Broška v obliki dveh rož

Recimo, da si po neprespani noči in vstopanju v bleščavo jutro skušam pojasniti, čemu se mi je predvsem med poslušanjem jubilejne slovesnosti Društva slovenskih pisateljev s precej pomenljivim naslovom Ker je naša pisateljska država republika in predvidljivimi slavnostnimi govorci (pa tudi nastopajočimi) po glavi motal prizor iz romanesknega prvenca Miriam Drev V pozlačenem mestu. “On, ki še naprej računa z mojo zaupljivostjo, ne dojame, da so se prožne meje moje uvidevnosti to noč razrahljale, da se je njihova trdna membrana razcedila v luže, od katerih imam otečene veke, ne ve, da bi zdavnaj poslala razumevanje k vragu, že takoj ob njegovem prihodu, če ne bi v sosednjem prostoru spala Veronika,” se bralcu zaupljivo izpoveduje pripovedovalka, ki z otrokom večino časa osamljena tava po dunajskih parkih in čaka na prihod sicer ljubečega, vendar v delodajalčeve mreže zapredenega moža.

Razen Veronike njuno razmerje sredi dunajske tišine veže še nekaj: preteklost. “Pretekle ure sva preživela v enem najbolj divjih prepirov do zdaj. Da sva že tako dolgo skupaj in sva postavila odnos na zaupanju, ki se je začelo graditi med potepi ob bregovih Save […], samo najinih, je bila protiutež, iz preteklosti napeljan koridor, da se najin zakon tisto noč ni razsul v črepinje.” Že po dolgih, dih jemajočih stavkih, naphanih s prefinjenim psihološkim risom in atmosfersko zlizanostjo z avstrijsko duhovo pokrajino, je jasno, da ima pisateljica ambicijo zaobseči ne samo tragiko in hkrati izjemno življenjsko moč mladega para, živečega v tujem, mestoma sovražnem okolju, temveč tudi ali predvsem patino prostora in časa, v katerega sta se Ivana in Luka naselila. Čeprav to za 140. obletnico Društva slovenskih pisateljev seveda niti ni bistveno – ali pa tudi je, kdo bi vedel.

Torej, bolj bistveno je verjetno to, da se je slavnostni govornik in predsednik Društva Veno Taufer v svojem govoru – v samem uvodu – dotaknil izjave pobudnika za DSP Davorina Trstenjaka z leta 1972: ker je naša pisateljska država republika, ki je bila tudi sicer rdeča nit slovesnosti v režiji Marka Sosiča. Ta izjava po Tauferjevih besedah drži še danes, saj izraža načela, kot so libertarnost, solidarnost, sočutje in demokratična drža in hkrati ponazarja vse tisto, za kar se je društvo borilo skozi svojo zgodovino. Ko to zaradi represivne politike ni bilo mogoče, se je Društvo umaknilo, je poudaril slavnostni govornik. “Pisatelji s svojimi zgodbami moramo iskati nacionalno bit. Vse, kar se tiče pisateljev, se razpira v jeziku. Bolj kot s svojim jezikom se ne moremo približati svojemu bistvu. Tako odkrivamo tudi identitete drugih narodov,” je bilo rečeno v nadaljevanju.

Če odmislim moment prisvajanja zaslug za “pridobitev” lastne države, njeno integracijsko vključitev v evropsko skupnost (Taufer je v slovesne govoru na primer poudaril, da je v prvem zborniku Vilenice leta 1986 izraženo zaupanje v integracijski koncept različnosti, to zaupanje pa naj bi bilo danes osnova za Evropsko unijo) in enciklopedično zagledanost v preteklost, z le nekaj namigi na sedanjost in niti ne prihodnost (Jani Kovačič je v svojem malem performansu resda govoril o “razočaranju, kurcu, komfortu, nirvani, virusu, homoseksualnosti”), je dogodek deloval izpraznjeno, papirnato, kot retorična floskula. Če se je že govorilo o trhlih temeljih, na katerih stoji literatura – recimo, da je to v srednjeevropskem prostoru še vedno pisateljeva družbena in tradicionalna identiteta –, potem bi lahko, vsaj v režijskem in dramaturškem delu, bil problematiziran tudi spreminjajoč se skupni in ustanoviteljski pojem “mi”.

Vanj, predpostavljam, ne sodijo zgolj Matej Bor, Karel Destovnik Kajuh, Domik Smole, Marjan Rožanc, Ciril Zlobec, Aleš Debeljak, Uroš Zupan in Aleš Šteger, temveč tudi Mila Kačič, ki na predvečer stoletnice svojega rojstva na jubilejni obletnici Društva ni bila niti omenjena, pa Nina Kokelj, ki je na sosednjem sedežu vzdihovala, koliko mesecev truda je bilo vloženih v “predstavo”, pa Ifigenija Simonovič, ki je naslednjega dne na vijoličastem suknjiču nosila Milino krhko broško v obliki dveh rož in v bleščavem dopoldanskem soncu pojasnjevala, da je bila Mila Kačič v etablirani krog pesnikov sprejeta zaradi svoje duhovitosti in komičnih gledaliških vlog, ne pa zaradi “preproste poezije, ki jo je pisala”. Torej? Institucija, ki se ima za konstitutivno v družbeno-civilizacijskem smislu, se očitno čuti – morda le zaradi defenzivnega refleksa nasproti obstoječi vladi – dovolj kompetentno za izključevanje nekaterih ključnih imen iz lastnih vrst.

Izraelski kritiki so pogosto obtoževali izraelske pisce, da v svojih delih niso znali primerno ovrednotiti monumentalnega dogodka v njihovem življenju – vojne za neodvisnost, piše Glenda Abramson v spremni besedi k poeziji Jehude Amihaja. Kasnejši kritiki so opozarjali na primerljivo pomanjkanje odziva na holokavst v zgodnji izraelski književnosti. Toda nekaj podobnega bi lahko trdili tudi za vso drugo zahodno književnost dvajsetega stoletja. Umetniki tedaj niso premogli več sredstev, s katerimi bi katastrofo lahko izrazili v primerno herojskem slogu. Zato je izjemna subjektivnost, piše Abramsonova, ena najpomembnejših potez zgodnje izraelske poezije. Ko govori o posledicah ponotranjenosti poezije, češ da je za to kriva izguba njene funkcionalnosti, se spomnim na Tauferjev slavnostni nagovor.

Poezija ni več niti polemična niti epska refleksija neke ideologije (tudi odsotnost ideologije je ideologija), kot se jo še vedno skuša prezentirati v slovenski literarni krajini, temveč v najboljšem primeru izraža zgolj skupno zavest. Če je po eni strani razumljiva Debeljakova misel, da je kultura za Slovence, kljub samostojni državi, še vedno izjemno pomembna, je po drugi težko razumljiva avtoritativna drža tistih, ki se jim niti na jubilejnih slovesnostih ne zdi vredno omeniti na primer Ade Škerl kot ene izmed protagonistk Pesmi petih ali pa vsaj v ozadju priklicati črno-beli obraz Braneta Mozetiča. Edini način, da si omehčam strogo zveneči must, ki se klanja nacionalni biti, je, da si v misli prikličem prizor iz romana V pozlačenem mestu: Ivana je izmučena, čuti, da se njena osebnost levi iz tistega, kar je bila prej in kar je zdaj. Toda takšna drža, ki v v razmerju vztraja le zaradi minulih prijetnih spominov, razkriva obupanost, nakrhanost in lebdi le v praznini.