejica