Dogodek v mestu Bohane

Kevin Barry, Mesto Bohane. Prevod: Alenka Jovanovski. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2021 (zbirka Eho)

Martin Justin

V mestu Bohane se nekaj pripravlja. Na bregu reke se pojavi truplo. Ljudje šepetajo, širijo se govorice, strahovi in namigovanja. So bili Cusacki? Kaj pa govorice o vrnitvi »tetga Ganta«? Se želi po 25 letih končno maščevati Loganu aka Dougmu Tipu aka Albinotu in se povzpeti na čelo Noblese? Bo ta odstopil sam in pustil, da se za njegov položaj spopadejo Jenni, Fukjeni Burke in Volkič Stanners, trije krvoločni najstniki, ki med člani Noblese obljubljajo največ? Ampak ali ni tako, da dogajanje iz svoje postelje v vsakem primeru še vedno nadzira Pužika, Loganova 90-letna mama? Kaj pa, če Cusackom zdaj dejansko uspe zbrati vseh osem družin in bodo pospravili z Nobleso ter sami začeli voditi Pihngrad?

To so vprašanja, ki si jih zastavlja bohansko občestvo, del katerega postanemo tudi bralci_ke romana Mesto Bohane irskega pisatelja Kevina Barryja. Že na prvi strani nas pripovedovalec seznani s stanjem stvari: »Karkoli je že z nami narobe, prihaja sem s te reke. Brez dvoma: kužna gniloba v mestnem zraku je kužnost s te reke.« Nato pa smo pahnjeni neposredno v razburkano življenje tega kužnega mesta, skačemo od prizora do prizora, lika do lika in vmes poskušamo sestaviti podobo celote. Tako v nekem trenutku občudujoče spremljamo Logana, voditelja tako imenovane Noblese, tople, ki v senci uradne »Ablasti« upravlja pomemben del mesta, kako se v brezhibni dandyjevski opravi sprehaja po mestu. V naslednjem že z odobravanjem spremljamo njegova podanika Fukjenega in Volkiča, ki se pehata po močvirnatem Niču, ki obdaja mesto. Kmalu za tem pa nas pripovedovalec z distanco, značilno za z vsem sprijaznjenega staroselca, poduči: »Priljubljeni bohanski običaj je, da se družine s Severnih strmin čelno butajo z družinami iz Stranpotja. Logan je imel čez Stranpotje, bil je Stranpotar od glave do pete, in njegov režim v mestu je bil tistega leta najbrutalnejši. Tu pa so bili še Cusacki, ki so svojo moč in življenje trenirali tam po Strminah.« 

Poleg splošnega vzdušja tihega pričakovanja Dogodka – tako imenovanje krvave osvete, ko se družine s Stranpotja in Strmin »butnejo« med sabo – pa roman že od začetka bistveno zaznamuje tudi jezik. Spisan je namreč v izrazitem narečju, ki je v izvirniku, kot v »Pojasnilu« zapiše prevajalka Alenka Jovanovski, oblikovan po govorici delavskega razreda iz irskih mest Corka in Limericka – slovenski prevod pa prevzema predvsem »govor celjskega delavskega predela Gaberje« in sociolekt »Celjske kotline ter savinjske regije na splošno«. Poleg tega uporaba niha v intenzivnosti glede na to, katere like spremljamo: če je govor pripovedovalca večinoma precej nevtralen in zgolj občasno vsebuje posamezne obarvane besede, so nekateri liki skoraj povsem nerazumljivi. Oke Cusack, vodja družin s Strmin, se recimo pritoži: »Pje, muoj pijeb jih je faso, iz dvajstcenti nuožom f parse. F Pajhnigradi.« Odmiku od standardnega jezika se pridružuje še precej eklektična motivika. Za to se zdi, da je utemeljena v mestnem življenju delavcev – pogosto me je spomnila na serijo Peaky Blinders, le da je ta postavljena na začetek stoletja in v Anglijo, Mesto Bohane pa na Irsko in v neki nedoločen čas v 20. stoletju – a hkrati pogosto prehaja v fantastično, distopično in pustolovsko. Poleg urejenih pripadnikov Noblese tako recimo srečamo tudi Peščene Pikeyje, ljudstvo, ki živi »v sipinskem svetu«, njegovi pripadniki pa stalno kadijo marihuano, vse leto nosijo usnjene suknjiče, so porisani z znamenji iz pepela, kradejo deklice in jih zapirajo kot spolne sužnje ter so krvoločni bojevniki. (Pikey je sicer slabšalni izraz za skupnost t. i. »Irish Travellers«). 

Najbolj dodelan vidik romana pa se mi je zdel način pripovedovanja. Zanimiva je že uporaba pripovedovalca, ki je sam sicer eden od likov v romanu, a nima nobene vloge v dogajanju. Je eden od »Stranpotarjev«, ki mesto pozna do obisti in skupaj s someščani spremlja napeto dogajanje v njem ter tako pogosto govori s pozicije javnega mnenja in deluje skoraj kot kolektivni pripovedovalec. Še bolj zanimivi pa so postopki, uporabljeni, da posredno predstavijo dogajanje, ki bi ga avtor sicer z uporabo tretjeosebnega vsevednega pripovedovalca lahko predstavil neposredno. Tako je recimo dogajanje v času krvave osvete – torej klanje na ulicah Stranpotja – prikazano prek fotografij, ki jih naredi mestni fotograf in jih nato razvija v svoji temnici ter sproti tehta njihovo vrednost. Tako z ene fotografije na primer izvemo, da je Jenni osmešila vodjo Cusackov: »Bejba Chingica – odličen posnetek – z Okejem Cuscakom, ko je uporabila švicarja, da mu je glavo ukleščila med svoj komolec in trup.« Končni izid osvete pa nam razkrije tale opis: »Zmagoviti noblesarski deci v stilu tapravih šminkerčkov odplešejo skank na Trgu 98-ih – luštno, dvostranska objava.«

Mesto Bohane je tako izjemno atmosferičen roman, ki z uporabo različnih sredstev ustvarja pripoved o bitki za oblast, dekadenci, ljubezni in nostalgiji, s pridihom cikličnosti in vračanja istega, smrdljivim mestom in dogodkom, ki ga vsi pričakujejo, a na koncu ničesar ne spremeni, pa spominja na Dogodek v mestu Gogi. A se med branjem nisem mogel znebiti nekega vprašanja, na katerega z enim prizorom namigne tudi roman sam. Po krvavi osveti namreč predstavnike »Ablasti« – nemočne in krotke birokrate – obišče Tastar Pjeb Mannion, nekakšna kot-da županska figura, ter jim reče, naj ne skrbijo, da so »pač bili eni manjši izgredi mladeži na stranpotskem koncu mesta«. V kontekstu romana je to sicer očitna laž, ki naj bi pričala o podložnosti uradnih oblasti lokalnim vplivnežem. Ampak kaj pa, če to trditev vzamemo zares? Kaj, če so Logan, Pužika, Fukjeni Burke, Volčič Stanner, Jenni in drugi zgolj nepomembni lokalni nepridipravi, krvava osveta pa zgolj izbruh nasilja med različnimi skupinami huliganov? Med branjem si pogosto nisem mogel pomagati, da o dogajanju in likih ne bi razmišljal na tak način. Jezik, motivni eklekticizem in kulturna specifičnost so imeli vsi učinek potujevanja, zato rivalstva med Loganom in Gantom, bitke za prevlado v Pihngradu in položaj na čelu Noblese pogosto nisem mogel vzeti dovolj resno. Naj je bil ta učinek nameren ali ne, imel je eno precej negativno posledico: pogosto mi je bilo precej vseeno za to, kaj se bo v romanu zgodilo, in ga zato nisem s pretiranim navdušenjem jemal v roke. 

O avtorju. Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in zgodbe, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ženska želja na bazarju glasov

    Ana Lorger

    Delno ženska ali Maddhorubaagana je v tamilščini ime za androgino formo božanstva Ardhanarišvare, ki je v hindujski mitologiji sestavljeno iz moške in ženske polovice. Čeprav je tej mešanici moškega Šive in ženske Parvati posvečen redkokateri hindujski tempelj, naj bi ustno izročilo o verovanju v to božanstvo obstajalo vse od začetka prvega stoletja našega štetja.

  • Sanje nič ne stanejo

    Sanja Podržaj

    »V nadlogah, stiskah, večnem pomanjkanju se najbolje sanjari. Sanje nič ne stanejo in se včasih izpolnijo.« Hrepenenje prežema poetične novele, ki gradijo triptih o osamljenosti … →

  • Vegetiranje na obroke

    Lija Gantar

    Dotlej dokaj povprečna mlada žena Yeonghye zaradi nočnih mor nenadoma spremeni način prehranjevanja, čemur namesto kvalitetnejšega spanca sledi postopno krhanje junakinjinih odnosov, položaja v družbi in duševnega zdravja.

Izdelava: Pika vejica