»Čas je za knjigo« – čas ob nepravem času

59. mednarodni beograjski knjižni sejem, 26. 10.–2.11. 2014

Jasmina Topić

Beograjski knjižni sejem velja že od nekdaj za pomembno literarno manifestacijo v regiji. Prav tako že leta vzdržuje priljubljenost tudi med tukajšnjimi prebivalci, čeprav se knjige v Srbiji, kot tudi povsod drugje, redko berejo, še redkeje pa kupujejo. Če bi posegli po popularni psihologiji, bi lahko morda ugotovili, da je sprejemljiva stalnica to, da je nečemu, kar se dogaja enkrat letno, treba dati veljavnost in to zaznamovati z majhnim ritualom obiska sejmskih dvoran, morda pa tudi z nakupom nekaj knjig (najpogosteje pa tistih najbolj prodajanih), že zato, da se opravi tudi ta državljanska dolžnost. Ko je to opravljeno, lahko preostali čas leta preživimo lepo in v miru, ukvarjajoč se z drugimi življenjskimi težavami. Če v turistično-bralski obisk sejma uvrstimo nepotrebno zbiranje najrazličnejšega reklamnega materiala, letakov, posebnih sejemskih izdaj časopisa in nasploh vsega, kar je natisnjeno in se blešči – vključno z baloni in svinčniki – ter odidemo šele po vsem tem na pijačo, tudi zato, da vidimo, kdo vse je v teh improviziranih sejemskih barih, obisk pa »začinimo« z neizbežno pleskavico s čebulo, je razpoloženje popolno. Ker kaj pa naj si ljudje želijo več v državi, kjer je popolnoma normalno kupiti škatlico cigaret za 300 dinarjev, vendar pa je isti znesek vedno nekako preveč denimo za nakup pesniške zbirke na literarnem večeru. V tej isti popularni psihologiji ali opazujoč mentaliteto stereotipov je nakup pesniške zbirke banalen, saj je to nekaj, kar bi moralo biti zastonj ali kot darilo za tiste, ki so se sploh prikazali na promociji knjige. Vendar pa se dojemanje teh reči nekoliko spremeni, vsaj v primeru knjižnega sejma. Tega namreč obiščejo ljudje, ki bi radi kupili določene izdaje, ki jih je drugače težko dobiti, ker: 1) jih v manjših mestih ni, 2) v njihovem mestu knjigarne že zdavnaj prodajajo samo še igrače in pisarniški material, 3) so določene izdaje dosegljive s popustom, 4) niso našli spletne strani, na kateri bi lahko kupili obrabljene, vendar dragocene knjige ali 5) dobijo dober izgovor za izlet do prestolnice.

Ko govorimo o pisateljih, se ta model znova spremeni in nas premesti v neki drugi kontekst. Beograjski knjižni sejem je zagotovo že 20 let (za dlje nisem prepričana!) pomembno mesto srečanj domačih ter regijskih avtorjev. Hkrati pa je to tudi priložnost za manjše založnike, še posebej pa založnike poezije, katerih finance so odvisne od milosti Ministrstva za kulturo ali pa od proračuna lokalnih občin, saj vsak strošek, ki ne vključuje stroška tiska, enostavno ni predviden, včasih pa celo tisto malo denarja, ki ga je treba dati za poštnino, pisatelji-mali-založniki plačajo iz lastnega žepa. Edino, kar do zdaj, v tem obče nepravem času za knjigo, še ni izumrlo, je nekakšno zmotno navdušenje. Prav zato je sejem tako zelo pomemben za domače avtorje, ker je to resnično eno redkih mest za srečanje, izmenjavo informacij, izdajo knjig in časopisov ter na splošno nekakšen nadomestek literarnega življenja. Če v to ugotovitev vključimo tudi regijske pisatelje, ki, hvala bogu, v velikem številu obiščejo sejem, je pomembnost tega prenosa informacij še večja. Območje nekdanje Jugoslavije je kulturološko ali vsaj ko je govor o književnosti, resnično edinstveno, majhnim literaturam pa je pomembna takšna interakcija prav zato, ker spodbuja nove ideje in ustvarjalno energijo. Vendar pa se zdi, da v praksi tudi ta pomembna »komponenta« že leta stoji na isti točki, saj razen izvrstnega projekta Sto slovanskih romanov, in občasnega prodora npr. nekaterih srbskih pisateljev v hrvaške založniške hiše (in podobnih primerov v vseh eks-Ju različicah), ni več novih književnih projektov. Lepo bi bilo, če bi dobili nove antologije sodobne slovenske ali na primer bosanske poezije/proze, ali najavili nove izdaje srbskih avtorjev npr. v Makedoniji, Sloveniji, ali tudi v širši regiji, na Madžarskem, v Romuniji itd. Tega enostavno in popolnoma primanjkuje.

Mlada srbska poezija

Kljub temu pa knjižni sejem vsako leto organizira zelo zanimiv program razprav in predstavitev relevantnih ali novih izdaj, in čeprav se te pogosto izgubijo v sejemski kakofoniji novih naslovov in dogodkov, so pomembne za lokalno in regionalno literarno sceno. Letošnji sejemski program je, med drugim, predstavil novo izdajo in branje Hazarskega slovarja avtorja Milorada Pavića. Govora je bilo tudi o pomembnosti pesniškega opusa nedavno preminulega pesnika Miodraga Pavlovića (dobitnika nagrade Vilenica l. 2006) ter o poetični sceni novega in do zdaj najobširnejšega izbora mladih srbskih pesnikov – Restart – panorama nove srbske poezije, z dodatkom teoretične refleksije o tej generaciji avtorjev, v okviru projekta, ki ga je začel Goran Lazičić, urednik tribune v Kulturnem domu Studentski grad v Beogradu. Seveda je bil en del programa posvečen tudi stoletnici sodelovanja Srbije v prvi svetovni vojni (1914–1918). Prav tako pa je bilo sklenjeno sodelovanje med Republiko Kitajsko in Republiko Srbijo, ki obljublja prevod domačih avtorjev v kitajščino v okviru obstoječega projekta beograjske založbe Geopoetika.

Beograjski knjižni sejem je gostil tudi nekaj znanih avtorjev, vendar pa je treba opozoriti na dejstvo, da so ti večinoma prišli iz regije. Poleg priljubljenega angleškega pisatelja Tonyja Parsonsa ter slovaških avtorjev Dušana Mitana in Gustava Murina je sejem gostil tudi Roberta Perišića, Marka Tomasa in Rista Lazarovega. Nagrado za najboljšega založnika na 59. mednarodnem knjižnem sejmu v Beogradu je prejel Inštitut za učbenike, nagrado za založniški podvig leta pa sta prejela Prometej in RTS za skupno izdajo Srbija 1914–1918. Po besedah organizatorjev je na sejmu sodelovalo okoli petsto domačih in osemdeset tujih založnikov, registriranih pa je bilo 164.606 obiskovalcev. Častni gost je bila letos  Republika Kitajska, za naslednje leto pa je napovedana Rusija.

Če bi povzeli vtise letošnjega 59. knjižnega sejma, je ta bil poln vidnih kontrastov, ki morda niso več tako regionalno lokalizirani, temveč so lahko predstavljeni kot globalni fenomen. Kot na primer jasno vidni razkoli med komercialnimi založniki in tistimi, ki skušajo pod okriljem nekoliko zastarelih koceptov ali preprosto ob pomanjkanju sredstev, ki bi jih vlagali v trženje, zadržati  domače avtorje. Vmes med tema nasprotjima obstajajo tudi dve ali tri pomembne lokalne založbe, ki poskušajo, zaenkrat uspešno, obdržati ravnotežje med obema skrajnostma kot npr. Arhipelag in Geopoetika.

Osrednji prostor glavne sejmske dvorane je nekoč pripadal uveljavljenim založnikom, danes pa z njenih sten kričijo barve in napadalni oglasi turbo-folk komercialno usmerjenih založnikov, ki večno naivnega bralca silijo, da ne bi odšel domov slučajno brez vsaj ene njihove knjige, med katerimi prevladuje lahkotna, pop literatura, pa še to v glavnem prevodna. V nerazumljivem fenomenu trženja literature obstaja komični primer priljubljene srbske pisateljice, njenega imena ne bom navedla, ki redno razproda celotno naklado vedno istih knjig, medtem ko se sprehaja ob lastni sejmski stojnici ter se ob tem nenehno križa in moli k neki pravoslavni svetnici. Vendar pa je svet poln nasprotij, zakaj potem ne bi bil takšen tudi en navaden knjižni sejem!

Zato slogan »Čas je za knjigo« zveni po eni strani provokativno, po drugi pa nesmiselno. Vedno je pravi čas za knjigo, vendar je v času, ko sta samota, prepuščanje sebi in kontemplaciji ključnih vprašanj sveta in obstoja, naslikanih skozi literaturo, obravnavana kot nekakšno sumljivo in nehvaležno delo, potlej to morda res že skrajni čas!

 

Prevedla Ivana Komel

O avtorju. Jasmina Topić, srbska avtorica, piše poezijo, kratko prozo, kolumne in eseje. Objavila je pet pesniških zbirk, njene kratke zgodbe pa so bile zastopane v nekaj projektih. Ureja Rukopise (Rokopise) – zbornik poezije in kratke proze mladih s prostora nekdanje Jugoslavije, hkrati pa je koordinatorka izdaje sodobne poezije Najbolja (Najboljša) v … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Aljaž Krivec pravi:

    Fin članek! Se mi pa zdi, da je prišlo do zatipkanine – zbirka o kateri je govora je bržkone “Sto slovanskih romanov” in ne “slovenskih”.

  • Boki pravi:

    Dober prispevek. No, tipkarske napake se vedno dogajajo. Tudi po 10x prebranem nekdo tretji še vedno najde kakšno napako. Glede branja knjig se ne bi čisto strinjal. Ljudje še vedno berejo, a precej manj kupujejo.
    Je pa nekaj opažanj, ki še kako veljajo za Slovenijo. Naj dodam, da v Sloveniji nismo vsi enakopravno obravnavani in je silno popularen šport – metanje polen pod noge. Ko še to ne uspe, nastopi naslednja faza – lomljenje rok in nog.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pismenost v dobi selfiejev

    Miša Gams

    Potovanje na beograjski knjižni sejem se je začelo kot v kakšnem avanturističnem romanu – s prijateljico sva se s pomočjo spletnega portala, ki objavlja mednarodne prevoze, znašli v majhnem avtu skupaj … →

  • Pomlad knjige v Montaiguju

    Zarja Vršič

    Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

  • V kraljestvu knjig

    Agata Tomažič

    V četrtek zvečer, deset minut pred uradnim odprtjem knjižnega sejma, napovedanim za šesto uro, se je pred vhodi v paviljon številka ena gnetla kar precejšnja množica ljudi. Spet pa ni bilo take sile in vzhičenosti, kot če bi denimo čakali pri vhodu na kakšen nogometni stadion ali koncertno dvorano, kjer bi nastopil kakšen zvezdnik.