Demon je sedel na trebuh metroja

Iva Božič

Ali tisti približni odstotek ljudi, ki bere na javnem prevozu, dejansko kaj pove o kulturi naroda? Ne vem. Niti ne poznam uradne statistike pariškega metroja (morda ideja za obsedence s številkami in njihovimi interpretacijami). Morda pove več o stresu in prezasedenosti prebivalcev kot o njihovih bralnih navadah. Kakorkoli, mene je dokajšnja pogostost bralcev v vagonih podzemne udomačila v mesto. Bila je prva simpatija, povezava, solidarnost v anonimni tujosti. Priznam, morda druga, če štejete tisto brezciljnih sprehajalcev in klopnih posedačev, ampak ta je preveč neoprijemljiva in pomešana s turisti. Bilo je kot iniciacija – ko sem tudi sama ugotovila, da je večina mojih minut,namenjenih knjigam,ujeta v podzemnost pariških ulic, prisilno vrinjena nekje med boulot in dodo.

In druga iniciacija – ko sem kar naenkrat začela brati iste knjige, tiste, ki sem jih mesece prej opazovala potepati se med rokami tako številnih bobojev. Z veseljem sem kmalu začela krasti naslove in prepoznavati uspešnice. In ne, nikoli nisem v svojih rokah pestovala Marca Levyja, priznam, za to sem preveč literarnega snoba, in ne govorim o večnih klasikih ali mednarodnih bestsellerjih tipa Girl On The Train, in razočarati vas moram, kljub občasnemu spogledovanju, se med njimi redko znajde Houellebecq (včasih se vprašam, ali ni v Franciji že malo passé…). Ali naj skrivam, da me je razveselilo, da sta dve izmed knjig, ki sta mesece, celo po leto in dve, najbolj in najdlje kraljevali med nami, deli ženskih avtoric? In da obe po svoje nagovarjata raznolikost naroda, ena s svojim izvorom, druga s svojo spolno usmerjenostjo, vsaka po svoje feministka, in da to vseeno ni ključno. Da se je urok prve zgolj začel s podeljeno Goncourtovo nagrado leta 2016 in da je trilogija druge v rekordno kratkem času postala kult, po katerem že snemajo serijo.

In da sta to popolnoma različni knjigi, prva hladna in stilsko stroga, druga,vročekrvnejša,pa se sprehaja in skače po celotnem pariškem univerzumu, prva napeta zaradi svoje počasnosti, druga zaradi gostote napisanega. Tretja iniciacija: ko sem obe do neke mere lahko razumela od znotraj. (In ne samo zato, ker sem kar naenkrat vsakodnevno kupovala v istih supermarketih ter prosti čas preživljala v istih manjših in oddaljenejših parkih, kot ne le povprečni meščan, ampak tudi liki omenjenih romanov. Priznam, občutek je bil najprej precej smešen, prizor brati pet minut stran od njegovega prizorišča.)

Ali ni v obeh namreč prisotna neka nelagodnost današnje francoske družbe, ki jo nehote hitro pogoltneš s priselitvijo? Franko-Maročanka Leïla Slimani nas v Chanson douce (Sladka pesem) sooči z nerazumljivim zločinom varuške, ki ubije oba svoja varovanca, medtem ko nam Virginie Despentes Vernonom Subutexom oriše portret družbe skozi mnogoštevilne like od vrha do socialnega dna ali drugače odrinjenega roba. Obe hkrati naslikata nekaj neprecenljivih liričnih trenutkov. Ampak primerjati ju izven teh opazk je nesmiselno.

Kje naj torej nadaljujem svoj tekst? Spet pri tej nelagodnosti, ki se sprehaja med razkošjem in bedo, med pregovorno multikulturnostjo in medlim liberalizmom, med svojevrstnimi držami Parižanov, ki se lahko na eni strani razcvetijo v neki prepir na avtobusu, začet zaradi nevljudnosti in pripeljan v socio-religiozne sfere, medtem ko se vsi sprašujemo kako ter se obotavljamo zavzeti stališče. In na drugi strani? Čista zareza ali vsaj njen poskus, distanca in mentalni zidovi, tisti drugi svet čez obvoznico, ki pravega meščana ne zanima. In nekje vmes? Poskušaj najti tiste prave cvetke ravnovesja in zdravorazumstva.

Ravnotežja, ki ne nosi bistva omenjenih romanov in postane še bolj krhko, ko mu dodamo tretjega, delo Marie Ndiaye Trois femmes puissantes (Tri močne ženske), Goncourtovo nagrajenko 7 let pred Slimani, znano bež-rdečo naslovno Gallimardovo kombinacijo, za katero sem prepričana, da je istega leta kraljevala med rokami metroja. Omenjam jo, ker njena vztrajna metafora demona, ki »je sedel na njegov trebuh in ga ni nikoli več zapustil«,ne pristoji zgolj njeni zgodbi in njenim likom, premikajočim se med Francijo in Senegalom. Ker so ti demoni prav toliko usidrani v osebnem kot v družbenem. Ker se približa varuškinemu obrazu Slimani kot gladini »mirnega morja«,katerega prelomov, prepadov, brezense od zunaj ne posumi in ne opazi, globini »temnega jezera, prostranega gozda«vseh trenutkov nepoznanega nam življenja.

Nelagodnost, ki s prstom kaže na vselej vzpostavljajočo razdaljo, ki je v Chanson douce dvojna. Lik varuške nam ni nedostopen le zato, ker je zagrešil neopravičljiv in nepojasnljiv zločin, katerega vzvod se nam vseskozi umika. Načrtno je namreč postavljen v ambivalentni položaj hišne pomoči, ujete na pragu doma, med toplino, ki jo pomaga ustvarjati, in hladnostjo zunanjega sveta (ter lastnega izpuhtevajočega življenja), prepleten z domačim gnezdom, ne da bi bil zares del družinske intime. Navidezno zgrajena bližina teče zgolj v eno smer. V eni od televizijskih debat med pisatelji je Slimani dejala, da jo kot izhodišče njenih romanov zgodba ali ideje zanimajo dosti manj kot pa lik, ki ga zazna v njegovi skritosti (včasih zazna kot temni, neosvetljeni in neizživljeni delček sebe) in ga počasi orisuje. Tisti notranji svet, ki ga ne pokaže, vse tiste stvari, ki jih ne izreče. Že v njenem prvencu je bila ta zareza med notranjim in zunanjim preočitna, saj je temeljil na liku nimfomanke, ki se utaplja v dvojnem življenju, vsako od njiju grozeče, razžirajoče drugega. Zdi se, kot da se je v Chanson douce ta zareza, in s tem načetost obeh življenj, popolnoma umaknila v podtalje notranjosti, razen seveda enega samega radikalnega dejanja, konca, ki je v romanu postavljen na začetek.

Igra je v Vernonu popolnoma drugačna (vsaj v prvem delu, ker druga dva še čakata mojo pozornost). Ta zgodba bivšega prodajalca plošč, ki se znajde na cesti in se zato premika med stanovanji svojih znancev, je vase posrkala cel spekter zanimivih likov, od miljeja filma, televizije, glasbe, pornografske industrije do nekih novodobnih biznisov, uspešne in propadle, od brezdomcev, navidez radikalizirajoče se muslimanske mladenke, nasilnega ločenca, ženske, ki je bila včasih moški, do moškega, ki je bil včasih ženska, od ekstremne desnice do ekstremne levice. Portret mesta v vsej njegovi raznolikosti, blišču in bedi, moralni shiranosti, iznajdljivosti, upanju, utrujenosti, hinavščini, vezah in ne nazadnje osamljenosti. Skorajda mini literarna študija stanja francoske družbe, ki ga je pisateljica sama v enem od intervjujev označila za izredno depresivnega, njene elite pa za frustrirane. Svoj navdih je črpala iz opazovanja starajočih se kolegov, ki so bili pri dvajsetih del rock ali punk sveta, danes, pri štiridesetih, petdesetih, pa so padli v rahlo krizo, iz manka pustolovskosti, utopičnosti, ne nazadanje političnosti. In ali je zato kaj več kot zgolj lirični okrasek, da vse skupaj nosi glasba, da je mnogo prizorov prežetih z melodijami, finalni pa podprt s točno določenim gruvom Voodoo Chile? (Točneje: ali je od te glasbe, ene od slogovnih in vsebinskih osnov romana, ostal le še določen zvok, uporabljen zgolj kot tabletka, ki nas na poti domov zamoti še bolj pogosto kot knjige?) Čeprav so niti likov med seboj povezane in se nekatere vse bolj prepletajo, jih zgodba, vsakič pripovedovana iz druge perspektive, predstavlja kot atome, vsakega s svojimi interesi, ki vsakič znova presekajo kakršnokoli že skupnost ali ustvarjeno bližino.

Ndiaye v eni od drugih v romanu večkrat zapisanih fraz primerja življenje s ponavljajočimi se bolečimi in pretežkimi sanjami, za katere nismo čisto prepričani, kako smo se znašli sredi njih, a jih v vsakem primeru doživljamo sami. Despentes temu bolj lahkotno pravi igra življenja v dveh rundah: v prvi te uspava, ti daje verjeti, da ti gre, v drugi, ko se sprostiš, te nepripravljenega raztrešči. Medtem Slimani položi v varuškina usta stavek »Kaznovana bom za to, da ne znam ljubiti,« za katerega se zdi, da odmeva po vseh likih, pasivnost kaznovanja spreminja v aktivnost, in tudi nesposobnost ljubezni prenaša na vse.

In nekje med temi tremi doprinosi je morda ključ, ki mi pomaga razumeti eno od plati nelagodnosti, tisto z osebnim obrazom, ki ravno s svojo individualnostjo predstavlja družbo ter ji posledično nastavlja ogledalo. Tisti, ki nam ne skrije, da smo v največjih metropolah najbolj radikalno sami, ker iluzije vsakič znova padejo. Ker je v mestu, kot je Pariz, hinavskost zgolj druga plat brutalne odkritosti. Ker ljudje vanj še vedno vsakodnevno prinašajo svoje sanje, ki se nekoč nujno sesujejo, je prav tako neizbežno krut in lep v sentimentalni avri, ki ostane za njimi. In morda tudi, da gre včasih moč iskati v šibkosti, kot nam pokaže Ndiaye, v osebah, ki jih življenje podira, drobi pod sabo, a v sebi najdejo iskrico svobode in zadnji delček borbenosti zanjo.

Ali je v umetni, priznajmo, oči utrujajoči svetlobi metroja, med hitrim branjem med eno in drugo postajo, sploh možno zaznati vse pla(s)ti pripovedovanih povedi ali se jim tako ali tako raje izognemo? Ali se Parižani včasih kot mazohisti spuščajo vanje? Ali se dotaknejo te dvojne utrujenosti svojega mesta, te vztrajne teže in utripa, ki ju hkrati nosi, ne da bi kdajkoli zares pojenjalo, ker ga vsakič znova prebudijo novi obrazi? Tisti, ki o njem še vedno sanjajo, na sladko-kisli način realističnega idealista, denimo na način Gaëla Faya, pišoč verze metisastemu Parizu, ki ga ima rad, ko se njegove tisoče luči ugasnejo. In drugi, ki pojejo Paname, Paname, on arrive, ker si tudi oni želijo kot pop pevec Slimane »ne skrbeti za nič, piti v barih, pozabiti, da je življenje za obvoznico malo bolj žalostno.«

Ampak eni ali drugi me še vedno spomnijo, da sem tudi sama sem priletela od zunaj, in si zato lahko redno ponavljam, kot nam je nekoč zaželel pilot ob pristanku na Roissyju: »Bienvenue à Paname!« Vsaj za ta trenutek. S kakršnimkoli prizvokom in naglasom že, v gneči katerekoli že linije obrabljenih vagonov, še vedno pripadajoči mnogoštevilnim tistim, ki ne pestujejo le francoskih knjig ter vztrajno bogatijo raznolikost jezikov, v katerih se v resnici tukaj bere.

O avtorju. Iva Božič je končala diplomski študij iz filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti in se kmalu zatem odpravila v Pariz. Da bi med drugim končno začela tekoče govoriti in brati v svojem najljubšem jeziku. Zdaj tam še vedno opravlja priložnostna dela, se hrani z glasbo in koncerti, franko- in anglofonsko literaturo, občasnimi potepanji po drugih svetovnih metropolah ter vsake toliko pisanjem, da … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Opevanje in prikrivanje

    Andrej Hočevar

    Na ozadju miselnosti, da hočemo za mlade samo najboljše, so mladi lahko hitro tarča ideologije, medtem ko so lahko odrasli za nekaj dobrega prikrajšani – verjetno si tudi odrasli zaslužijo dobro literaturo, ki ni niti omejena na enega samega kanoniziranega avtorja niti ni vzniknila iz hipnih potreb potrošništva.

  • Zvesta napaka

    Maja Šučur

    Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?

  • Zgodovinski plevel province

    Andrej Hočevar

    Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.