Buteljka čistega vina

Jurij Andruhovič, Dvanajst krogov. Prevedla Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016 (Moderni klasiki)

Maja Šučur

Če bi ostal roman Dvanajst krogov Jurija Andruhoviča spregledan, bi nastala precejšnja škoda, še najmanj povezana zgolj z dejstvom, da je ukrajinski pisatelj tudi nagrajenec prihajajoče Vilenice, ki se ga torej spodobi prebrati. Škoda bi bilo smeha, za katerega bi ostal prikrajšan bralec, in v nič bi šla igrivost, ki veje iz groteske v edinem v slovenščino prevedenem romanu avtorja, ki že vrsto let »postavlja Ukrajino na literarni zemljevid«. Čeprav vemo o njem nemara še manj kot o njegovi domovini, priča izjemno obvladovanje le na videz kaotične literarne farse v Dvanajstih krogih o tem, da gre za izurjenega pisca. Andruhovič je namreč – ne le kot pisatelj, ampak tudi kot nagrajeni pesnik, esejist in prevajalec, ki je denimo v ukrajinščino prevedel ameriške bitnike in Hamleta – močno zaznamoval sodobno ukrajinsko literarno produkcijo, predvsem njen postmodernizem. A to so že podrobnosti, pojdimo prej k edini stvari, ki je pri Andruhoviču praviloma enostavna – zgodbi.

V obravnavanem romanu avtor v karpatsko gostišče Krčma Na mesecu prižene pisano zasedbo – lvovskega literata Arturja Pepo in njegovo ženo, prevajalko Romo Voronič, pa še hčerko iz njenega prejšnjega zakona Kolomejo ter, jasno, Rominega ljubimca, dunajskega fotografa Karla Josepha Zumbrunnena. V istem helikopterju se znajdejo še priljubljen videoustvarjalec Jarčik Volšebnik, v njegovem videu nastopajoči spogledljivki Marlena in Lilija, še najbolj logično pa je, da se jim pridruži akademik, profesor Doktor. Na Karpate so namreč odpotovali na povabilo tajkuna Varcabiča, domnevno zato, da bi se poklonili spominu na markantnega lvovskega pesnika Bogdana Igorja Antoniča (resničnega dolgo spregledanega avtorja, ki je navdahnil tudi naslov romana).

In res, le kdo od nas bi se lahko uprl večdnevnemu izletu v sklopu dobrodelnega programa JUNAKI BIZNISA – JUNAKOM KULTURE?! Še posebej, če bi bil program tako nespodobno nedeloven – poslušali bi nekaj Doktorjevih dolgoveznih traktatov o Antoničevem liku in delu, sicer pa bi se gostili z jedačo in pijačo, igrali šah in se mečevali ter spoznavali svoje »sotrpine«. Vse našteto teče tudi v realnosti ob spodobnem napitku praviloma lažje, in v tem romanu je alkohola toliko, da ne opije le junakov, ampak z njimi vred junaškega bralca. V nasprotju s protagonisti njega ta razvada ne pokoplje, ampak ponovno prehitevam …

Zdi se, da ostaja trezen edino Andruhovič, ki spretno manipulira s pripovedjo. Iskrive protagoniste nam predstavi v vsej njihovi (ne)slavi, a največ pozornosti gre trojici iz ljubezenskega trikotnika – Arturju, Romi in Zumbrunnenu. Prvi je nerealizirani vselej zapiti pesnik, ki se mu – tudi zato, ker žena v njem zbuja manj poželenja kot njena hčer – pri sedemintridesetih zdi, da je življenje v alarmantnem zatonu. »Skrbelo ga je, da njegovo srce enkrat ne bo zdržalo in bo počilo – a ne zato, ker ne bi moglo zdržati in bi počilo, temveč zaradi strahu pred tem,« ga pretanjeno opiše pripovedovalec. Po drugi strani je Karl Joseph Zumbrunnen sicer uveljavljeni fotograf, a boječi in večno nebogljeni tujec, ki se – čeprav ne govori jezika – vztrajno vrača v Romunijo, saj upa na srce Arturjeve žene. Kot Artur se tudi on sprašuje, »kako je mogoče porivati žensko, ki ima skoraj polnoletno hčer«. Skozi norčave pivske izzive se na karpatski planini se Artur in Zumbrunnen usodno ruvata za Romino pozornost, a kaj, ko ima ne povsem nespametna usodna dama obeh otročje pijanih »bedakov, bedakov, bedakov« že dovolj, bolj bi jo denimo veselile večje košarice jošk in seksapila. Pribeležim naj torej še, da ne pomnim knjige, v kateri bi bili kompleksno grajeni protagonisti, ki niti niso posebej inteligentni, tako domiselno zavoženi in označeni s tako nepričakovano kombinacijo prvovrstne poetičnosti in seksizma obenem, čeprav se avtor radostno loteva tudi moških. (Pre)potenco njegovega ustvarjalnega vrelca, ki zlepa ne usahne, naj ponazorim še s skromnim navedkom opisa zunanjosti zgolj postranske literarne akterke: »Fani je imela kot potoki mleka dolge noge, svilnato topel trebuh in žametno čisto vagino, njena koža pa je bila tako bela, da bi, kot bi napisali v srednjeveškem romanu, pri pitju rdečega vina bilo videti, kako teče po požiralniku.«

Andruhovičevo načrtno in brezkompromisno burkaštvo je sicer opazno na več ravneh, najbolj očitno v dolivanju literarnega opoja bralcu, ko z njim neobvezujoče (postmodernistično) klepeče. Denimo ko napove prihod svojih junakov: »Prišel je čas, da jih vse predočimo. V eni od meni znanih knjig se podobno mesto imenuje Prihod junakov. Čeprav ne vem, ali prav takšnih junakov. In ali je to takšen prihod.« Ali ko popisuje odnos prej omenjenih ljubimcev in v oklepajih komentira, da se je »na tem mestu po kačje prikradla nepovabljena avtorica ženskih romanov – izgini!« Resno se zabava, ko se navezuje na lastne romane (»Nedvomno se nadvse strinjam s pronicljivim očitkom, da v vsaj dveh tretjinah mojih dosedanjih romanov junake nekam pripeljejo. Doslej mi je zanje že uspelo naročiti vlake, avtobus znamke ikarus, pomenljiv chrysler imperial …«). In nič manj resen ni, ko se z enakovredno pozornostjo posveti citatu reklame za jogurt iz karpatskih dolin ali navedbi kakšnega od Antoničevih verzov.

Bralec bi se lahko na avtorja zaradi njegove divje nepredvidljivosti že skoraj jezil, če slednji pri svoji nestanovitnosti ne bi bil tako mojstrsko obvladan. Andruhovič namreč dogodke, ki bi se lahko, pa se v (tej) knjigi niso zgodili, mestoma popisuje s še večjo strastjo, kot tiste, ki so (domnevno) se. »Možnosti je nešteto, vendar se nobena od njih ne bo uresničila, ker lastnik in sponzor Varcabič Ilko ne pride, se ne pojavi, nikogar ne osreči …,« naposled prebere bralec po dveh straneh zavajanja s kompleksnim stopnjevanjem zgodbe, v katero je treba ves čas po malem dvomiti. A se zato ne počuti naplahtanega, morda le rdečeličnega, zadihanega.

V preizkušanju pisateljske in bralske kondicije nam namreč avtor svoje protagoniste in literarno snov predstavlja skozi mnogotere perspektive in časovne preplete; Antoniča prek dolgega literarnega traktata, Zumbrunnena prek njegovih pisem o ukrajinskem vsakdanu, Arturjevo nezavedno prek njegovih sanj… Konture njegovih protagonistov vzdržijo tako teste ljubezenskega in erotičnega romana kot kriminalnega in detektivskega dela, prav vsi omenjeni žanri pa so pri Andruhoviču prepleteni z grotesko, srhljivostjo (kako pesniški opis mrliča na str. 143!) in magijo, predvsem pa s sladko tragiko – Dvanajst krogov je v svojem bistvu vendarle predvsem sodobni družbeni roman.

Opise trpke ukrajinske dejanskosti, ki jo Evropa obenem jemlje za svojo in jo odriva, je pisatelj iz še enega depresivnega novinarskega poročila raje preobrazil v živahno literarno delo, kar mu je ob že omenjenem uspelo tudi z jezikovno-slogovnimi manevri. Če je tako romanesknim agnostičnim alkoholikom kot kultiviranemu pripovedovalcu v usta položil pogovorne primitivizme (»Kakšno glasbo lahko posluša ta kurac?«), govorita Marlena in Lilija v dialektu. Ta še bolj zaznamuje govor karpatskih domačinov, že tako nerodno karikaturo Zumbrunnena pa dodatno obteži pogrkavanje. Nemara zato, da bi vmesne literarizirane pasaže in podcenjujoči scenariji za reklamo delovali še bolj potujitveno? Zagotovo tudi zato, da se avtor (upravičeno) považi, da ima spajanje »visokega in nizkega« tudi na področju jezika v malem prstu.

A čez vseh dvanajst krogov zapletenega in za branje prav toliko napornega kot zabavnega ukrajinskega pekla avtor bralca ni gnal iz gole dobrodušnosti, prej iz preračunljivosti. Parodičnost, s katero nam je ponudil tranzicijsko reprizo devetdesetih v Ukrajini, ko je velik del državljanov živel v takem pomanjkanju, da niso imeli ne vodke ne vžigalic, je nemara edini način, da smo nad idejo zmagovalne Evropske unije razočarani Evropejci danes še pripravljeni poslušati tudi zgodbe, ki so bolj grozeče od naše sedanjosti (ne pa nujno tudi prihodnosti). Denimo o izprijeni oblasti, o represivnih varnostnih organih in o tajkunskih prevzemih, o likvidacijah in nepojasnjenih samomorih, o mletju birokratskega stroja in kar je še ostalih (pol)resničnih domnev, ki jih z zvezdnatega prestola – kot Zumbrunnen – neobčutljivo in predsodkarsko povezujemo z Ukrajinci. Da ni Andruhovič nemara napisal romana o »nas«, ne o »njih«?

To so po drugi strani tudi zgodbe o narodu, kjer »materialno nikoli ne doseže odločilne vrednosti« in kjer so mladi intelektualci in študentje pripravljeni radikalno spremeniti svojo državo, kar bi za velik del našega pasivnega državljanstva težko zatrdili. Zdi se, da je prav upor proti represivni družbi in politiki tudi tisti, iz katerega se tako dionizično napaja Andruhovičev (samo)ironični karneval, ki je trenutno najbolj nevsiljiva sinteza ukrajinske – in obenem zahodnjaške – identitete v naši literarni krajini. Pa vendar – kdor ostane pretirano trezne glave in se ne prepusti avtorjevemu hitremu ritmu, se ob njem le težko zabava.

O avtorju. Maja je rojena na Prešernov dan, zato se nikomur ni zdelo čudno, ko je šla študirat slovenščino in primerjalno književnost. Ni hči slovenske matere ne slovenskega očeta, je pa otrok Ljubljane. Svoje majhno, trinadstropno, 12m² veliko stanovanjce rada tapecira s knjigami različnih formatov, ki jih potem manj rada posoja prijateljem, […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nikoli zaokrožena vsota zgodb

    Kaja Blazinšek

    Preslišani glasovi in jezik kot tak se v roman Confiteor posredno vpisujejo. Prepoved jezika je prva slutnja človeške superiorne krutosti nad drugimi, saj kot pravi avtor: »Ljudje ne naselimo dežele, temveč jezik.«

  • O pogubnosti lepote v postkatarzičnem svetu Eke Kurniawana

    Irina Lešnik

    Kurniawanov svet je cikličen, posameznika obvladuje večno ponavljajoč se splet naključij in vsak poskus upora se izkaže za patetično neuspešnega. V primerjavi z vseprisotnostjo »višjega« sveta politične ideologije niso nič več od naivnih pravljic, množične smrti pa zgolj razvedrilo za zle duhove.

  • Psihologija je le drugo ime za usodo

    Zarja Vršič

    Romaneskni prvenec Donne Tartt (v ZDA izšel že leta 1992) pripoveduje zgodbo o šestih razvajenih bogataških mulcih na hampdenskem kolidžu, ki iz dolgčasa pod vplivom profesorja klasične grščine poskušajo obuditi […]