Delavci strašijo … nabreklo

Ivo Svetina, Strašni delavci. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014. (Nova slovenska knjiga)

Domen Slovinič

Literarnega delo Iva Svetine verjetno ni treba posebej predstavljati – je avtor dvajstetih dram, petih pravljic, treh zbirk esejev in osemindvajsetih pesniških zbirk. Z nekaterimi izmed njih, predvsem s starejšimi – med drugimi Plovi na jagodi Pupa Magnolija do zlatih vladnih palač (1971) , Joni (1976), Bulbul (1982) –, se je Svetina predstavil kot eksperimentalni, neoavantgardni pesnik, ki je predvsem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja predstavljal eno ključnih slovenskih pesniških figur, s slogovno značilno pesniško estetizacijo, drznostjo in poezijo, ki je bolj kot pomen, sporočilnost poudarjala »igro jezika« (skozi zapletene mreže žive metaforike). V zadnjih dvajsetih letih pa se je njegova poetika veliko bolj približala filozofsko-eksistencialnim temam, največkrat v okviru Orienta in Indije, katerih vrh predstavlja zbirka Oblak in gora (2003). Vendar se je Svetinova že zelo zgodnja tematizacija dualnosti eros/tanatos še nadaljevala, med drugim tudi v novejših zbirkah, kot so npr. Kentaver, maline in … alkohol (2011), Marijine pesmi (2012) in tudi lani izdane zbirke Strašni delavci.

Strašni delavci so bili napisani sporadično v letih od 2009 do 2014, ko so bili urejeni v enotno, samostojno zbirko. Temu primerno knjiga ponuja v branje štirinajst ciklov na stoštiriindvajsetih straneh, naslov pa izvira iz nekega Rimbaudovega pisma, v katerem pesnike poimenuje kot »strašne delavce«. V ospredju celotne zbirke imamo tako pred sabo predvsem tematizacijo pesnika in njegove vloge v družbi, s številnimi referencami od Rimbauda, Keatsa do de Vignyja. Prav prvi, najdaljši cikel nosi naslov Vignyjevi volkovi (referenca na Vignyjev cikel Volčja smrt iz let 1838–1843, v katerem ustreljeni divji volk predstavlja upor proti lovcu – civilizaciji). Vloga, status pesnika je morda v tem ciklu še najbolj jasna – subjekt se identificira z volkovi in je, v modernem času, spet ogrožen, tokrat usodno: »Umri molče kot jaz, je zapisal v viharni noči / de Vigny, in zdaj, ko je prišel čas neviht, / razdejanj in cistern, polnih vrele krvi, / so tropi volkov ponižno pokleknili pred jeleni, / v mrzlem stebrišču brezovega gozda, / oči so zledenele v nabuhlosti brejih košut, / da si nož ne upa, kar bo storil jelen: / razparal sveto lepoto sveta«. V ciklu Kanto trinajsti pride do izpraševanja samega sebe: »kaj je spredaj, kaj zadaj, kdo ga gleda, ko stoji / pred zrcalom – in se spraševal, so res besede, / ki jih izgovori, njegove? dlani, s katerimi si gre čez obraz, / da začuti bolečino dotika, rojstvo rane, res njegove?«, v Sedemletnem pesniku pa je govora o nerazumljenosti pesnikove govorice v občem svetu : »Vendar gre o pesmi slava, v mnogih knjigah / razložena, da je pesnik hotel s pesmijo / povedati, da je njegov svet puščava svobode; / tam zadaj, še pred obzorjem, gozd, sonce, obala, / planjava, nevidna pot, načrt za beg«. Pesniški subjekt pri Svetini je predvsem outsider, odpadnik v čisto romantičnem smislu, a tudi revolucionar, reformator, mojster besede, delavec. Zbirka predstavlja nekakšno pesniško revizijo nekaterih zvenečih pesniških imen in literarnih del/likov (Odisej, Ofelija, ipd.), upodobitev različnih zgodovinskih obdobij, ki smo jih pri Svetini že vajeni (od Antike do 19. stoletja) po geografsko razpršeni pokrajini,  ključnih krajev, mest in kultur, ki so pripomogle k razvoju pesništva skozi stoletja, z namenom osvetljevanja današnje družbene vloge pesnika ter večnega iskanja človeške identitete skozi takšno vlogo.

Svetinov slog in motivika tudi tukaj ne odstopata posebno od prejšnjih izdaj – pesnikovo vizijo krasijo dekadenčna estetika, goste metafore s poudarjenim nabojem erotizma in primarnih strasti, v klasični navezavi na smrt, ter življenskost življenja. Erotika igra že v zgodnjih avtorjevih delih zelo pomembno vlogo, v Strašnih delavcih je sicer nekoliko manj poudarjena (kot je recimo v Marijinih pesmih, ki s tem v spomin prikliče zgodnjega Svetino), a še vedno služi kot tisti faktor, ki pesmi zreducira na akt, akt branja in estetiziranega užitka. Vendar pa je treba reči, da se bralec v  nabrekli estetiki v knjigi hitro izgubi, saj je zbirka za takšno recepcijo absolutno predolga. Pasaž jezikovne patetizacije in pretirane okrasne motivike je preveč za zbirko takšnega formata, sploh če upoštevamo, da je to stalna praksa Svetinove poetike, ki je v preteklosti vzbujala zanimanje za drzno metaforično moč, danes pa se je po številnih izdajah vendarle nekoliko izpela: »Mesec vrže sidro, okno zazveni, ambrozija / napoji sobo, kjer so mlade skrivnosti našle / zavetje pred vetrovi in razdivjano slastjo. / Zakaj bi opeval le noč, ko je dan prepoln zlogov, / da sami kopulirajo v nerazumljivo melodijo!« V avtorjevi verzifikaciji odseva dramaturška pompoznost, afirmacija dekadenčnih principov pisanja in vznesenih čustev, ki pa tokrat učinkuje bolj bledo – sploh v primerjavi z npr. zbirko Joni ali s kakšnim drugim avtorjevim odmevnejšim delom.

Ivo Svetina je bržkone samosvoj slovenski pesnik, ki je, če parafraziram njegov verz, »od vzhoda do zahoda prebrodil svet in s palico odganjal sitnosti in obade«. Vendar pa Strašni delavci ne predstavljajo nikakršnega odmika od že poznanih vzorcev njegovega ustvarjanja, niti njihovega spojitvenega vrha (takšen status še vedno zavzema Oblak in gora), s tem pa tudi ne avtorjevega novega umetniškega presežka.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako … je že konec?

    Gaja Kos

    Po Skubičevem uspelem prvencu za otroke oziroma po prvih knjigah iz zbirke Trio Golaznikus, bralec od avtorja pač pričakuje dobre knjige za otroke; kaj hočemo, človek se hitro razvadi.

  • Težko je biti (mumin)očka

    Gaja Kos

    Muminočka tare občutek nekoristnosti; da bi se znova našel in osmislil, s svojo družino (pridruži se jim še mala Mi) odpluje na otok s svetilnikom, kjer naj bi začel novo življenjsko poglavje.

  • Si ali nisi?

    Gaja Kos

    Ne dam roke v ogenj, da je s tem res tako, ampak dozdeva se mi, da bodisi si ali nisi fan Toona Tellegena; čeprav si težko predstavljam, da nisi. Njegovim unikatnim živalskim junakom, ki se vsak po svoje ubadajo z izzivom, imenovanim življenje, se je pač težko upreti.