Deveta umetnost

Iztok Sitar, Kako je Jaka Racman postal fašist. Eseji o družbeni kritiki in politični (ne)korektnosti v stripu. Ljubljana, Založba *cf., 2017

Barbara Leban

V knjigi Kako je Jaka Racman postal fašist lahko beremo točno o tem, kar piše v njenem podnaslovu: o stripih torej, tistih družbeno kritičnih in onih politično (ne)korektnih. Iztok Sitar se o njih razpiše prek zbranih člankov, ki smo jih v preteklih letih lahko brali v Delu, Literaturi in predvsem v Pogledih.

Če najprej začnemo na koncu, pri spremni besedi: Ana Bogataj se v njej bolj kot Sitarjevim esejem posveti lastnemu razmišljanju o zgodovini stripa. Njeno delo bi se tako dalo brati kot povsem samostojno razpravo, po drugi strani pa brez pretiranih navezav predstavlja premišljeno in izčrpno dopolnitev Sitarjevega pisanja. Ob razmišljanju o tem, kakšna naj bi bila dobra stripovska kritika, Ana Bogataj pride do zaključka, da zanjo potrebujemo pisca, ki predvsem ve, o čem piše – ki je torej prebral veliko stripov, pozna zgodovino in zna razbrati tudi vse tisto, kar se skriva med vrsticami.

In Iztok Sitar prek Jake Racmana, Tintina, Zvitorepca, Calvina, Asteriksa ter kasneje še stripov, namenjenim malce starejšim bralcem, nedvomno daje vtis, da stripe ne le piše, bere in zbira, pač pa o njih tudi veliko ve. V zbranih člankih tako lahko beremo o naslovnicah, slikarski tehniki in razporeditvi besedila v obravnavanih stripih, o njihovi vsebini, o revijah in časopisih, o založnikih in kritikih. O tem, zakaj je bila naklada posameznega stripa ali revije kdaj nižja in kdaj višja, zakaj je nek prevod dober ali slab in zakaj so nekatere stripe ljudje množično kupovali, druge pa rajši sežigali na grmadah. In seveda o družbenih in zgodovinskih okoliščinah, ki so na tak in drugačen način zaznamovale vsebino ali izdajo posameznega stripa. Prav zato, ker Sitar veliko pozornosti posveča umeščanju obravnavanih stripov v prostor in čas, v katerem so nastali, ter piše o njihovi politični (ne)korektnosti, gre v knjigi bolj za zbirko esejev kot pa recenzij.

Jaka Racman se po Sitarjevih besedah prelevi v metaforo za vse tiste stripovske junake, ki na prvi pogled delujejo nedolžno, pa to v resnici niso. Avtor na primer ugotavlja, da so Asteriksa, Obeliksa in njun boj z barbarskimi Goti Francozi izkoristili za upor proti fašizmu. In to je značilno predvsem za like v otroških stripih: stric Skopušnik z brezdelnim poležavanjem v gori denarja in z družino, ki jo povezuje samo veselje do zapravljanja, tako promovira kapitalizem, Tintin pa z zaničevanjem žensk ter afriških in indijanskih plemen daje vtis rasista in šovinista, ki se za nameček zabava s streljanjem in odiranjem živali. In takšen – na videz nedolžen, v resnici pa precej seksističen, je tudi Mustrov Zvitorepec.

Avtor v svoje pisanje vplete lastne spomine na posamezne ustvarjalce ter z njimi povezane anekdote, kar v njegovi precej bolj enciklopedični (in ravno tako pred kratkim dopolnjeni) Zgodovini slovenskega stripa pač ne bi bilo preveč primerno. Njegova knjiga pa je tako, naj se sliši še tako oguljeno, poučno in zabavno branje.

Iztok Sitar je avtor, ki se nikoli ni trudil skrivati lastnega političnega prepričanja, njegova angažiranost pa postane moteča le ob stripih, ki pač odpirajo tovrstna vprašanja. Nekdo, ki naj bi opozarjal na politično nekorektnost, sam postane nekorekten predvsem ob stripu Spomini in sanje Kristine B.. Sitar je kljub temu, da je strip po njegovih besedah domiselno oblikovana, zgodba živahna in dialogi sproščeni, razočaran predvsem zato, ker pogreša »diverzantske akcije ali srhljive prizore mučenja na Urhu,« dokončno pa ga potare dejstvo, da »gospa Kristina iz stripa poskuša razumeti tako partizane kot domobrance in noče obsojati ne enih ne drugih.« Avtorjev zaključek, da je strip politično nekorekten zato, ker domobrancev ne obsodi kot zločincev, pa se bere tako, kot bi bil napisan v nekih drugih, precej bolj borbenih in manj strpnih časih.

In kaj lahko razberemo med vrsticami Sitarjevih kritik? Kljub pretirani seksualizaciji, rasizmu, šovinizmu, propagiranju fašizma in brezsrčnega kapitalizma je jasno, da strip ob spretnem in nadarjenem piscu ostaja umetnost, ki lahko spremeni svet na bolje. Strip je idealen za družbeno kritiko in je ena redkih rešilnih bilk, ob katere se še lahko opremo, ko želimo mlade spodbuditi k branju – denimo Kafke, Orwella, Dostojevskega, Prešerna in po čisto novem tudi Ivana Cankarja.

Če je France Zupan nekoč dejal, da o stripu veliko govorimo, pa malo vemo, se danes zdi situacija še za malenkost bolj tragična: o stripu malo govorimo in o njem še manj vemo. Za razliko od razvpitih in vsem dobro znanih otroških stripovskih junakov povprečen bralec slovenskih ustvarjalcev stripa, sploh tistih, ki ciljajo na odraslo bralstvo, ne pozna dovolj dobro. Škoda, ker je denimo Pijani zajec Davida Krančana lahko prav tako pretresljiv kot večkrat prevedeni in nagrajeni Spiegelmanov Maus. Delo redkih predanih poznavalcev, ki še naprej pozorno spremljajo in pišejo o produkciji slovenskega stripa, pa tako vse pogosteje spominja na napeto bitko med peščico Galcev in množico norih Rimljanov, pardon, nezainteresiranih Slovencev. Jim bo uspelo? Jim sploh lahko uspe?

O avtorju. Barbara Leban (1990), študent z bolonjsko diplomo.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zadeti, potopljeni

    Matej Bogataj

    Narkopolis pa ni samo niz bolj ali manj verističnih popisov zakajevalnic in v njih poseljenih komaj živih kreatur, ki so se izpostavila vrhunskemu opijskemu užitku z visokimi obrestmi za psihiko in zdravje, temveč ima roman tudi zaumno, iracionalno plat.

  • Življenja brez šablon

    Urška Gabrič

    Najprej si zamislite osti. Kakršne koli, lahko tiste za lovljenje rib. Utegnejo biti konice kopij, bodal, sulic ali bolj vsakdanjih orožij kot so zbadljivke; opazke, ki neutrudno plavajo v glavah in jih izgovarjamo le sami sebi, večinoma le o drugih.

  • Izogibajte se pesnikom, to so izgubljeni ljudje!

    Zarja Vršič

    Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.