Bukowski starejši na protestnem branju

Po udeležbi na 168-ih urah branja na IRIU-ju

Igor Divjak

V noči s petka na soboto, okoli treh zjutraj, je Nina Medved vzela v roke knjigo pesmi in jih začela brati. Brala je zelo doživeto. Ob pesmi, v kateri avtor pravi, da njegova poezija ni preveč dobra in da ona, torej tista, ki v pesmi nastopa, nima preveč lepih nog, je celo začela razkazovati svoje lepe noge. Nek fant jo je vprašal, koga bere, in rekla je, da velikega Bukowskega, nakar je on pripomnil, da Bukowski že ni tako velik. Meni se je zazdelo, da že mora biti kar precej velik, če njegove pesmi takole prebirajo mlade punce šestdeset let po tem, ko so bile napisane, na čisto drugem koncu sveta na protestnem enotedenskem branju in ob njih razkazujejo svoje noge. Pa tudi, da mora biti Tone Škrjanec kar velik kot prevajalec, če se mu je te pesmi posrečilo preliti v tako tekočo in prostodušno, skoraj pogovorno slovenščino.

Na tem branju, enem izmed mnogih, ki so se zvrstila v neprekinjenem nizu 168 ur od 21. do 27. maja na inštitutu IRIU, pa sem se spomnil tudi na to, da imajo te pesmi (kljub temu, da je velik čar v poslušanju ali branju Bukowskega v občutku, da si nekakšen obstranec, ki so mu mu od vsega pomembnejše ženske, po možnosti kurbe, in to take, ki so kljub letom ohranile dobro rit in ki po seksu ne dajo proteze ven, če slučajno prespijo, in pa pijača in vrabci) tudi drugo plat. Na to me je na primer spomnila pesem o njegovem očetu, ki je v času velike gospodarske krize vsak dan ob osmih lepo oblečen odšel od doma in se ob pol šestih zvečer vrnil, da bi pred sosedi prikril, da je v resnici brezposeln. In pa pesem, ki, prosto po spominu, nekako govori o tem, da so najboljše stvari – med katerimi so seveda spet tudi ženske, a v tem primeru le če niso kurbe – zastonj in da na srečo nima otrok, ki bi morali nekoč študirati na Harvardu. Čeprav mi je Tone Škrjanec kak dan za tem rekel, da je Bukowski menda imel hčerko.

To drugo plat omenjam zato, ker je, če poskusim utemeljiti, zakaj sem se udeležil protestnega branja na IRIU-ju, eden izmed glavnih razlogov ta, da sem precej bolj podoben Bukowskemu starejšemu kot mlajšemu (čeprav zaenkrat še imam delo) in da niti približno ne zaslužim dovolj, da bi svojima otrokoma še plačeval šolnino na Harvardu. Upam, da mi nekoč ne bo treba klošariti pri svojih starših, tetah in stricih, ki na srečo ne delujejo na kulturnem področju in so ustvarili kar nekaj premoženja, za šolnino mojih otrok na kateri izmed slovenskih različic Harvarda. Taka je že zdaj delno plačljiva Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici, na nekaterih – na primer na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani – pa se šolnine kmalu obetajo. No, upam predvsem, da pri nas takih plačljivih fakultet sploh ne bo. Za nekoga, ki ne bi imel zaledja širše družine ali res obilne dediščine, si niti približno ne predstavljam, kako bi tako plačevanje lahko izpeljal.

Sicer bi sam sebe težko označil za klošarskega kulturnika, saj literarne kritike in kulturniške članke objavljam le občasno, prevajanje pretežno neleposlovnih zadev, s katerim se večinoma preživljam, pa sem vedno  pojmoval predvsem kot obrt, s katero bi se moralo nekako normalno zaslužiti. V širšem smislu je sicer tudi to kultura, vse bolj pa tudi konkretno po višini honorarjev. Če sem to, da sem za literarne kritike ali prevode pesmi vedno dobil drobiž, vzel v zakup, pa zdaj vsekakor protestiram ob tem, da prevajalske agencije za čisto tehnične prevode v angleščino plačujejo 10 evrov bruto ali celo manj na stran, kar je primerljivo z zneski, ki jih dobiš za kritike ali prevajanje poezije. Protestiram tudi zato, ker zdaj prevajam nek članek za revijo Likovne besede, pa tam zaradi vladnega dekreta še ne vejo, ali bodo z mano lahko podpisali avtorsko pogodbo. Pa seveda zaradi splošnega stanja tudi v drugih poklicih, ki so po honorarjih vse bolj kultura in poezija. Najbrž sem kriv, ker bi moral protestirati že prej ob honorarjih za kritike in prevode pesmi. In seveda smo ob vsem tem potrebovali samo še ukinitev ministrstva za kulturo.

Glorjana Veber, pobudnica in organizatorka projekta, me je pred prostori miniministrstva spomnila še na dodatne razloge, na primer na to, da se pripravljajo nove skupne akcije in končno jasno izražene zahteve, s katerimi se bo stopilo pred vlado. Peter Semolič je ob tem pripomnil, da je krasno, da Glorjana podobno kot nekoč prenovljena britanska levica odpira tretjo pot. Najbrž moraš biti pesnik, da se domisliš česa takega, a če spregledam, da je britanska tretja pot privedla do invazije na Irak, naj se pesnikova vizija uresniči. Glorjana je s projekti, kot so otvoritev miniministrstva, kulturdba, poezija v kepici sladoleda, lepljenje pesniških kazni na avtomobile, razpis za izbor kulturnih projektov in 168 ur branja dokazala, da nima imperialističnih in ekspanzionističnih teženj in da zna spretno krmariti med literaturo, mediji in družbenim angažmaji. Kolikor je meni znano, se politiki za zdaj uspešno izogiba, škoda pa, da se ji ni uspelo tesneje povezati z drugimi v zadnjem času najbolj izpostavljenimi protestnimi skupinami, kot sta gibanji 15o in Mi smo univerza. Sama pravi, da je z njima navezala stik in hotela pritegniti čim več literatov k dogajanju pred borzo in na univerzi, organizirati čim več branj v podporo protestom, vendar je pri voditeljih teh dveh gibanj naletela na gluha ušesa.

Zato pa je bil odziv na enotedensko branje množičen. Brali niso le najpomembnejši pesniki in pisatelji, ampak tudi še nesojeni literarni mojstri. Nekateri so tja prišli predstavit šele svoje prve rimaške poskuse in poslušalci so jih sprejeli tako kot večinoma vse ostale, z aplavzom in debato, zalito s kozarčkom pred prostori inštituta. S kitaro se jim je pridružil Adi Smolar in še enajst drugih kantavtorjev, med najbolje sprejetimi je bil performans Tomaža Groma. Najbrž je iz bližnje stare elektrarne zašlo tja šest tujih plesalcev, ki so ravno tedaj nastopali v naših krajih. Ko so so izvedeli, za kaj gre, so bili takoj za stvar in blagozvočne ali malo manj blagozvočne pesniške ritme v njim neznanem jeziku podprli s svojo navdihnjeno improvizacijo.

Mene so tja povabili kot prevajalca, tako kot še nekaj drugih. Na vrsto sem prišel za prevajalko iz finščine in angleščine Julijo Potrč in prevajalko iz angleščine, francoščine in portugalščine Katjo Zakrajšek. Julija je brala odlomek iz knjige, ki jo je nazadnje prevedla, romana Karija Hotakainena Kar nam je usojeno o moškem, ki dneve preživlja kot prodajalec v delikatesi veleblagovnice, tam pa se spopada z bolj ali manj usodnimi zapleti, Katja pa je prebirala kratke zgodbe nekega brazilskega avtorja, čigar imena se ne spomnim, čeprav gre menda za enega izmed glavnih Brazilcev. So pa govorile o genezi sveta in o tegobah, ki jih je imel Noe pri gradnji svoje barke. Obe sta med branjem precej padli noter, tako da ju je bil res užitek poslušati, podobe njunih zgodb pa so se plastično zarisovale. Sploh Katja je ob prepiru Noetovih sinov za očetovo dediščino dogajanje popestrila z dramatičnim kriljenjem z rokami, tako da res nisi vedel, na stran katerega sina bi se postavil; eden se je zdel bolj zločinski in krvoskrunski od drugega, čas pa je prijetno mineval, ne da bi se ga sploh zavedal. Med pesniškimi nastopi sem si tisti večer najbolj zapomnil branje Vida Sagadina iz njegove zbirke Drevored, katere edini izvod je malo pred nastopom posodil Petru Semoliču, tako da je potem moral recitirati po spominu, kar je zvozil kakih 90-odstotno, a mu tega nihče ni zameril. Morda so nekoliko počasneje izgovorjene besede, ki so tipale za verzom, ki naj bi jim sledil, tako dobile še večjo težo.

Sam sem potem glede na to, da so trenutno stanje s svojo doktrino šoka v precejšnji meri zakrivili Američani – prevajalcem za televizijske programe SDI so na primer potem, ko so sedež podjetja prenesli v Estonijo, namesto slovenskih ponudili kar estonske tarife – prebral protestno pesem “Prisega” ameriške avtorice Lee Ann Brown, v kateri se ob slovesnem priseganju zastavi Združenih držav Amerike ta država zariše kot groteskni cirkusantski in obenem uničevalni stvor, ki zmelje v prah vse, česar se dotakne. “Prah” je tudi naslov pesmi Toneta Škrjanca, o kateri je kako uro kasneje druščini nekaj razlagal Dejan Koban. Našla sva se v tem, da je pesem z verzi, ki govorijo o tem, da je zdaj pa dovolj tega, kdo koga jebe in zakaj koga jebe, res primerna za okoliščine in sploh ena Tonetovih najboljših. Dejana, poleg Glorjane verjetno glavnega motorja projekta, sicer poznam predvsem z RTV-ja, kjer prevajam, on pa dela kot montažer. Tam je skoraj zgled za to, kako bi lahko bilo, če bi se vsi skupaj malo bolj zavzeli in nastopili drugače, saj zna včasih kakega novinarja, ki prileti z nemogočimi zahtevami ob času, ko ima že tako ali tako preveliko gužvo, tudi vreči iz montažne sobe z razlago, da so montažerji gospodje montažerji in da jih je treba tako tudi obravnavati. Prav bi bilo, če bi se kdaj tako zase postavili tudi prevajalci.

Dejan je sicer s tem, ko je za TV3 izjavil, da bi bilo lepo, če bi si bralno akcijo in prostore miniministrstva ogledal tudi superminister Žiga Turk, verjetno poskrbel za klimaks celotnega dogajanja. Minister se je namreč na vabilo odzval in naslednjega dne res za pol ure prišel poslušat branje, o čemer je kasneje poročal tudi na twitterju. Le da je tam zamolčal, da so mu nekulturni kulturniki, ki ga kar ne morejo nehati blatiti in napadati, očitno usojeni. Prišel je namreč ravno v času, ko je Matjaž Brulc bral pesem o nekem dreku, ki se je razlezel po svetu, potem pa se je skupaj s svojimi pajdaši odločil, da bo odšel v politiko. Kako se je ob tem počutil minister, mi ni znano, menda so ga potem potolažile nekoliko milejše pesmi Marije Krajnik, je pa to potem postala glavna anekdota, ki je zaznamovala ves teden.

Drugi klimaks pa je bil v petek, ko se je sedelo pred parlamentom in tako kot v starih partizanskih časih uprizarjalo kulturni molk. Sedeli smo pač na stolih, bilo nas je kakih sedem ali osem, se občasno zamenjali, in molčali. Glorjano je malo skrbelo, ker ni utegnila pridobiti dovoljenja za protest pred parlamentom, vendar so bili policaji prijazni in vse se je dobro izšlo. Vsake toliko je kdo izmed mimoidočih vprašal, zakaj protestiramo, in molče smo mu izročili seznam vseh, ki so tisti teden brali. Na drugi strani so poslanci vstopali in izstopali in se za nas niso kaj prida zmenili. Ko je v počasnem posnetku iz parlamenta odhajal nek poslanec, čigar imena se nisem spomnil, sem si pa z ekranov dobro zapomnil njegov obraz in stališča, ki so mi zoprna, sem malo razmišljal o tem, kako se vloge s časom premešajo ali pa tudi ne. Protesti literatov so bili tudi leta 1968 in 1971. Eden izmed glavnih protagonistov tistega časa, Dimitrij Rupel, se je znašel v političnem vrhu, spet drugi, Ivo Svetina – ki je takrat napisal znano pesem, v kateri je oblastnike označil za tolovaje –, je letos februarja v podhodu Cankarjevega doma protestnike nagovarjal po megafonu. Tako kot takrat sta z branjem protestirala tudi Milan Jesih in Milan Dekleva. Nasploh se zdi, da je glavna razlika med takratnim in zdajšnjim časom v tem, da so takrat protestirali predvsem mladi, zdaj pa so povezane vse generacije in je kulturna scena skoraj v celoti enotna.

Takole pred parlamentom so se zdele stvari jasne, tu smo bili mi, tam pa oni. No, predvsem smo bili mi res majhni, parlament pa velik. Na fotografijah na Facebooku potem vse skupaj izgleda bolj zares. V resnici pa pesništvo in poezija najbrž nista tako zelo ločena od politike. Na naslovnicah časopisov na primer vedno znova beremo, kako se v Grčiji dogaja prava antična tragedija, spomnim pa se tudi, da je pred leti nek poslanec v parlamentu aktualne razmere pojasnil s pesmijo Lermontova, v kateri si jadro želi viharja, kot da bi v viharju bil mir. Mimogrede, nek ruski kritik je pesem kasneje interpretiral kot napoved oktobrske revolucije. Ob celotnem cirkusu zadnjih let bi bila ponovitev česa takega najbrž res tisto, česar si prav nihče ne želi. Morda kdo misli, da si, pa si ne. Na primer moja najboljša prijateljica, ki ni hotela z mano protestirat pred borzo, ker kaj pa vem, češ da so to revolucionarne sanje razvajencev. Ali pa najbrž mama najboljše prijateljice mojega devetletnega sina, ki je kot odvetnica pred leti napisala obtožnico proti romanu Brede Smolnikar. Vsekakor nismo le tu in tam, ampak smo bliže, kot se zdi. Na srečo se otroci za vse skupaj ne zmenijo veliko in se mirno igrajo naprej. Vprašanje pa je, kaj bi si o vsem skupaj mislil oče Bukowskega. Najbrž bi se lepo oblekel in se naredil, kot da gre v službo.

O avtorju. Igor Divjak je samostojni literarni kritik in prevajalec. Večino dela opravi za RTV Slovenija. Leta 2013 je doktoriral na smeri ameriške študije Filozofske fakultete z nalogo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji. Od pomladi 2018 je odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Andrej Hočevar pravi:

    Katja Zakrajšek je brala brazilskega pisatelja Machada de Assisa, kar bo, kot pravi, tudi njen prvi objavljen prevod iz portugalščine.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S srcem in drugimi mišicami

    Andrej Hočevar

    Ker se poezija v glavnem dogaja v bolj skritih kotičkih, še najraje na samem, je športno soočenje avtorja s samim sabo lahko presenetljivo doživetje. Kjer … →

  • »Rojeni med tremi stenami betona?«

    Tanja Petrič

    Eden izmed (vedno bolj) vidnih kulturno-umetniških akterjev na severovzhodnem delu Slovenije je Mladinski kulturni center Maribor z literarnim programom MKC Črka. Ko sem pred nedavnim … →

  • Broška v obliki dveh rož

    Gabriela Babnik

    Recimo, da si po neprespani noči in vstopanju v bleščavo jutro skušam pojasniti, čemu se mi je predvsem med poslušanjem jubilejne slovesnosti Društva slovenskih pisateljev … →