Čefurji (in vse ostalo) raus.

Lara Paukovič, Poletje v gostilni. Ljubljana: Založba Beletrina, 2017 (Zbirka Beletrina)

Domen Slovinič

Poleg kratkih zgodb, ki jih je objavila med drugim tudi Literatura, in urednikovanja na portalu Koridor smo lahko pisanje študentke primerjalne književnosti in anglistike Lare Paukovič tokrat doživeli tudi v tiskani izdaji. Avtoričin romaneskni prvenec Poletje v gostilni je izšel pri Beletrini. Zakaj se je založba za to odločila, sicer ni jasno, saj je roman problematičen. Iz več vidikov. Sploh pa če upoštevamo Beletrinino zapriseženost izdajam, ki naj bi bile »inovativne, sveže in prodorne«, kot to piše na njihovi spletni strani.

Zgodba je nadvse trivialne narave – v romanu spremljamo protagonistko Nastjo, ki je razvajena, zakompleskana, »površinska« dvaindvajsetletnica (če ne bi hodila na faks – za las se je odločila za slovenistiko, drugače jo seveda mika primerjalna književnost, saj kakopak rada bere –, bi ji lahko takoj pripisali par let manj, saj se čez cel roman obnaša precej najstniško), ki nima sreče z moškimi (edini, ki se zanjo zanima, je Tomaž, ki ga pripovedovalka neposrečeno označi kot »prijatelja z bonusom«), ne razume lastnih čustev in ki sovraži vse, kar prihaja iz juga. Med počitnicami se zaposli v gostilni s srbsko kuhinjo in tam večkrat skoraj doživi živčni zlom, saj se v družbi sodelavcev južnjakov ne počuti najbolje; vmes se zagleda v natakarja Ramba (kakopak Slovenca), ki ji ne namenja blazne pozornosti, v bistvu je do nje precej žaljiv in brezbrižen, kar njo seveda fascinira. No in … to je v bistvu celotna zgodba. Aja, na zadnjih tridesetih straneh se njeno počitniško delo v gostilni zaključi in Nastja uvidi zmote stereotipizacije, saj smo vsi vendarle ljudje. Če ji seveda lahko verjamete.

Gremo lepo po vrsti. Kot rečeno, se v sami zgodbi ne zgodi veliko, večidel spremljamo Nastjo, ki opisuje razne dogodke iz njenega življenja in odnose, s katerimi mora tako ali drugače sobivati (v stanovanju, kjer živi z mamo in v gostilni, kjer se ubada z po njenem mnenju neotesanimi Srbi). Pripovedovalka nam vsake toliko časa poleg stvarnih opisov dogajanja postreže z razmišljanji glavne protagonistke, s katerimi skuša Nastjo prikazati z druge plati, torej ne samo kot razvajeno dete, ampak kot razmišljujočo in globoko čutečo osebnost. Vendar ji to ravno ne uspe, saj so razmišljanja (in dejanja) protagonistke večidel zgodbe precej kontradiktorna, poleg tega izseki poceni popularne psihologije v kombinaciji z občasnimi citati literarnih avtorjev (večkrat tudi v latinščini, saj Nastja »ljubi ta jezik«) pač ne morejo prikriti površne psihologizacije likov in dolgočasnega podajanja zgodbe. Nastja preprosto ni dovršen in premišljen lik, temveč enoznačen in pasiven. Element pasivnosti je sicer pogost v sodobni slovenski prozi in Nastja ni tu nobena izjema – vse, kar se ji v knjigi zgodi, pasivno sprejema, ne odloča se na podlagi lastnega mnenja in odgovornost za rezultate prelaga na zunanji svet, okoliščine, odnose. Naj so to moški, njena mama ali Neslovenci, Nastji se stvari preprosto »dogajajo«, to pa zato, ker ni zmožna samorefleksije izven okvirov literarnih citatov in puhlic, ki jih lahko beremo v kakšni reviji za najstnike. To je pa daleč od kakršnekoli učinkovite psihologizacije lika oziroma likov na sploh, saj so ostali liki popolnoma osiromašeni in votli, o njih izvemo malo ali pa nič; to v bistvu sploh niso ljudje, temveč delujejo zgolj kot sredstva osmišljevanja Nastjine zgodbice.

In že smo pri moralizatorstvu in stereotipizacijah, ki jih v tej knjigi kar mrgoli. Predstavljam si, da naj bi logika bistva branja romana delovala nekako takole: Nastja sovraži vse, kar diši po Balkanu, ampak doživi razsvetljenje v enem mesecu gostilniškega dela in potem na svet gleda z večjo strpnostjo in bogatostjo. Nič od tega v resnici ne drži. Nobenega razsvetljenja in spreobrnitive ni oziroma, bolje rečeno – lik Nastje ne doživi nobene globoke notranje spremembe, to pa zato, ker preprosto ni dobro narejen. Nastja ne spremeni svojega načina razmišljanja in doživljanja, temveč ju zgolj prilagodi glede na dane razmere. Tej »spremembi« sta namenjeni pičli dve strani (in nekaj dodatnih vrstic tretje – roman drugače obsega skoraj dvesto strani) v enem izmed zadnjih poglavij, a že v naslednjem lahko preberemo, da se Nastja zdrzne ob tem, ko ugotovi, da je novi delodajalec v nekem podjetju spet srbskega porekla (in da seveda pozna lastnika gostilne, v kateri je prej delala, saj gre tu seveda za »srbska posla«, kot je očitno pri njih v navadi). Glavna junakinja (če ji lahko sploh rečemo junakinja) je torej spet »žrtev« notranjih konfliktnih lastnih frustracij, ki jih ne razume in zato tudi ne more ali noče razumeti drugega.

Pa niso tu problem samo Srbi in ostali »čefurji«, čeprav jim namenja kar veliko prostora v knjigi – problem so seveda tudi moški, ženske, dojemanje ljubezni, prijateljstva in odnosi nasploh. Spolne stereotipizacije so stalna praksa tudi tu – po eni strani do moških, saj so vsi isti, nemogoči in/ali dolgočasni; Nastja večkrat razmišlja o »pravem«, ki naj bi imel vsaj približno nekaj skupnega z njo, seveda pa se zagleda v največjega mačista v lokalu kar tako, ker pač to tako gre, a ne? Po drugi strani »prijatelj z bonusom« Tomaž predstavlja nekakšen sodobni trend v razumevanju odnosov, saj je svobodoljuben in neobremenjen (predvsem pa ne potrebuje vzvišenih ljubezenskih čustev za to, da lahko seksa), Nastji se pa zdi dolgočasen. S čimer ni nič narobe, če ne bi ob Nastjinih razmišljanjih, ki so tradicionalistične narave, dobili občutka, da smo spet na meji stereotipizacije (ali čez njo), saj je Tomaž a priori označen negativno, ker ne sodi v točno ta tradicionalni okvir, skozi katerega Nastja stalno deluje. V 31. poglavju Nastja razmišlja o tem, da bi prekinila odnos s Tomažem, nakar oba ugotovita, da jima je vseeno za drugega. Tomaž nato izjavi: »Ampak ali niso to moderni odnosi? Tekmovanje, komu je bolj vseeno?« nakar Nastja odgovori: »Ne. Jaz ne bi rada, da mi je vseeno. Ne glede na vse ima ljubezen veliko moč.«

Nastja, ki vztrajno išče pravega (znotraj heteronormativno zakoličene matrice), je prikazana kot moralna, krepostna, Tomaž pa je s svojimi koncepti modernih odnosov pač zgolj in samo »neresnež«, produkt sodobnosti, netradicionalnosti, ki se boji čustvovanja in bližine ter ga zanimajo samo priložnosti za spolno rekreiranje. Saj je vendarle moški, kajne? Iz tega pa lahko izpeljemo še stereotipizacijo žensk, saj s takim enoznačnim dojemanjem moških avtorica utrjuje vtis, da si ženske ne morejo izbirati lastnih partnerjev na podlagi lastnega odločanja, temveč so v takšne situacije vedno »pahnjene«, da so torej pasivne. Ne seksajo, če ni »višjih« čustev (so torej zavrte), saj vendarle ljubezen obstaja samo na točno določen način (beri: družbeno sprejemljiv); če niso, so avtomatsko »cipe« (tako tudi Nastja označi neko žensko), poleg tega v drugih ženskah zgolj vidijo tekmice za pozornost moških. Rezultat vseh naštetih elementov pa je seveda stagnacija v poziciji žrtve, iz katere Nastja stalno deluje.

Lik Nastje se v vseh teh pogledih ne spremeni, ker ne deluje iz sebe, temveč na podlagi stereotipov, ki so prisotni v družbi. Zato je stereotipna tudi težnja pojasnjevanja zunanjega sveta. Tu ni nobene kritičnosti ali realne problematizacij česarkoli. In v tem tiči problematičnost izdaje takšnega romana. To je knjiga za poletno branje na plaži, pa čeprav je odeta v trde platnice.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bi raje videl, da uničijo vso njegovo poezijo, kot pa ubijejo eno miš, enega vrabca

    Vesna Liponik

    V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.

  • Razkošen preplet zgodovine in sodobnosti

    Jasna Lasja

    Perzijski matematik, astronom, filozof, pisatelj, pesnik in mistik Omar Hajam, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131, velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika.

  • V iskanju (izgubljenega) raja

    Zarja Vršič

    Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.