Če je slovenska proza v krizi, je dramatiki že odklenkalo

Sodobnost, št. 7-8, letnik 79, Sodobna slovenska dramatika (Matjaž Zupančič: Pesmi živih mrtvecev, Vinko Möderndorfer: Tri ženske, Rok Vilčnik (rokgre): Tarzan, Vedrana Grisogono: Delamo na sebi)

Anja Radaljac

Pred časom sem sodelovala v žiriji, ki je na dogodku Instant drama (projekt je mlajši bratec Urnih zgodb) presojala o tem, kateri prizor, ki je bil prebran na večeru, je bil najprepričljivejši. Z drugima žirantoma sem se ob tej priložnosti zapletla v precej vročekrven pogovor, za katerega niti takrat niti danes ne morem verjeti, da smo ga sploh imeli. Pogovarjali smo se namreč o tem, ali je dramsko besedilo sploh literarno delo. Jap. Tako je. Kolega iz žirije Andraž Golc je trdil, da dramsko besedilo ni samostojno literarno delo, temveč je tako rekoč v službi teatra. Ko sem vprašala, ali ocenjuje, da Hamlet (ne vem, ali je bil ravno Hamlet, bolj ali manj Shakespearov opus, minus poezija pač) ni literarno delo, ni bil prepričan, kaj naj odgovori. 

Ampak dejstvo je – in tu vidim osebno velik problem – da ima podoben odnos velik del slovenske literarne in gledališke scene. Dramatika je pankrt, ki ga noče pod svoje okrilje nihče: niti literatura niti gledališče. Drame skorajda ne izhajajo. In se skorajda ne postavljajo. No, z izjemo Dogodka v mestu Gogi ter Cankarja, ki je »obvezen« – tako kot Ibsen. Ali Shakespeare. 

Priznam, da sem bila letos presrečna, ko so v MGL najavili uprizoritev drame, ki je prejela Grumovo nagrado. (Simona Semenić: sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije.) Ni to vsaj malo zaskrbljujoče? Da moraš biti vesel, da bo vsaj eno gledališče v državi postavilo dramsko delo, ki je prejelo (edino in najvišjo) prestižno nagrado za dramsko delo? In a ni absurdno, da drama kljub temu ne bo objavljena (nič ne vem o tem, da bi bila, če bo – krasno)? 

Ko sem si predstavo ogledala, sem bila precej razočarana. Na neki način. Gledališko delo je bilo izvrstno opravljeno. Diego de Brea je postavil zares estetsko, uravnovešeno in močno predstavo. Ampak (!) tekst … ni bil nič posebnega. Tematsko lušten, slogovno dovršen, idejno impotenten. Za tri zvezdice od petih. Recimo. (Predstava je naposled dobila štiri.) Prav v tem primeru se je odlično videl razkorak med dramskim besedilom kot literarnim delom ter predstavo. Predstava je nekako obstajala mimo teksta, hkrati pa je tekst podprla tam, kjer je »škripal«. Ampak to ne pomeni, da tekst sam na sebi, brez uprizoritve, ni deloval. Je, ampak bil je pač sam na sebi – tako kot je »sam na sebi« npr. roman, preden ga predelajo v film. 

Zdi se skrajno nezadostno ocenjevati »literarnost« literarnega besedila glede na njegovo (golo) formo, ampak prav to se v primeru dramatike dejansko dogaja. Izgovor založnikov, da dram ne izdajajo, je preprosto ta, da se drame ne berejo. Oprostite? Je res legitimno zavreči literarno vrsto samo zato, ker ima nižji bralski domet? Kaj pa poezija? Kaj pa zahtevnejša proza? Ah ja … tam poteka banalizacija diskurza, tam skrbimo za berljivost … pri dramah tega že forma ne omogoča. Kam vodi takšen pristop? 

Na primeru dramatike očitno v položaj, ko dramatiki svojih del na noben način ne morejo več spraviti do publike (Vinko Möderndorfer izvzet). Niti do bralske niti do gledališke. (Če izpustimo portal Si.Gledal, kjer po novem objavljajo dramske tekste.) In brez urednikov, brez založnikov, brez gledališčnikov … postajajo dramski teksti nekako sami sebi namen. Ali pa je namen Grumova nagrada? Tako – napišeš eno dramo na leto in jo pošlješ na Gruma. Če si moški v srednjih letih, imaš nagrado v žepu. (Tudi denar? Nisem prepričana, kako točno je s tem: je to še vedno (tudi) denarna nagrada ali ne.) Pri tem naj ne bo odveč poudariti, da so drame, ki se pošiljajo na Gruma, neobjavljena besedila, ne pa – tako kot je to v navadi pri vseh drugih eminentnih literarnih nagradah v Sloveniji – objavljena besedila, dostopna širšemu krogu bralcev. Bralci nimajo nikakršnega vpogleda v dela, ki so prispela na natečaj, zato je delo žirije avtomatsko manj transparentno kot delo sorodnih knjižnih žirij. 

Teksti, s katerimi se nihče ne ukvarja, pa postajajo vse slabši. Resnično: drame, ki so bile letos nominirane in objavljene v reviji Sodobnost (reviji za to skrb vsekakor vse spoštovanje, v tej smeri se res prav nihče drug ne trudi), so po mojem mnenju z izjemo Tarzana Roka Vilčnika amaterske in (skorajda) neobjavljive. (Ta skorajda velja le temu, da danes bolj ali manj velja pravilo »anything goes« – tudi pri poeziji in prozi.) 

Tarzan – za razliko od preostalih treh dram – pomeni literarno delo, ki si prizadeva za tematsko, pa tudi idejno razvejanost, pri čemer Vilčnik simpatično vpelje tudi nekaj medbesedilnosti (tekst je, kajpak, predelava Knjige o džungli) in besedilo bolj ali manj spelje na neki metaforični, alegorični ravni. V delu nastopajo hijena Mike, Jane in Tarzan, Vilčnik pa se skozi njihove like dotika vprašanja človečnosti in človeškosti: kaj je tisto, kar loči človeka od živali? Mike je hijena, ki posluša opero, klasično glasbo in bere filozofijo ter izbrane literarne naslove, hkrati pa ima pretanjeno poslovno žilico. Je po človeško moralno izprijen. Tarzan, na drugi strani, je komajda pogovorljiv, druži se z živalmi in zagovarja »džungelsko etiko«. Jane hrepeni po mentalni, čustveni in duhovni izpolnitvi, Tarzan ji tega ne more ponuditi, Mike pa ji – morda – lahko. Ali pa bi ji tudi on le rad zlezel za hlačke? Je manj človeški, ker je bolj »pokvarjen« ali tudi to pride s »človeškostjo«? Mar ni ravno »pokvarjenost«, »moralna izprijenost«, če hočete, v resnici zelo človeška lastnost? Vilčnik vnese tudi odnos do okolja, naravnih virov, ekoloških sistemov, ogroženosti nekaterih živalskih vrst, izkoriščanja delovne sile pri izkopavanju dragocenih rudnin in podobno. Drama je široka, pomensko polna, hkrati pa nenehno preseneča. Ponuja tudi dovolj prostora za gledališko uprizoritev, kar je vsekakor plus, ampak ne (!) nuja. 

Na drugi strani imamo v Sodobnosti objavljene še tri druge drame. Besedila Möderndorferja, Zupančiča in Grisogono so občutno manj razdelana od Tarzana. Möderndorfer tokrat postreže z dramo, naslovljeno Tri ženske (pri čemer se mu zdi potrebno, da še poudari, da je tekst spisan v odnosu do Treh sester), v kateri se Suzana, Barbara in Silva sestajajo v supermarketu. Barbara in Silva sta tipični pasivni potrošnici, Suzana, na drugi strani, pa hodi po tankem ledu: se bo zvrnila v h kolegicama v praznino potrošniških življenj ali pa bo naredila pogumen korak v drugo smer in uresničila svoje sanje? Barbarin mož je gej, Silvin svobodnjak, ki živi mimo svoje žene. Obe sta nesrečni v zakonu, ampak ničesar ne ukreneta zoper svoje stanje. Suzana ima krasnega moža, ki pa ga, ko trikrat doživi spontani splav, kar zavrže in ki se ji začne gabit (to ni nikjer utemeljeno). Odvrne se od njega k natakarju, s katerim enkrat samkrat občuje, zanosi, je prepričana, da tokrat ne bo splavila, se loči od moža in gre živet k mami. S tem naredi »pogumno potezo«, čeprav je ta poteza v resnici nezrela, nepremišljena in egoistična – nič manj kot poteze Silve in Barbare. Möderndorfer v dramo vključuje tudi cenen kvazifeminizem, v katerem se morajo ženske boriti proti moškim, in ne feministke ter feministi proti družbeno represivnim vzorcem. Tako je – ironično – sodeč tem, kar sporoča drama, feministično dejanje spolno občevanje s človekom, ki mu nazadnje ne priznamo nosečnosti in zapustitev prizadetega partnerja, ki si je tudi sam zelo želel otroka. In kaj je taka poteza, če ne pritrjevanje potrošniški propagandi, da lahko imamo karkoli nam srce poželi, pa ne glede na ceno ali morebitne žrtve? Še ena kritika, ki ni kritika.

Matjaž Zupančič in Vedrana Grisogono se v svojih delih dotikata korupcij in sprevrženosti političnih elit. Zupančič se loti političnega vrha in v dramo Pesmi živih mrtvecev postavi v prostore sodne medicine, blizu sobe za obdukcije, kjer se ad hoc komisija odloča o tem, kako naj pojasnijo primer, ki se je zgodil pred kratkim: moški, ki naj bi bil mrtev, je stopil iz mrtvašnice, političnemu velikašu odgriznil del ušesa, nato pa končal na vozičku in čakal na obdukcijo. Bil naj bi astmatik in kronični srčni bolnik, ki naj bi doživel napad zaradi prevelike količine vdihnjenega solzivca. No, kasneje navidezno mrtvi »oživi« in pove, kako so se stvari odvijale – z njegove perspektive. Izkaže se, da gre za revnega fanta, ki kljub štipendiji za nadarjene in izjemnemu uspehu na faksu ne dobi službe, delati mora na črno, da preživlja hudo bolno mamo, ki bi potrebovala strokovno oskrbo, pa še punca se mu je preselila v tujino in se mu niti na telefon noče oglasiti. Od vsega hudega ga zadene infarkt, pa ravno med protesti. Komisije ne gane, kako fant ponavlja, da ga boli v prsih in čeprav je med njimi zdravnik, mu noče pomagati. Tako vidimo, kako zelo trpijo tisti iz nižjih slojev, ki jih seveda ne zadene samo ena neprijetnost (npr. le revščina ali pa le hudo srčno popuščanje, ali pa le na smrt bolna mati etc.) ampak cela plejada njih. Tako da je »za ziher«. Ali kakor si pač to predstavljajo naši sodobni slovenski avtorji, ne le dramatiki, da ne bo pomote. Torej: imamo skrajno sprijene politike in druge »strokovnjake«, ki niso pripravljeni pomagati umirajočemu človeku, da bi se vendar lahko še naprej držali »protokola«, na drugi strani pa imamo angelsko, požrtvovalno bitje, ki niti ni šlo na proteste in se niti ni uprlo – pa mu to nič ne pomaga. Vseeno ga bo od hudega (in od hudih) pobralo. Gre seveda za črno-belo karakterizacijo, liki so skrajno enoplastni in dejstvo, da se za pacienta zavzame le nenehno zatirana lezbična tajnica, nič kaj ne pripomore k temu, da bi bil tekst prepričljivejši. Kritika, utemeljena na binarnih opozicijah je le stežka lucidna in Pesmi živih mrtvecev nikakor ne prinašajo še česa več od vzklika »politiki so izprijeni«. Težko bi rekla, da je to za literarno – ali drugo umetniško – delo dovolj. 

Za razliko od Zupančiča se Grisogono loti bolj lokalne politične scene, ki jo uvede skozi nekakšno »komedijo zmešnjav«. Minus humor. (Humor je pust, suh, prežvečen, na prvo žogo.) Župan se pripravlja na volitve in maraton. Ima ljubico, sina geja (za katerega ne ve, da je gej), izvenzakonsko hčer, ženo, ki se zaljubi v sinovega fanta … razumete? Tako, ena družinska saga, samo da avtorica vpelje »politično temo«, ki pa je v resnici tako pavšalna, da je meso drame dejansko na odnosih in peripetijah med liki. Seveda je res, da župan ne posluje čisto pošteno, da izkorišča malega kmeta, da je egoističen in ima »vedno kupček denarja nekje na strani« in tako dalje. Ampak v resnici so tudi to – kot pri Zupančiču – le floskule. Ja, ja … župan je pokvarjen. Pa kako! Pa tudi novinarka se prodaja – ker nima za kruh, pa vendar. Za zgodbo bi naročila celo umor. Ampak drama ne temelji na netransparentnem poslovanju ali korupciji. O enem in/ali drugem ne pove ničesar novega, tematik ne razdela. Vsa teža dogajanja je na »zapletenih« odnosih med liki. 

Zdi se, da je v dramatiki – še bolj kot denimo v kratki prozi – na delu nekakšno kvazi-družbeno-kritištvo, ki pa ne kritizira, temveč le povzame nekaj floskul, nato pa se skrije za kvazihumorjem, peripetijami med liki, velikimi literarnimi deli in podobno. Da je temu tako, je zagotovo odgovorna tudi brezbrižnost do slovenske dramatike, o kateri sem govorila uvodoma. Gre za literarno zvrst, ki je v krizi na mnoge načine. In nekdo bi za to moral prevzeti tudi odgovornost. Bi res radi izgubili dramatiko?

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Slovenska proza je v krizi zaradi pomanjkanja žanrske raznovrstnosti. Vlada določen tip proze in tega bere omejena količina ljudi. Zatiranje domišljije in zapiranje v klane se pač “obrestuje”.

  • sf says:

    Čestitam za kritiško samozavest. Za to so mladi na svetu. Tak članek bi skoraj moral spodbuditi nekaj (grenke) debate – a je najbrž ne bo. Srečko Fišer

  • Maja Šorli says:

    Spoštovani,

    Anja Radaljac v svojem prispevku “Če je slovenska proza v krizi, je dramatiki že odklenkalo” navede kar nekaj spornih mnenj, na katere je nujno opozoriti.

    Že na začetku izraža začudenje nad prepričanjem, da je dramsko besedilo “tako rekoč v službi teatra” in nato v drugem odstavku zapiše, da je dramatika “pankrt”, saj da (slovenske) drame “skoraj” ne izhajajo in se ne postavljajo.
    To pavšalno navrženo neresnico je nujno treba komentirati. Na žalost Anja Radaljac ne ponudi metodološkega okvira, po katerem to presoja. Slovenski gledališki letopis za sezono 2013/14 beleži uprizorjenih 253 del tujih avtorjev in 207 slovenskih. Glede na to, da v letopisu prevladujejo produkcije dramskih gledališč, so prešteta uprizorjena dela avtorjev povečini prav dramska besedila. Z drugimi besedami, v sezoni 2013/14 je bilo uprizorjenih 45% del slovenskih avtorjev. Dejstvo, da so slovenske drame uprizarjane in da – končno – njihovi avtorji niso več zgolj uveljavljeni heteroseksualni moški v zrelih letih, bi bilo mogoče preveriti tudi s pregledom dogajanja na Tednu slovenske drame, repertoarjem subvencioniranih gledališč in obiskom v knjižnici SLOGI (ali katerikoli drugi mestni knjižnici). Tam bi jo lahko usmerili na zbrane drame, ki jih izdaja npr. Cankarjeva založba (res je, da za zdaj samo moške avtorje in da še čakamo na zbrane drame Grumovih nagrajenk Drage Potočnjak, Žanine Mirčevske in Simone Semenič), na izdaje Grumovih nagrajenk (celo s prevodom v angleški jezik), ki jih je izdajalo Prešernovo gledališče Kranj, na skladovnice gledaliških listov, v katerih od devetdesetih let prejšnjega stoletja izhajajo tuja in slovenska sodobna in malo manj sodobna besedila, in še bi lahko naštevali. Slovenska dramatika izhaja tudi v revialnem tisku, predvsem v Dialogih, Mentorju, Sodobnosti. Sodobno dramatiko so večkrat natisnili tudi KUD Integrali, pregled polic v splošnih knjižnicah pa bi ponudil še kakšno presenečenje. Slovenska dramatika ni v krizi (če pa je, pa je ta permanentna in v desetih/petnajstih letih beležimo pomembne spremembe), res pa je, da se mlajše avtorice (vseh spolov) še borijo za prostor in ustrezno gledališko postavitev.

    In tu pridemo do naslednje točke v pisanju Anje Radaljac in sicer uprizarjanja Grumovih nagrajenk. Najprej je treba zapisati, da je v 21. stoletju velika večina nagrajenih besedil doživela uprizoritev. Čudenje, da bo Mestno gledališče ljubljansko (MGL) uprizorilo besedilo, izvira torej iz nepoznavanja dejstev. O teh dejstvih pa se je na zadnjem Tednu slovenske drame veliko govorilo – Mestno gledališče ljubljansko je besedilo o Sofijah naročilo z namenom uprizoritve in srečne okoliščine so pripeljale do izvrstnega besedila in Grumove nagrade ter objave besedila v gledališkem listu. Pa smo že pri naslednji točki – besedilo torej je objavljeno in javno dostopno po nizki ceni. Sprašujemo pa se, ali je Anja Radaljac to besedilo sploh prebrala. Namreč, v oceni uprizoritve je očitno nujno treba pojasniti, ali kritičarka besedilo sodi glede na branje ali zgolj na podlagi uprizoritve (kot se je npr. v devetdesetih letih jasno izrazil Andrej Inkret, ko mariborsko gledališče “za nobeno ceno” ni dalo iz rok priredbe Božanske komedije). Zdi se, da tudi Anja Radaljac pri uprizoritvah kuharic in pa tudi Samorastnikov (kritika v Delu, 14. november 2015) ni brala besedil, čeravno jih je sodila v svojih kritikah. To pa je nedopustno. Kadar ocenjujemo besedilo, je nujno razlikovati med tem, kaj je bilo na papirju, in kaj je s tem naredila uprizoritev. Na tem mestu se sicer ne bomo dotikali razlike med odnosom do krstnega besedila v Sloveniji ali npr. v Nemčiji, kjer so avtorske pravice zelo resna reč in ni dovoljeno vanj posegati s črtami tako kot pri nas.

    Besedilo Simone Semenič je po našem mnenju (in mnenju komisije za Grumovo nagrado ter občinstva bralne uprizoritve na TDS) izvrstno, ocena Anje Radaljac, tako v Delu (19. 9. 2015) kot v spletnem prispevku pa zgrešena. Možna je namreč diametralno nasprotna optika, podprta z izkušnjo občinstva na novembrski ponovitvi: predstava je dolgočasna, brez fokusa in ideje, občinstvo je po dvajsetih minutah začelo gledati na ure ter telefone, aplavz je bil mlačen. Režija je besedilo izčrpno oklestila ter ga uspela oropati mnogih bogastev in širine. Nadalje je sedem kuharic zvočno poenotila, onemogočila sledenje, kdo govori kaj, in spet zabrisala večplastnost oznak in generalizacij, ki jih je deležen ženski spol. Besedilo, ki ga govorijo kuharice, je zreducirano na eno linijo in adijo razplastenost posameznih replik, kontekstov in pomenov. Uprizoritev ni niti namignila, zakaj deluje proti besedilu in ne izvaja tistega, kar liki govorijo, niti se ni s tem igrala ali raziskovala možnih uprizoritvenih poti. Edina logična razlaga za tako početje, je demonstracija gledališkega razmerja med besedilom in ostalimi gledališkimi sredstvi. Najbolj se je režija znesla nad Sofijami in njihovo pojavnostjo ter črtanim besedilom, pri čemer tu največ izgubijo igralke in občinstvo – oboji ostanejo brez prostora, da bi se lahko tehtneje opredelili do njihovih zgodb. Povedano na kratko, režija je besedilo povozila in namesto tragikomičnega spektakla o večno sodobnem svetu, ki ga uničujejo vojne, konformizem in birokracija, a tudi o svetu, ki ima prostor za upor in človečnost, smo gledali dolgočasno bitko med soldati, sofijami in kuharicami. Na srečo je tudi tako okleščeno besedilo ohranilo osrednjo nit in je uprizoritev gledljiva, gledalci pa si lahko celotno besedilo preberejo v gledališkem listu.

    Anja Radaljac se v svojem prispevku loti tudi drugih nominiranih dram na zadnjem TSD. Da ne bomo predolgi, bomo omenili samo temeljne zablode. Prvič, imenovati besedila “amaterska” in neobjavljiva je nestrokovno in tudi žaljivo. Amaterska oziroma ljubiteljska kultura ima v slovenskem prostoru izbrano mesto, od profesionalne umetnosti pa se loči predvsem po svoji družbeni funkciji in seveda plačilu. Poimenovanje “amatersko” za govor o nizki kakovosti je zelo površno in Radaljac to neprimerno uporabi tudi v oceni Samorastnikov (v oceni Samorastnikov še mrgoli neprimernosti, v katere se žal na tem mestu ne bomo obregnili). Poleg tega je iz seznama avtorjev, ki so poslali besedila na zadnji natečaj (objavljen vsako leto v programski knjižici, ki jo izda Prešernovo gledališče Kranj), razvidno, da je velika večina med njimi vešča dramskega pisanja in da to počne že nekaj časa, med njimi je tudi dosti profesionalcev. Drugič, ironija je, da Anja Radaljac sicer pri duhovitem Tarzanu, spregleda prav njegovo patriarhalno držo (o teh stališčih Radaljac veliko razpravlja tako v kritikah kuharic kot tudi npr. Samorastnikov). Like Jane je v besedilu predvsem pasiven in deluje v funkciji obeh moških likov in je sam po sebi stereotipno nezanimiv.

    Če zaključimo tole dolgo repliko – na začetku. Anja Radaljac je vehementno spregledala številna prizadevanja Tedna slovenske drame (promoviranje slovenskih besedil, branja nominiranih dram, delavnice dramskega pisanja, denarno nagrado, pretekle objave in prevode dram v angleščino itd.), a tudi drugih manjših podjetij, kot npr. festivalov sodobne dramatike PreGlej na glas, bralne uprizoritve v SNG Drami Ljubljana in podobnih podvigov, ki so slovensko dramatiko izkopali iz krize. Slovenska drama ima tako svoje uprizoritve kot gledalce. Vidik, da je dramatika pankrt, je najbrž ustrezen do mere, ki se zrcali v štipendijah Društva slovenskih pisateljev ali subvencijah Javne agencije za knjigo. Tega grenkega področja avtorica žal ni raziskala.

    A zdi se, da je Anja Radaljac spregledala nekaj še bolj občega, in sicer razvoj dramske teorije od Hamleta, ki ga sama omenja v začetku svojega pisanja, dalje. Dramsko besedilo kot literarna vrsta se je s pojavom gledališke režije v 19. stoletju temeljito spreminjalo. Dramske principe so posvojili radio, film, televizija in drugi mediji, besedila in gledališče pa iščejo nove načine, kako v 21. stoletju služiti tako teatru kot tudi bralcu. Zdelo se je, da smo na to temo že ogromno povedali, tudi dovolj glasno, a se teatrologi očitno motimo. Dramatika je umetnost sestavljanja iger, ki upošteva tudi gledališko prakso in v 21. stoletju (seveda pa že prej) je brez dvoma koncept gledališke umetnosti kot besedne umetnosti zamenjal performativni model, v dramatiki pa se vse bolj uveljavlja tudi narativni model. Anja Radaljac mora nujno začeti s te perspektive brati tako sodobno tujo in slovensko dramatiko kot tudi teorijo sodobnih besedil in uprizoritvenih praks. Na srečo je v Sloveniji na voljo kar nekaj gledališča in literature na to tematiko, za začetek pa priporočamo npr. zbornik Drama, tekst, pisava (2008, knjižnica MGL), v katerem se je moč seznaniti z različnimi teorijami sodobnega besedila in gledališča.

    V zavzemanju za več denarja za dramatiko in objavljanja slovenske dramatike v knjigah, kjer se z Anjo Radaljac strinjamo, pa predlagamo, da združimo moči.

    Z lepimi pozdravi
    Maja Šorli, dramaturginja in urednica Amfiteatra, revije za teorijo scenskih umetnosti ter
    Urška Brodar, dramaturginja in prevajalka

  • Anja Radaljac says:

    Spoštovani Maja in Urška,
    po temeljitem razmisleku ter posvetu z urednikom vama bi želela sporočiti, da bodo vajini pomisleki naslovljeni v kolumni, ki bo objavljena v kratkem. Potrudila se bom, da bosta o objavi obveščeni.
    Z lepimi pozdravi,
    Anja Radaljac

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nekrolog slovenski dramatiki (spisan v upanju na vstajenje) (2. del)

    Anja Radaljac

    Šorli in Brodar navajata sledeče podatke glede uprizarjanja slovenskih dram: »Slovenski gledališki letopis za sezono 2013/14 beleži uprizorjenih 253 del tujih avtorjev in 207 slovenskih. Glede na to, da … →

  • Nekrolog slovenski dramatiki (spisan v upanju na vstajenje) (1. del)

    Anja Radaljac

    Uvodno pojasnilo: pričujoče besedilo (objavljeno bo v dveh delih) je nastalo kot odziv, ki se je zdel najustreznejši ob komentarju, ki sta ga k moji kritiki za Grumovo nagrado … →

  • Okužba z duhovitostjo

    Ivana Zajc

    Tokratna dramatiki posvečena Sodobnost prinaša svežo in drzno slovensko dramatiko, ki ponuja izziv tako bralcu kot morebitni uprizoritvi in je v znamenju domišljijskih inovacij in … →

Izdelava: Pika vejica