Dež, zvoki mest, zmeda med jeziki

Branje udeležencev prevajalske delavnice Zlati čoln (Ljubljana, 31. 8. 2012, Trubarjeva hiša literature)

Barbara Pogačnik

Na branje desete edicije mednarodnega literarnega srečanja Zlati čoln 2012, prevajalske delavnice pesnikov, ki mostove za slovensko literaturo gradi ob robu in v brk “visokobudžetnim” festivalom, sem prišla na deževen petkov večer, ko vlaga leze v čevlje in dežnik ni vedno zadostna zaščita. Prišla sem iz radovednosti, kako gre enemu izmed nizkobudžetnih festivalov, ki se jim v času krize piše še mnogo slabše kot osrednjim “stebrom” nacionalne knjižne promocije – in v hipu se je zazdelo, da sem vstopila naravnost v babilonski stolp.

Na odru smo izmed letošnjih povabljencev videli Darijo Žilić iz Hrvaške, Takako Arai iz Japonske, Paddyja Busha iz Irske, Jána Gavuro in Miroslavo Gavurovo iz Slovaške ter Tatjano Jamnik, Gašperja Torkarja, Gašperja Maleja ter Lenko in Mateja Kranjca iz Slovenije. Henning H. Bergsvåg iz Norveške se je menda od srečanja moral posloviti še pred nastopom v Ljubljani, od napovedanih gostov pa smo pogrešali tudi napovedane Emilia Coca iz Italije, Marcina Warmuza iz Poljske in našega Dejana Kobana, ki se zaradi službenih obveznosti delavnice ni mogel udeležiti, čeprav je branje spremljal med sicer vremenu primerno maloštevilno publiko.

Branje letošnjega Zlatega čolna je pokazalo, da duhovitega vzdušja med udeleženci, ki so prišli iz nadvse raznolikih jezikov, ni manjkalo. Če so izza odprtih oken med kakim branjem zazveneli ljubljanski zvonovi, so se udeleženci takoj spomnili škocjanskih zvonov, saj jih je prijetna kraška vasica pod zaščito Unesca očitno zbližala. Iz pesniških branj je presevala izkušnja zvokov različnih mest, iz katerih so pesniki prišli in se za teden dni utaborili v prevajanju poezije v Sloveniji, branje v različnih jezikih pa je povezala tudi šala, kdo je tisti, ki prinaša dež, in kdo zvonjenje (pa menda ne po toči). Nekatere nastope so lepo dopolnili tudi glasbeni vložki, ki jih je iz kitare, glasu in orglic izvabil Matej Krajnc, malce nenavadno pa je izpadla vloga Lenke Krajnc, ki je nastopila kot držalka besedil. Po drugi strani pa se v tem nastopu na meji pravil javnega nastopanja do določene mere niso zabrisale le meje med prevodom in avtorstvom: zelo težko je bilo namreč preceniti, kdaj nekdo bere lastno poezijo in kdaj lastni prevod poezije drugih, saj je bilo kolo, ki se je vrtelo med jeziki, mnogokrat neoprijemljivo v smislu pojavljanja kateregakoli znanega jezika, napovedovanje avtorjev pa takorekoč odsotno.

Domače vzdušje je nihalo med nenavadnimi zavoji: očitno je bilo zadovoljstvo avtorjev, da so poezijo lahko predstavili v toliko raznolikih prevodih, ki so bili plod njihovega enotedenskega dela, očitno je bilo tudi, da so poezijo drug drugega spoznali tako dobro, da je tudi prevedeno vsakdo vzel na pol za svoje. Vse to je gotovo dosežek, ki je povabljenim odtehtal tudi dejstvo, da publike na petkov deževni večer v Trubarjevi hiši literature ni bilo ravno v izobilju, kar morda manj vzbuja “moralistično” vprašanje, ali zanimanje za literaturo sploh še lahko pritegne publiko, kot kaže na dejstvo, da “nizkobudžetna” produkcija sicer lahko ustvari notranjo koherenco, vendar pa nima dovolj sredstev za naporno oglaševanje, samopromocijo in opozarjanje javnosti na lastni obstoj. Gre namreč za enega od takoimenovanih od velike sklede “odrinjenih” dogodkov, ki se od “visokobudžetnih” slovenskih festivalov razlikuje po tem, da za seboj nima ekipe organizatorjev, to pa seveda vključuje predvsem dejstvo, da težave pri logističnem aspektu lahko otežijo presojo nad programskim.

Moj občutek babilonskega stolpa je bil še podkrepljen zaradi dejstva, da sem na branje pripeljala tudi kolegico pesnico, prevajalko in urednico iz Izraela, misleč, da bo mednarodni pesniški večer v različnih jezikih tudi zanjo ponudil marsikaj zanimivega, vendar pa se je izkazalo, da kljub predstavljeni jezikovni raznolikosti in kljub svojemu znanju več svetovnih jezikov ni razumela niti ene pesmi. Na oder je stopil pesnik in začel z branjem nekega besedila, recimo v irščini; sledilo je branje, kot je bilo videti po dolžini teksta in iz nekaterih oprijemljivih točk v njem (recimo imenih mest), istega besedila recimo v japonščini, in šele potem se je izkazalo, da gre za original v recimo slovaščini, ki nam je toliko blizu, da smo lahko uganili, da je končna verzija – ki smo jo slišali v uglasbitvi Mateja Krajnca v slovenščini – samo vrh te prevodne umetnosti. Tako zelo ludistična zastavitev branja je morda tudi neke vrste ironizacija občutka margine v smislu spoštovanja do publike, saj je bilo za “običajnega smrtnika” glede na popolno zavozlanost jezikov, ki so se ob koncu tega večera zmagovito prijeli za roke in se simpatično priklonili, zelo težko uganiti, kateri izmed avtorjev mu je kot pesnik sploh všeč.

O avtorju. Barbara Pogačnik, 1973, ki jo je poezija napotila v literarno prevajanje in vsakovrstni aktivizem na tem področju, morala pa bi biti aktivnejša tudi kot literarna kritičarka, saj se je v preteklosti podvrgla intenzivnim študijskim letom na znani belgijski univerzi Université Catholique de Louvain in opravljanju magisterija na pariški Sorbonni. Je … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Luigi pravi:

    Samo v pojasnilo: primarna vloga Lenke Krajnc je bila vloga fotografinje večera.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Rojeni med tremi stenami betona?«

    Tanja Petrič

    Eden izmed (vedno bolj) vidnih kulturno-umetniških akterjev na severovzhodnem delu Slovenije je Mladinski kulturni center Maribor z literarnim programom MKC Črka. Ko sem pred nedavnim … →

  • Broška v obliki dveh rož

    Gabriela Babnik

    Recimo, da si po neprespani noči in vstopanju v bleščavo jutro skušam pojasniti, čemu se mi je predvsem med poslušanjem jubilejne slovesnosti Društva slovenskih pisateljev … →

  • Ljubljana Tales

    Jernej Županič

    In ampak torej zakaj zgodbe ravno ljubljanske? – Ko pa uredniki priznavajo, da se zgledujejo po (J.) Nerudovih Praških zgodbah, ki da poskušajo s Prago … →

Izdelava: Pika vejica