Cankar, kdo bo tebe ljubil?

Boštjan Gorenc Pižama in Tanja Komadina, Moj lajf. Bevke: Škrateljc, 2017; Žiga X Gombač in Igor Šinkovec, Hlapec Jernej in pasja pravica. Bevke: Škrateljc, 2017; Andrej Rozman Roza in Damijan Stepančič, Hlapci – ko angeli omagajo. Bevke: Škrateljc, 2017; Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić, Ivan Cankar – podobe iz življenja. Ljubljana: MGML & Forum, 2018

Iztok Sitar

Tako smo se spraševali v šoli, ko smo se prebijali skozi goščavo visokoletečih stavkov stilistično mojstrskih črtic in novel, da bi končno prišli do jedra in razumeli bistvo zgodbe. Drugače pa smo raje pod klopjo brali prav nič cankarjanske stripe, v katerih je bil jezik sicer precej siromašen, si pa zato brez odvečnih besed takoj padel v središče dogajanja. V njih ni bilo skodelic kav, peharjev suhih hrušk ali mastnih dateljnov, je bilo pa toliko več kavbojev in Indijancev, ki niso postavljali spomenikov materam, ampak so brez občutka krivde raje kakšno skalpirali. Sicer pa je tudi Cankar na Dunaju bral indijanarice Karla Maya, ne da bi pustile kakršnokoli sled v njegovem pisanju, kar pomeni, da šund sam po sebi nikakor ni škodljiv, lahko pa je celo zabaven. Kot je bil tudi Cankar – posebno ob pivskem omizju s prijatelji –, čeprav so ga nekateri sodobniki imeli za malce vzvišenega in važnega. Pa saj je lahko bil! Ne samo, da je bil odličen pripovednik in izjemen stilist, bil je tudi prvi pisatelj, ki je živel od svojega pisanja. Seveda ne ravno razkošno, saj se je vse življenje bojeval z revščino in dolgovi, k čemur je nemalo pripomoglo tudi njegovo boemsko življenje.

Ob stoletnici smrti je dokončno stopil s piedestala visoke kulture med ljudstvo v podobi plebejskega, še pred desetletji s strani akademske sfere, politike in družbe zaničevanega stripa. Sicer pa mislim, da tudi sam Cankar ne bi imel nič proti takšni popularizaciji njegovega dela. Sam je bil namreč precej dober risar, njegov prijatelj Hinko Smrekar, ki mu je likovno opremil nemajhno število knjig, pa je leta 1914 narisal sploh enega prvih slovenskih stripov, Izjemno zanimiv primer elefantiaze. V njem se norčuje iz nemškega nacionalizma, malomeščanstva, lažne morale in slovenske zaplankanosti, kar tudi Cankarju ni bilo tuje. Seveda pa so bila tudi njegova dela izjemno hvaležna za satirično priredbo, kar smo lahko videli v seriji Slovenski klasiki v stripu, ki je v Mladini občasno izhajala od leta 1992 in kjer so različni avtorji adaptirali šolski kanon: Hlapce, Hlapca Jerneja in njegovo pravico, Pehar suhih hrušk in seveda razvpito Skodelico kave. Slednjo so prelili v strip kar trije avtorji, najbolj duhovita pa je pronicljiva interpretacija Tomaža Lavriča, po Smrekarju vsekakor najboljšega slovenskega karikaturista.

Vse štiri stripovske priredbe smo ponovno dobili tudi v Cankarjevem letu, seveda pa so za razliko od enostranskih satir precej bolj kompleksne. Če sta prva dva stripa, Moj lajf (adaptacija Mojega življenja) Boštjana Gorenca in Tanje Komadina, v katerem je tudi zgodba Pehar suhih hrušk ter Hlapec Jernej in pasja pravica Žige X Gombača in Igorja Šinkovca tako po stilizirani otroško všečni risbi kot po pravljični izvedbi bolj namenjena osnovnošolcem, pa družbeno kritični Hlapci – ko angeli omagajo Andreja Rozmana Roze in Damijana Stepančiča ter biografski Ivan Cankar: Podobe iz življenja Blaža Vurnika in Zorana Smiljanića, v katerem avtorja seveda ne moreta mimo zgoraj omenjene Skodelice kave, nagovarjajo v prvi vrsti gimnazijce in ostalo srednješolsko mularijo, seveda pa tudi vse starejše ljubitelje stripov in Cankarjevih del.

Najbolj zvesto sledijo originalu Hlapci, saj je Roza dobesedno prepisal besedilo drame, edini scenaristični dodatek sta dva angela, ki si po hollywoodsko prizadevata vzbuditi ljubezen med Jermanom in Lojzko ter sem in tja komentirata dogajanje z bolj ali manj odvečnimi pripombami, sicer pa samo motita potek zgodbe in sta v stripu zgolj zaradi – naslova. Strip je specifičen medij, križanec med likovno umetnostjo in literaturo, kjer risba prevzame narativni tok fabule, zato bi bila nujna bolj zgoščena oblika pripovedi in samih dialogov. Likovno so Stepančičevi Hlapci vrhunsko delo, ki zna z na videz skopim naborom zemeljskih barv, v katerem prevladujejo oker, rdeča in rjava, s kombinirano tehniko barvnih tušev, akvarela, mehkega svinčnika, suhih barvic in črnega flomastra v skorajda popartovskem slogu ustvariti razkošno podobo temačne drame, pri čemer večinoma črno-bele figure izstopajo od pobarvanega ozadja. Zelo dobra je karakterizacijo likov, ki dogajanje doživeto prenesejo iz knjige v strip, čeprav zaradi gostobesednosti teksta bolj kot nanj spominjajo na bogato ilustrirano gledališko igro.

Povsem v drugo scenaristično skrajnost je šel Boštjan Gorenc Pižama s priredbo Mojega življenja, kar je nakazal pred leti že z zabavnimi sodobnimi predelavami domačih pisateljev v sLOLvenskih klasikih, ki jih je mularija takoj vzela za svoje. Nekatere najbolj mistične črtice iz knjige je zamešal s Trubarjem, Vorancem, Svetlano Makarovič, Harryjem Potterjem, superheroji, Ljubljanskim maratonom in še čim in ustvaril sicer tekočo, sproščeno in na trenutke duhovito, a malce prenasičeno stripovsko priredbo. V Cankarjevih »ministrantskih« črticah Cerkvene zgode in nezgode je podobno kot Roza v Hlapcih dodal hudička in angelčka, skušnjavca in moralista, ki Ivana vpeljujeta in varujeta različnih skušnjav. Tako je tudi v Peharju suhih hrušk spremenil konec z narcisoidno intervencijo samih avtorjev z vstopom v strip, pri čemer malemu Ivanu, ki izdajalsko sestro Lino za kazen vleče za kito po tleh, moralistično razložita, da njegovo ravnanje ni v skladu z današnjo etiko. Stilizirana otroško prisrčna risba Tanje Komadina je navkljub nekaterim cicibanovsko naivnim postavitvam figur v prostor učinkovita in v sozvočju z besedilom, dodatni vizualni užitek pa prispeva tudi digitalni kolor v toplih barvah.

Stripovska adaptacija je najbolj uspela Žigu X Gombaču s Hlapcem Jernejem in pasjo pravico, ki je dogajanje z vrhniške Betajnove, cankarjanskega sinonima bogataštva in krivičnega družbenega reda, prestavil streljaj stran na obrobje Polhograjskega pogorja, Pasjo ravan, ki nam že z imenom simbolizira drugačen, basenski pristop stripovske priredbe. Protagonisti namreč niso ljudje, ampak antropomorfni psi, s čimer je Gombač težko družbeno tematiko in ideje revolucionarnega socializma zavil v celofan in jo osnovnošolski mulariji podal v obliki sodobne (kapitalistične) pravljice. Avtor je novelo ustrezno skrajšal in očistil vsega nestripovskega balasta, hkrati pa ohranil Cankarjevo poanto, čeprav je za razliko od originala optimistično zaključil pripoved. Pasja interpretacija Hlapca Jerneja je bila vizualno izjemno hvaležna za strip, saj je lahko ilustrator Igor Šinkovec različne protagoniste narisal v različnih pasmah, ki jih pri psih res ni malo, tako da bralec nima nobenih težav z identifikacijo, kar se sicer precej rado zgodi pri istih vrstah živali, da ljudi sploh ne omenjam. Sicer pa Šinkovčeva risba izhaja iz disneyjevske tradicije z dinamično figuro in obrazno mimiko, po drugi strani pa je razkošno, a kičasto potezo čopiča zamenjal z umirjeno linijo tankega flomastra, odsotnost barv pa je nadomestil z umirjenim črtkastim senčenjem in različnimi sivinskimi toni.

Za razliko od stripovskih priredb Cankarjevih del, se je Blaž Vurnik odločil preliti v strip samega Cankarja in tako je v najboljši tradiciji angloameriške zbirke For Beginners nastala biografija Ivan Cankar: podobe iz življenja. Vurnik Cankarjev življenjepis, ki se začne z njegovim rojstvom na vrhniškem klancu siromakov in konča na ljubljanskih Žalah, razdeli na različne kraje pisateljevega bivanja od Ljubljane, Dunaja, Pulja, Sarajeva, Slovenskih goric in na koncu Rožnika, kjer je preživel svoja najlepša leta. Na začetku vsakega poglavja je lavirana risba v slogu starih razglednic, ki nam doživeto prikaže podobo mesta v času dogajanja. Praviloma na vsaki strani je predstavljen en dogodek ali črtica iz Cankarjevega življenja ali njegovega dela, ki ga Vurnik pronicljivo vključi vanj, od ljubljanskega potresa do Skodelice kave. Zanimiva je tudi likovna struktura stripa, saj klasično pripoved v pasicah prekinjajo inserti s portreti in kratkimi biografijami Cankarjevih sodobnikov ter ilustrirani odlomki njegovih del. Smiljanićeva solidna realistična risba – ki včasih preide v karikaturo – je dopolnjena s prenekaterimi dobrimi grafičnimi in kompozicijskimi rešitvami, izjemno dobra pa je naslovnica stripa, na kateri Cankarjev portret z ogromnimi brki preko rame zamišljeno zre v nas – čeprav se oči sploh ne vidi. Narisan v toplih odtenkih zemeljsko rjave barve je v popolnem sozvočju s črnim hrbtom, na katerem je pisateljev značilni podpis ter imena avtorjev in naslov.

Čeprav se Cankarjevo leto končuje, upam, da ne bo padel v pozabo do naslednje stoletnice ali kakšnega drugega jubileja, ampak da ga bojo bralci vzeli v roke tudi v prihodnje, pa čeprav v – stripu. Pričujoči stripi, ki vsak na svoj način obravnavajo Cankarja in njegovo delo so kot nalašč za prvi stik mularije z velikim pisateljem in verjamem, da bo marsikoga – brez šolske prisile – po prebranih straneh zanimal tudi originalni Cankar. Navkljub računalniškim igricam in pametnim telefonom. Ki bojo jutri že zastareli. Cankar pa bo vedno sodoben.

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki