Dolgčas na zlatem Dunaju

Miriam Drev, V pozlačenem mestu. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2012.

Julija Potrč

Tujina pogosto vabi z obljubo po boljšem življenju, ki se takšno zdi – če zaradi drugega ne – že zaradi svoje navidezne nedosegljivosti. Mlad slovenski par se v proznem prvencu Miriam Drev konec osemdesetih let prejšnjega stoletja odpravi iskat srečo na Dunaj, ki ju vabi s svojim umetnim bliščem. Luka dobi delo kot restavratorski pomočnik pri Poljaku Kolczynskem, ki najema poceni delovno silo z vzhoda za svoje podjetje za restavriranje, Ivana pa se iz etnologinje proti svoji volji prelevi v zdolgočaseno gospodinjo in mamo, naveličano vozičkanja po mestnih parkih, ki čaka, da se bo njen mož za konec tedna vrnil s terenskega dela.

Roman sledi prvim letom njunega bivanja na Dunaju, ko se v nekdaj trdno zvezo med Ivano in Lukom začnejo zarezovati razpoke, ki jo počasi, a neustavljivo načenjajo. Najprej je tu neuresničen obet materialnega blagostanja, ki je bil bržkone glavni razlog za selitev v avstrijsko prestolnico. Kljub temu, da Luka dela od jutra do večera tudi po šest dni na teden, družinica z enim dohodkom komaj shaja. Tako ostanejo materialne dobrine, po katerih podobno kot druge vzhodnoevropejke hrepeni Ivana, nedosegljive, poveča se le zavedanje o tem, česa vse si ne morejo privoščiti. Nadalje se Ivana odpove svoji karieri, krogu prijateljev in družini, da pride z Lukom na Dunaj, kjer dolge ure samevanja in intelektualna stagnacija še dodatno načneta njeno iluzijo o boljšem življenju. Pogosto se je prisiljena vprašati, ali je bila odločitev za selitev pravilna. Za glavni vir razdora med mladima zakoncema pa poskrbi nihče drug kot Lukov manipulativni šef Kolczynski, ki hoče imeti vse pod svojim nadzorom – od Lukovega bančnega računa do tega, kaj v prostem času počne Ivana. Iz čistega veselja do spletkarjenja Luki med vrsticami namiguje, da ga žena vara in ga celo poskuša seznaniti z drugimi, po njegovem mnenju zanj primernejšimi ženskami. Jasno postane, da bo v zvezi med zakoncema kmalu počilo.

Pozlata iz naslova ima dvojni pomen. Najprej je tu očitni pomen lažnega sijaja velemesta z obljubo boljšega življenja. Seveda pa se Luka s pozlato srečuje tudi poklicno, pri restavriranju slik in kipov iz cerkva Spodnje in Gornje Avstrije. Mojster obnavljanja starih predmetov, ki se po srečanju z njim svetijo kot novi, kljub vsem pridobljenim strokovnim veščinam ni sposoben zakrpati svoje zveze ali, kar je še huje, v njej sploh prepoznati razpok.

Roman Miriam Drev, ki smo jo doslej poznali predvsem kot prevajalko in tudi pesnico, je stilistično spretno napisan: dolgi stavki s številnimi podredji ji ne delajo težav, za nameček svojo prozo tu in tam popestri s kakšno malodane pesniško primero. Vendar pa sicer zanimivi zgodbi manjkajo momenti, ki bi v nas vzbudili radovednost glede dogajanja v nadaljevanju pripovedi in nas gnali k branju vse do konca. Nenazadnje pa manjka tudi nekaj bistvenega, kar bi nas pretreslo ali nam dalo misliti; kar bi nas, skratka, spremljalo še dolgo zatem, ko smo že zaprli platnice romana.

O avtorju. Julija Potrč (1979) je prevajalka iz finskega in angleškega jezika. Prevedla je številne sodobne finske avtorje, in sicer prevaja prozo, poezijo ter otroška in mladinska dela. Iz angleščine je med drugim prevedla romana Jacka Kerouaca in Johna Bartha (soprevod). Leta 2010 je prejela priznanje za mlado prevajalko za prevod kratkoprozne … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nihanje samotnih teles

    Ana Lorger

    Amplituda je največji odmik nihajoče fizikalne količine od ravnovesne lege, je izmikajoča se, prehajajoča iz ene skrajnosti v drugo. Ta definicija je hkrati tudi dober opis romana Amplituda Nataše Sukič, izdanega leta 2020 pri Založbi Škuc.

  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

Izdelava: Pika vejica