Črni angel češke poezije

Vladimír Holan, Zid kot avtoportret. Izbor in prevod: Nives Vidrih. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2017 (zbirka Nova lirika).

Aljaž Koprivnikar

Vladimír Holan (1905-1980), eden izmed najpomembnejših čeških pesnikov in prevajalcev 20. stoletja, v svoji domovini poznan tudi pod vzdevkom »črni angel«, je z ustvarjalno močjo vse od vznika modernizma in avantgarde do kasnejših povojnih literarnih tokov pomembno sooblikoval češko literarno krajino. S svojim značilnim eksistencialno-meditativnim izrazom, ki ga polnijo predvsem temni in tragični vidiki, je še za časa življenja na čeških tleh prejel naziv narodnega umetnika, sloves njegove poezije pa je viden tudi izven njenih meja, saj mu je obširno ustvarjanje, obsegajoč več kot 20 pesniških zbirk prislužilo tudi nominacijo Nobelove nagrade za literaturo.

»Alkimist besed«, kot je Holana poimenoval pesnik Josef Hora, je svoje pričetke naslonil na pretekle tokove dekadence ter simbolizma, kot tudi na poetizem, edino izvorno češko avantgardno gibanje, za katerega je značilno navdušenje nad modernim življenjem in tehnologijo, stremljenje h karnevalskosti in igrivosti, kar se vidno izraža predvsem v prvi pesniški zbirki Sanjaška pahljača (1926). Tej se je Holan odpovedal, češ da gre za mladostni greh, hkrati pa se je sočasno s krizo poetizma, ki z optimističnim karnevalom ni bil sposoben odgovoriti na osnovne človeške in družbene probleme tedanjega časa, njegovo ustvarjanje kmalu po izdanem prvencu temeljno spremenilo. Nadaljnje pisanje v tridesetih letih prejšnjega stoletja, na katerega je močno vplivalo prijateljstvo z Vilémom Závado in Janom Zahradníčkom, s katerimi je predstavljal del tako imenovanih generacijskih pesnikov, se namreč premakne v tematiziranje eksistencialnih problemov, ki ga nekateri češki teoretiki vsaj na začetku še poimenujejo temni poetizem oziroma »konec karnevala«. To dobro odseva že v njegovi drugi pesniški zbirki z naslovom Zmagoslavje smrti (1930, predelana 1936 in 1948), kjer v ospredje postavi temačne plati življenja, še toliko bolj pa v nadaljnjih zbirkah (denimo Svod (1934), Kamen, prihajaš (1937)…) v katerih Holan raziskuje novo poetiko, s katero bi lahko izrazil ambivalenco svojega notranjega kot tudi zunanjega sveta. V zasnovi tedanjih zbirk pri tem ostaja ritmično zavezan strogemu metrumu, a na drugi strani mojstrsko lovi melodičnost ter izraža protislovna razpoloženja, pri čemer pesmi pogosto delujejo kot fragmenti, ki zgolj namigujejo na izgubljene podobe, pojavljajo se neologizmi, nenavadna raba besed, s katerimi se še dodatno krepi občutje melanholije in brezizhodnosti. Če v ospredju takšne poezije uzremo človeško grozo, ničnost, minevanje časa, s katerimi avtor gradi dualistično ter hermetično konstrukcijo človeka in sveta, nasičenega z metaforami (abstraktnimi kot konkretnimi) pa prav tako ne pozablja na tedanje družbene probleme. Problematiziranje slednjih je opazno v njegovi medvojni poeziji, kjer znotraj zbirk ponudi pesniški glas celotnemu narodu, želji po obrambi domovine in obupu ob nacistični okupaciji. Tudi po vojni je Holan nadaljeval s pisanjem, ki se je ukvarjalo z družbeno problematiko, pri čemer pa gre njegov razvoj ozreti skozi dve smeri; prva poteka ob slavljenju osvoboditve po vojni (denimo zbirke Hvala Sovjetski zvezi, Panihida, Rdečearmejci…), kjer se obrne k preprostejšemu pesniškemu izrazu, na drugi strani pa takšni poetiki dodaja tudi jezikovno eksperimentiranje, vidno predvsem v območju proze. Potrebno je izpostaviti, da v času totalitaristične komunistične oblasti Holan pade v kategorijo književnikov, ki jih niso izdajali, čeprav je med tem obdobjem napisal nekaj svojih najboljših del, denimo Bolečina ter pesnitev Noč s Hamletom, ki pa so bila objavljena šele po koncu 60. let in sodijo že v zrelo oziroma pozno ustvarjanje. Za to je značilen prehod na področje bolj svobodnega, prostega verza in krajših pesmi, z odsotnostjo metafor, a hkrati nadaljevanje eksistencialnih vprašanj ter bivanjskih refleksij. Te se v povezavi z motivom smrti, absurdnosti življenja sicer sem in tja rahljajo tudi z ironijo in črnim humorjem, obenem pa glede na začetno ustvarjanje še zaostrujejo pretekle tematike, ki jim je tokrat še izraziteje pridan strah pred siceršnjim neuspehom biti človek/pesnik – temeljno občutje, ki je spremljalo Holana vse do njegove smrti.

Tokratni drugi slovenski izbor in prevod Holana, ki ga je uredila prevajalka Nives Vidrih (prvi je izšel v sedemdesetih letih izpod rok Kajetana Koviča in resnici na ljubo predstavlja mestoma pomanjkljivo kot tudi prevajalsko manj uspešno izdajo) je v večji meri posvečen predvsem avtorjevi poeziji povojnega obdobja, četudi prinaša nekaj pesmi iz začetkov pesniške poti. Bralec je tako na sledi razvojni liniji, ki se iz igrivosti poetizma gradi skozi hermetičen izraz, poln dvoumnosti in človeške razpetosti, se sprehodi vse od avtorjevih otroških spominov do končnega poslavljanja od življenja, hkrati pa ob tematskem prikazu uvidi tudi spremembe v Holanovem pesniškem razvoju – te vključujejo vse od močne metaforike, skrivnostne igre besed, eksperimentiranj ter nenehnih iskanjih novih poetik, do zaključnih preprostejših, filozofskih razmislekov, ki so razpeti okoli avtorskega subjekta in človekove usode v svetu. Pri tem sicer gre priznati, da izbor iz začetnega opusa ponuja le ščepec pesmi, ki niso vedno nujno reprezentativne, hkrati pa sta v njem izpuščena tako večji del medvojne poezije kot tudi eksperimentiranje s prozno formo. To je moč pojasniti z izjemno obsežnim avtorskim opusom, ki ga je skorajda nemogoče primerno vključiti v krajši pregled oziroma izbor, a zavoljo tega tudi tokratna izdaja ni zmožna globinsko prikazati Holanovega razvoja od prvih pesmi do poznega, dodelanega izraza, četudi sta opazna prevajalkina trud in skrb, da bi se temu zoperstavila. Z dodatkoma V nekaj letnicah vsaj v grobem knjiga bralcu ponudi glavne podatke o avtorjevem življenjepisu, hkrati pa ob proznih/esejskih odlomkih (O poeziji, Pisma Maksimu …), v katerih se dobro kaže Holanovo videnje življenja in poezije, njegovo iskanje »atonalne harmonije« v usodi umetnosti in človeka, poskuša iti še korak dlje v razumevanju njegove poetike. Ne glede na umanjkanje cele vrste besedil tako izbor, ki večinoma temelji na Holanovem poznem ustvarjanju, od 60. let dalje, vseeno prinaša enega vrhuncev njegove poezije (okusi in mnenja so seveda različni) in je v zasnovi urejen koherentno, če pri tem izpostavimo, da se ravno zaključne zbirke med seboj nagovarjajo in povezujejo v širšo celoto. Prav tako je pomembno, da Nives Vidrih ustrezno nadgradi dosedanje slovenske prevode, kar je morda še najbolje vidno v filozofsko-refleksivni pesnitvi Noč s Hamletom, eni izmed najbolj prevajanih čeških pesmi. V tem žanrsko raznolikem delu vidimo sam vrh Holanove poetike, saj je pesem strukturirana kot dialog med pesnikom in Hamletovo postavo, kjer avtor na osnovi kontrasta izraža vrsto eksistencialnih misli ter razkrije skrajno tragičnost človekovega obstoja. Noč s Hamletom tudi sicer v Holanovem pisanju pomeni točko preobrata, pri čemer je v tokratni izdaji pesnitev zelo premišljeno postavljena na polovico knjige, saj do nje prehodimo pot nekoliko bolj skopega začetnega ustvarjanja zaznamovanega z metafizičnim dualizmom, nenavadnim jezikom in temnimi metaforami ter se po dialogu s Hamletom potopimo v atmosfero, ki ponuja svobodo prostega verza, manj metaforike, a označuje dodelane izgrajene celote s temeljnimi premisleki o življenju in svetu.

Na ta način prevajalka glede na pretekle prevode vsekakor omogoči bolj poglobljeno seznanitev s Holanom, a hkrati ob odsotnosti cele vrste pesmi in primerjav s predhodnimi prevodi Zid kot avtoportret pomeni zgolj dodaten, četudi pomemben korak naprej v razumevanju tega virtuoza temačnega pesniškega izraza. Ob zavedanju, da večini slovenskim bralcem ni omogočen dostop do kar nekaj pomembnih ustvarjalcev češke literature 20. stoletja, je vsak pristop k novim prevodom in približevanju sorodne, slovanske literature več kot dobrodošel, predvsem v tokratni Holanovi izdaji, ki pred nas ves čas izpostavlja poglavitna vprašanja našega bivanja, aktualna v vseh obdobjih, tako na čeških kot slovenskih tleh.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni kritik, je bil rojen neke pozne aprilske noči v Ljubljani. Redno sodeluje z različnimi slovenskimi in mednarodnimi spletnimi portali ter literarnimi revijami. Pesniški prvenec, Ανατομία (Anatomija) je leta 2019 izdal pri grški založbi Vakxikon, sicer pa so njegove pesmi objavljene v različnih literarnih revijah in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Lawrence Ferlinghetti: Prvo in zadnje vsega

    Matej Krajnc

    Poleg Lalića in Arpa nas je v letu 2016, tokrat v zeleni izdaji, pričakal tako imenovani bitniški gospod. Tako bi se bržčas glasila zelo hitra in površna oznaka enega … →

Izdelava: Pika vejica